Ko zjutraj režeš kilometre po avtocesti in preklinjaš vse “nesposobne” voznike, preklinjaš tovornjakarje in končno ugotoviš, da je boljše, če zapelješ z avtoceste in ohraniš mirno kri z vožnjo po lokalnih cestah, takrat se pred teboj odpre vse. Vsa narava, v vsej svoji jutranji moči in v vsej svoji spokojnosti. Pogled in trenutki, ki so že pozabljeni in ki jih v hitenju sploh več ne opazimo. In potem je cel dan, ki je pred teboj, sproščen in vse obveznosti postanejo peresno lahke.
Hočem še takšnih začetkov dneva!
Povezane vsebine
- Vožnja po avtocesti proti morju
- Vožnja do Francije – Cannes
- Vožnja brez strehe po avtocesti in avtorske pravice
- Čas za vožnjo brez strehe
- 21 minut
13/12/2006 at 16:50
Prejšnjo soboto sem zapuščal Ljubljano zgodaj zjutraj in me je že na obvoznici presenetil podoben sončni vzhod. Ta mi je seveda dokončno podrl predstavo o “sivi Ljubljani” in je bil krasen zaključek noči :)
Če je preveč takih začetkov dneva, potem izgubijo čar. Morajo biti redki ;)