Smrt je, tako kot davki, neizbežna za vsakega od nas. Če pomislim, da ima “vsak” uporabnik interneta račune na Googlu, Yahoo-ju, Facebooku, Twitterju, Koornku, Myspaceu, itd.
Da ima vsak uporabnik računalnika le tega zaščitenega z uporabniškim imenom in geslom.
Da si življenja brez elektronskega bančništva in storitev kot so, PayPal, NLB klik, American Express, Moneybookers, ne znamo več predstavljati.
Da imamo vsi cel kup uporabniških imen in gesel za dostop do blogov, za dostop do FTP strežnikov, za dostop do različnih stvari na internetu, ki jih seveda ne odkrijemo nikomur, niti najbližjim ne in da se zgodi tudi, da jih pozabimo sami.
Kaj se zgodi z vsemi podatki, ko človek umre, ki nekje v prostranem vesolju interneta čakajo na lastnika, vendar ga več ni?
Ali si, bralec teh vrstic, že kdaj pomislil, koliko različnih uporabniških imen in gesel uporabljaš na spletu? In kdo ve za vsa ta gesla in skupnosti in portale in elektronske naslove in vse ostalo? Še sam včasih pozabim kje vse sem registriran, kako bi potem šele nekdo drug vedel vse to.
In če bi umrl, bi vsi ti podatki, dostop do računalnika, do bloga, do vseh projektov na internetu, izgubili lastnika, kajti nihče ne pozna mojih gesel.
Ali obstaja rešitev za to? Da bi se projekti, ki so “one man band”, lahko nadaljevali, da bi lahko nekdo izbrisal, ali zaprl te račune?
Ali bi zaupali spletnemu servisu, ki bi hranil vse te vaše podatke? Sam sem zelo skeptičen, kajti v primeru, da nekdo “poheka” zadevo, bi imel na dlani dostop do vseh podatkov. In človek je po naravi nezaupljiv.
Edina rešitev je svinčnik in papir, kamor zapišeš vse te podatke in jih daš hraniti notarju. Vendar spet obstaja dvom. Kaj pa če spremeniš gesla, ali boš vedno popravljal zapisano? Obstaja možnost hrambe v sefu, vendar obstajajo tudi možnost ropa sefov. Spomnimo se samo ropa SKB trezorjev, ki še vedno ni razrešen.
Kaj torej storiti?
Uporabljati enako uporabniško ime in geslo za vse stvari na internetu? Odsvetujem!
Zapisovati si vse račune v “črno knjižico”? Precej boljša rešitev, vendar vseeno ne dovolj varna.
Zapis v telefon, pod geslom, ki ga pozna samo najbližja oseba, oz. tista, katera bi vse te stvari “prevzela”? Veliko boljše.
Katera rešitev se tebi zdi najboljša? Oz. kako imaš ti poskrbljeno za te stvari? Ali pa sploh še nisi pomisli na to?
Moram priznati, da sem pomislila na to, ko sem našla na netlogu profil pokojnega bratranca. Pri njemu je bilo tako, da še gesla za dostop na računalnik nihče ni vedel in ga je mesečno spreminjal, kaj šele kakšna druga gesla…
Tako da jaz imam gesla spravljena, nekdo ve kje in vem, da določene stvari grejo takoj “v binarna nebesa”, če se meni kaj naredi.
jaz imam vse take zadeve v word dokumentu zascitenim z geslom katerega vem samo jaz…
Vsakic, ko karkoli dodam ali spremenim v tem dokumentu, naredim varnostno kopijo na backup diskovje ki nima dostopa do interneta… “original” hranim na usb kljucu…
:)
Mogoče pa ni nič slabega v tem, da še naprej vsaj virtualno obstajaš…
cookies in microsoft poznajo tvoje username in passworde.. ;)
@markopigac: mislis Active directory=? :P
vsa moja gesla so shranjena v datoteki na ključku skupaj z certifikati. ta je shranjen na varnem mestu in vsa gesla so dostopna samo dvema osebama, ki jima popolnoma zaupam in lahko z vsem kar ostane za mano upravljata po želji. :)
Jaz jih imam zapisane v knjižici… Ni ne vem kako skrita, ampak itak nikogar doma verjetno ne zanima… Bi jo pa z lahkoto našli v primeru moje smrti. :)
kaj pa operaterji strani? ko vidijo, da neka oseba ne zahaja vec na njen “prostor” pri njih? lahko izrabijo priloznost?! ;)
Ja, na žlost lahko sorodniki oz. tvoji partnerji tvoj blog izbrišejo – ali zahtevajo izbris – ne vem, kako je bilo v tem primeru… kot se je zgodilo Tomažu Smehu na Siolu, katerega punca je izbrisala blog in za katerega smo šele čez tri mesece izvedeli, da je umrl.:( Tukaj pišem o tem:
http://www.dajana.si/give-a-little-bit-love/
ja, ampak ce nimajo nobenih podatkov, kje se kaj gosti, potem je to malce vecji problem.. in dostop do vseh stvari..