Danes, po vec kot letu pisanja bloga, sem zacel razmisljati o tem fenomenu. Je bloganje odvisnost? Je statistika tista stvar, ki naredi enega blogerja boljsega od drugega? Je pehanje za vecji obisk edina tocka bloga? Je kreiranje blogov pri vseh moznih in nemoznih ponudnikih edina smiselna resitev, da ne bi slucajno kdorkoli prevzel “zascitenega” nicka, s katerim se podpisujem po blogih? Komentiranje vsake stvari najbolj poglavitna stvar, ki jo moras opraviti v celem dnevu. In pregledati milijon blogov, da vidis, kaj je trenutno vroca tema blogov. Je vse to prislo tako dalec, da sem pozabil na samo kvaliteto bloga in namesto na njej delam na kvantiteti, oz. na stevilu obiskovalcev? Ima to smisel? Da se ukvarjam s tem, kako nekdo drug dnevno dobi 5000 klikov vec kot jaz, ceprav se zavedam, da je nemogoce. Je smiselno, da ponoci, ko grem na WC, da pogledam se na bloge, da vidim, ce se kaj novega dogaja.
Sem postal odvisnik od bloga? Je se kdo drug mogoce pri sebi, po dolocenem casu bloganja opazil kaksen podoben simptom, oz. se zaveda, da mu je tezko ziveti brez bloga? Da je prva stvar, ko rezerviras pocitnice nekje, da se pozanimas, ce imajo WiFi dostop do interneta. In ko slisis odgovor, da ni interneta v hotelu, hotel postane nezanimiv. Da med voznjo z avtom, na relaciji 50km, parkrat pogledas, ce si slucajno dobil kaksen nov mail, ali pa nov komentar? Se med pogovorom s prijatelji, ob pivu, spomnis, da si pozabil nekaj napisati na blog in potem preko telefona resujes to nujno situacijo. Se ob 4 uri zjutraj pocasi zaves, da bi bilo dobro iti spat, kajti cez 2 uri bo treba vstati, pa rajsi napises se en post na blog, da ne bi ideja pobegnila iz glave? Imas med kosilom na mizi prenosnik, da lahko spremljas, kaj se dogaja?

Choose Life. Choose a job. Choose a career. Choose a family. Choose a fucking big television, choose washing machines, cars, compact disc players and electrical tin openers. Choose good health, low cholesterol, and dental insurance. Choose fixed interest mortgage repayments. Choose a starter home. Choose your friends. Choose leisurewear and matching luggage. Choose a three-piece suite on hire purchase in a range of fucking fabrics. Choose DIY and wondering who the fuck you are on a Sunday morning. Choose sitting on that couch watching mind-numbing, spirit-crushing game shows, stuffing fucking junk food into your mouth. Choose rotting away at the end of it all, pishing your last in a miserable home, nothing more than an embarrasment to the selfish, fucked up brats you spawned to replace yourself. Choose your future. Choose life. But why would I want to do a thing like that? I chose not to choose life. I chose something else. And the reasons there are no reasons. Who needs reasons when you’ve BLOG!

p.s.: zgoraj napisane stvari so samo opozorilni znaki, kako dalec vas lahko pripelje blog. Zato zelo previdno z njim, kajti v napacnih rokah, ali pa z napacnim pristopom, lahko postane blog orozje za samounicevanje! In podobnost z mojim zivljenjem je samo in zgolj plod vase domisljije :evil: