Danes je Dan norcev. Dan, ko poskušamo s čim bolj izvirno idejo “osmoliti”, “potegniti za nos”, “nategniti”, “nahecati” ali kako drugače “ugnati” ljudi okoli sebe.
Ta običaj izvira iz 18. stoletja, ko je dvorni norček “nategnil” kralja Ludvika XIV (via Wikipedia). Vsi portali, poročila na TV in radiu so danes polni čudnih novic, ki so že resnično na mejo verjetnega. Ampak danes je to dovoljeno. In tudi blogi so polni raznoraznih potegavščin in “nategov”.
Ko sem zjutraj okrog 2. ure prišel domov, sem imel v mislih genialno idejo za današnji “nateg”. Vendar se je nekaj premaknilo v meni, ko sem pregledal oba bloga in komentarje (siol in had).
Post, ki sem ga objavil ob 2:20 z naslovom Zbogom in hvala za vse ribe je bil mišljen resno.
Se sprašuješ zakaj?
Ko sem pred skoraj dvemi leti začel pisati blog, je bilo blogerjev v Sloveniji zelo malo. Vedel sem kdo so “opinion makerji” in jih z užitkom bral in se od njih učil. Blog nisem nikoli jemal kot osebni dnevnik, kjer bom delil svoj zajtrk, ali pa seksualne izkušnje, z vami, bralci mojega bloga. Blog sem vzel kot sredstvo, preko katerega bom sporočal svoje, včasih bolj, včasih manj kritične poglede na stvari, komentarje na aktualno dogajanje, objavljal fotografije, ki jih vsakodnevno nastane cel kup, naredil par stvari v korist blogosfere, poskušal spremeniti določene stvari, mogoče celo zaslužiti kakšen, takrat še, tolar in predvsem uživati v pisanju. Kasneje, ko sem odkrival nove in nove možnosti, ki jih omogoča blog, se mi je vse skupaj zdelo zanimivo in zabavno. Ko so se začeli pojavljati novi ponudniki blogov, sem jih moral preizkusiti. Ustvaril sem si vzporedni svet na Večeru, kjer sem prebil magično mejo 10.000. Kasneje sem se pridružil tudi blogom na Siolu. Poskušal sem povezati vrtičke, koliko se je dalo. Vendar je bil boj bolj ali manj neuspešen. Kljub temu, da sem bil velikokrat deležen vzdevka AW, me le to ni motilo, kajti odločitev je bila moja. Kasneje so se določeni kritiki poslužili iste metode.
In sedaj, ko je bloganje v Sloveniji na nekakšnem vrhuncu, ko se vsakodnevno pojavljajo novi blogerji, ki se jih na žlost težko opazi, so se mi začela postavljati vprašanja! Vprašanja na katera prej nisem nikoli niti pomislil!
Kaj sploh je blog je recimo eno izmed njih?! Vedno sem mislil, da je stvar, kaj posameznik piše na blogu oz. kaj objavlja na blogu, samo njegova stvar. Vendar sem se očitno zelo motil. Vsakodnevni nasveti, oz. pametovanja, ki se pojavljajo med komentarji, kako naj pišem, kaj naj objavljam, zakaj objavljam PR sporočila, zakaj objavljam statistiko, zakaj delam to, zakaj delam drugo, so mi smešna. Smešna zato, ker nikogar!! ne posiljujem s svojim blogom. Nikomur še nisem nastavil pištole na teme in zahteval da bere moje umotvore, vendar v končni fazi izpade tako, da bi moral pisati to, kar drugi pričakujejo in ne kar sem delal do sedaj in bil bran. Če vsak dan objavim statistiko na svojem blogu je to zgolj in samo moj problem in zgolj in samo moj problem je, če bom imel zaradi tega 1000 obiskovalcev dnevno manj. Če napišem čisti PR prispevek je to zgolj in samo moj problem in če sem plačan zanj, potem je tudi to moja stvar.
Priznam, da sem zelo vesel ko dobim konstruktivno kritiko, ko me nekdo sesuje v komentarju in mi dokaže, da je moj zapis skoraj ničen. Ponosen sem za to, ker je nekdo prebral celo stvar in ve o njej več, kot pa sem vedel in zapisal jaz. Sicer se to zgodi rekdo, kajti ponavadi se v komentarjih človek obregne ob eno, po možnosti samo napačno napisano besedo in se pri njej vsa konstruktivnost konča.
Ker se zavedam, da ne morem spremeniti komentarjev (oz. jih lahko spreminjam, vendar se mi to zdi povsem neetično), se tudi zavedam, da se zaradi komentatorjev ne bom spremenil sam, sem razmišljal o tem, kaj mi je storiti. Najlažja stvar bi bila seveda beg. To je bilo vedno najlažje in najbolj preprosto. Zakaj bi se soočil s stvarmi, če lahko dam rep med noge in oddidem. In takšen je bil tudi moj jutranji zapis. Vendar sem računal na to, da ga bo večina vzela kot šalo.
Dovolj je bilo vojn, dovolj je bilo prepričevanja, dovolj je bilo igric, sem si mislil. Dovolj je bilo brezplodnih debat, ki so samo obračanje besed. Blogerji skupaj, bi lahko s svojim potencialom, ki se je nazadnje pokazal v mojem postu Potrebujem pomoč, potrebujem logo (HVALA VSEM!!), naredili nekaj več. Dejansko bi lahko spreminjali stvari, če bi med seboj sodelovali in se povezovali.
V tem času sem spoznal v realnosti zelo veliko piscev blogov, ki imate vsi isto lastnost. Odlični ljudje ste! Tako odlični, da mi je všeč, da si delimo svoje izkušnje in ideje!
In sem si vzel cel dan časa za temeljit premislek. V blog je bilo vloženega precej dela in časa, v projekt, ki upam, da bo končno ugledal luč sveta ta teden, prav tako. Upam, da se bo po tem kaj spremenilo.
In tako sem se odločil da nadaljujem po poti, po kateri sem hodil do sedaj. Če koga motijo moji zapisi, ima vedno možnost zapreti brskalnik in oditi drugam. Prav tako ima vsak možnost izraziti svoje mnenje v komentarjih, kot ga je imel sedaj, čeprav sem se po primeru na Drugem domu spraševal tudi o tem. Glede na to, da prihaja do žljivk in neprimernih izrazov, sem se odločil, da se v te stvari ne bom vtikal. Vsak naj bo odgovoren za svoja dejanja.

Še enkrat.
Blog je zapis posameznika, ki ga piše iz takšnih, ali drugačnih razlogov, ki so znani njemu. Ki ga piše zato, ker je njemu tako všeč in ker tako čuti. Ker preko njega izraž svoje mnenje, poglede, strinjanje ali nestrinjanje s stvarmi okoli njega. In ravno zaradi tega so blogi zanimivi!
Poskusimo skupaj narediti našo blogosfero boljšo in bolj kvalitetno! Namesto v nesmiselnih dvobojih, poskusimo najti sinergijo in s skupnimi močmi ustvarimo presežek!

Sem utopist?

Povezane vsebine

• Prvi april
• Statistika april
• Misel dneva – Mark Twain
• Dan Zemlje – Earth Day – 22. april 2008
• Cvetje v jeseni – črna komedija – premiera

Zadnje fotografije

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•