Pred letom, ko Majda Širca še ni bila ministrica za kulturo, sem objavil intervju z njo. Bila je prva in v komentarjih je bilo precej kritike.
Ker upam, da bo kljub temu, da bo zasedla ministrsko mesto, še naprej pisala blog – http://www.majdasirca.si/, intervju objavljam še enkrat. Me zanima, če so se stvari in pogledi v tem času spremenili?

Majda Širca, univ. dipl. umetnostna zgodovinarka, novinarka in avtorica dokumentarnih filmov, aktivna članica društva Zares,… ministrica za kulturo…

Zakaj se ženska odloči, da bo vstopila v svet politike, svet ki ni prijazen in se razlikuje od umetnosti?

Politika je kreiranje možnega, torej ni tako daleč od umetnosti. Njena orodja so sicer bolj dolgočasna in manj prijazna, toda tudi v politiki domuje abstraktno mišljenje in tudi v politiki se – podobno kot v ustvarjanju – obračajo globalne miselne preokupacije o domu in svetu, o duhu in telesu. No, naj bi se.
Kar se tiče ženske »predrznosti«, ki nas vodi v politiko, pa je podobno (že spet) kot v umetnosti. Tu si bom kar sposodila slogan Guerilla Girls iz Tate Gallery, ki gre nekako tako:
«Mora biti ženska, da vstopi v Met. Museum gola?«
Seveda ima to vprašanje (mimogrede, gre za rdečo nit predzadnjega beneškega bienala) smiseln odgovor:
»Less than 3% of the artists in the Modern Art sections are women, but 83% of the nudes are female.«
Torej, nekaj je na tem, da je potrebno svet politike, kjer čopiče pretežno vihtijo moški, odpreti in smiselno obleči (hm!)

V začetku leta 2006, ko ste bili še članica LDS, ste izjavili “Pravi dnevnik – v smislu rednega beleženja svojih stališč, mnenj, komentarjev, dogodkov, videnj etc…sem včasih pisala bolj redno (pred volitvami, referendumom etc.. recimo). Ker pa mi čas ne dopušča, se s svojimi razmišljanji pojavljam na spletu le takrat, ko so izstopajoči trenutki in dogodki.” (vir)

Res je, spletne dnevnike sem pisala že pred leti. To moram nekoliko pojasniti. Po mojem vstopu v politiko se mi je prostor objavljanja vidno zožil. Resda sem še pisala za strokovne (pretežno filmske) revije, knjige in zbornike. Toda vidno je bilo, da so manjkala tista vabila, ki so jih uredniki razumeli kot »nespodobna«.
Skratka, če skrajšam, politika me je kontaminirala do te mere, da se je moj tekst – pa četudi ni bil nič drugačen od tistega, ki bi ga napisala nekoč – razumel z dodatkom. Preden sem vstopila v politično življenje npr., sem lahko z manj argumenti a z več moči pozivala kakšnega ministra k odstopu. Danes, ko imam, recimo temu več moči (no, pa tudi argumentov), sem hitro premeščena v kot da samoumevno vlogo opozicije, kjer se kritika pričakuje, toda hkrati argumente hitro presliši.
Torej, ko sem se poslovila od novinarskega in avtorskega dela, sem tudi izgubila polje javnih razmislekov, ki mi je bilo vedno ljubo. Zato sem začela pisati – mnogokrat kar zase, včasih za splet, včasih za javne nastope, mnogo za arhiv…Za t.i. protokolarni del, ki ga je bilo na ministrstvu za kulturo kar nekaj, mi ni nikoli prišlo na pamet, da bi si drugje sposodila kakšen govor, tudi v držvnem zboru se skozi interpretacije prebijam mnogokrat sama.

V zadnjem času ste se odločili, da boste pisali blog in vstopili v svet dvosmerne komunikacije, ki je verjetno kot novinarka, niste bili deležni. Je ta način komuniciranja, ko ima vsak človek možnost komentirati zapis, lažji ali težji za vas?

Blog je najbrž nek presežek s katerim lahko dodatno ozvočiš svojo okolico, sebe pa preveriš z njo. Ni res, da v novinarstvu ni bilo dvosmerne komunikacije (ha, ha…ravnokar sem dobila en mail na temo mojih nekdanjih oddaj). Odzivov v novinarstvu praviloma ni, če si brez-vezen in meglen.
Tako v politiki kot v drugih poklicih je precej uokvirjanja in enostranskega dojemanja ljudi. V bistvu so blogi možnost, da skočiš iz vloge, ki si jo nadeneš ali ti jo naložijo drugi. So možnost, da rečeš, ops, imam še kakšno vlogo v zaledju in dovolj motivov, da pridem z njo do vas, vi pa do mene!

Ali verjamete v bloge? Oz. ali se vam zdijo blogi glasniki demokracije, kjer lahko vsak izraž svoje mnenje, če se seveda zaveda, da njegova svoboda izražnja ni neomejena.

Blogovski način komuniciranja je lahko zelo zanimiv, resda pa le v primeru, ko ne gre za kar nekaj, torej za izmenjavo površnih sporočil. Meni pade zato, ker imam rada “fidbek” in ker me usmerja k določeni toleranci. Nisem se še navadila (in najbrž se tudi ne bom) hitrega in kratkega reza, agresivne montaže, neselekcioniranih misli, površnih zaključkov in v srž povzete forme. Ta »dramaturgija« blogovstva je v svoji spotovski formi, ki jo na nek način implicira, lahko dvorezna.
Po drugi strani pa ta demokratična možnost, ki na nek način zadovoljuje tudi naš narcisizem, širi komunikacijski pretok, kar je dobro.
Hkrati pa to odpiranje – v smislu, da vsak lahko da dol, to kar ima na vesti – pomeni tudi zapiranje. V tem smislu, da se v inflaciji sporočil kaj hitro izgubimo ali zadovoljimo s površno konzumacijo.
Zadnjič sem v nekem uvodniku brala gospo, ki je dejala, da ji ne pride na misel ždenje pred računalnikom in izlivanje svojih misli nanj. Zguba časa, ali nekaj takega, je rekla. Hkrati pa v svojem časopisu objavlja pisma bralcev in bralk, ki so na nek način ista stvar, čeprav bistveno bolj obvladana in nadzorovana.
Edini problem, ki mi nastaja s šarjenjem po blogih, je čas. Informacije se kopičijo, nalagajo iz vseh smeri, upirati se jim je težko. Torej, pametno je ustvarjati distanco in imeti pravo selekcijo. Zato je logično, da se med blogerji ustvarjajo »elite« in selekcionirajo strani.

Predsedniški kandidati v ZDA so posegli po sodobnih orodjih za lastno promocijo: Blogi, YouTube, Second Life in še bi lahko našteval. Pri nas pa so le redki kandidati, ki se zavedajo moči interneta in populacije, ki je in živi na internetu. Vi in vaše društvo ste podprli Danila Turka, ki se je še najbolj približl Web2.0 konceptu. Sam sem bil prepričan, da se bodo te predsedniške volitve bile na internetu, vendar sem se motil.

Kako naj bi se te predsedniške volitve bile na internetu, če pa kar nekaj kandidatov (ne bom špecala kdo) o njem nima pojma, štabi pa jih ne morejo najbrž prisiliti v nekaj, kar jim je tuje. Pa ne gre le za to. Kljub razmeroma dobri internetni » pismenosti«, je v Sloveniji internetno osveščen sloj prebivalstva še vedno eliten, medtem ko je večinski na to orodje neulovljiv.
Vendarle pričakujem, da se bo na to temo do volitev še marsikaj zgodilo. Prepričana sem tudi, da bo spletni prostor v veliki meri nadomestil televizijske spote – pa ne le zato, ker so slednji nesramno dragi. Spletno oglaševanje je običajno bistveno bolj sproščeno, odprto, humorno in omogoča več izraznosti. Pričakujem tudi druge intervencije, ki so znane že iz časa referendumov ali kakšnih drugih akcij, ko slika lahko pove več kot beseda.
Všeč mi je, da je Türkov splet prenovljen, opažm, da je kandidatu ta medij domač in da ga dobro uporablja. Prijeten je tudi njegov družinski album, s katerim se zmehča njegova resna drž.

Ali menite, da je pomembna prisotnost in sodelovanje na internetu? Bi podprli sistem, kjer bi vsak držvljan imel možnost sodelovati pri odločitvah o predlogih zakonov s svojimi predlogi in idejami?

Četudi mislim, da je v demokraciji na koncu vedno neka Atena (beri: razum, preudarnost, vednost,modrost), ki ima zadnjo besedo (Rojstvo demokracije na www.zares.si), se mi zdi vaša ideja dobra. Ima seveda svoje pasti (raj za lobiste, interpretativnost podlag, način opredelitve teme, obdelava podatkov…), a so premostljive. Nekaj tega delamo že na spletu Zares, več pa še nameravamo. Zagotovo ni za podcenjevati demosa. Tudi ni za iskati alibijev češ, da informacijska družba še ni prišla v vsako vas. Ali izgovorov, da ljudstvo sploh ne brigajo stvari, ki so jih zaupali v urejanje drugim.
Ko bomo pri Zares še bolj ZaReZ, se nameravamo bolj oprijeti takih in podobnih poti do ljudi in njihovih stališč. Čeprav, priznajva, smo že sedaj kar vzorni! In to kljub temu, da ne gre za kakšen velik aparat, kot mogoče pri kakšni stranki, ki je kljub močni ekipi, zadnjo informacijo vrgla gor pred nekaj meseci.

Andrej Košak je odšel v Nemčijo in posnel film, ki mu ga ni uspelo v Sloveniji. Vasko Simoniti, kulturni minister, je v začetku mandata kot prioriteto izpostavil filmsko umetnost, vendar vse manj kaže na to, da bi se pri nas kaj spremenilo v pozitivno smer. Razen parih izjem, so naši filmi bolj kot ne sami sebi namen.

To kar se zadnja leta dogaja s slovenskih filmom je zločin in ne morem razumeti, da zanj ne nihče odgovarja. No, da se sicer razložiti, da se filmarji v tej zgodbi bojijo in težko zahtevajo kakšno glavo, če je nevarnost, da bo prej padla njihova. A vendarle, takorekoč ob koncu leta, nihče ne ve kaj se bo snemalo, filmski studijo sameva, razpisov ni (tisti, ki so, pa so nelegitimni), kompetentne ljudi so odslovili…da ne naštevam. Prvi minister za kulturo v Sloveniji, dr. Capuder je vsaj odkrito priznal, da ga film ne briga. Pa ga je zatrl tako, da smo se še leta pobirali. Minister Simoniti pa govori o tem, da je film njegova prioriteta, ga pa prioritetno uničuje.
Rešitev ni le ta, da spokaš drugam ali snemaš z digitalko ali celo s telefonom, denar, ki ga presneto rabiš, pa se vrne v proračun za kakšno rezervno kolo patrije. Seveda si vsak poišče nek izhod, toda za saniranje zdajšnje situacije bo potrebno preveč let. Za začetek bi morali spokati odločevalci, ki so pripeljali do tega kaos. Oditi bi morali pod pogojem, da se nikoli več ne dotaknejo slovenskega filma.

V čem je problem naše “trdosti” v filmski industriji? Je to jezik, ali pa samo “umetnost”, ki bi jo radi avtorji prikazali v svojih filmih. Nič lahkotnega, kot so bili filmi Sreča na vrvici, Kekec…

…in Vesna, Naš avto, Babica, Gadi, Poletje v školjki etc… Res je, da če je malo možnosti na razpolago, potem marsikateri avtor živi s »pezo«, da takrat, ko to možnost dobi, mora ponuditi izdelek, ki poka od potenc. A ta teorija ne vzdrži povsem, saj so se tudi naši filmi osvobodili nekoč bolj priljubljenih klešč umetnosti za vsako ceno. Mogoče je problem tudi v naših pričakovanjih in okusih, ki so dodobra kontaminirani s kolasalno ponudbo globalne filmske industrije.
Jaz nimam velikih problemov s »trdostjo« jezika ali predoziranostjo z artom. Vem pa, da bi lažje stekel, če bi bil bolj utečen, večkrat prakticiran in ambiciozen. Potenten, pa četudi ne spektakularen.

Ker ste ljubiteljica filmov, kar sem uspel razbrati iz vašega bloga in poznate filme in ustvarjalce, me zanima, kateri so vam pri srcu? Kaj pa novejši avtorji? Prisegate na kakšen poseben žnr?

Kieslowski je še vedno na vrhu, ni kaj. Tisti, ki so jim nekje rekli subsaharski (ha,ha) avtorji, mi tudi padejo. Sicer nisem preveč izbirčna. Praviloma ne prenašam komedij in največjih blagajniških uspešnic (mogoče iz inata).

Ker sem slučajno izvedel, da ste v četrtek, ko smo imeli tudi blogerji krvodajalsko akcijo, sami dali kri, me zanima, zakaj se nam niste pridružili? Kot je bilo videti na Vest.si smo bili povsem prijazni

Ja, bili smo tam slučajno na isti dan, kar sploh nisem vedela. Mal premalo sem hodila po hadu!
Tako sem bila tam čisto sama z osebjem, da sem bila še bolj dojemljiva za vse njihove napotke. In vzela sem zelo resno vsa opozorila, kako lahko skup padem, če se grem po puščanju krvi prevelike sproščenosti. Jaz ubogam, pa si ne upam na kolo, pešačim domov pridno ob kolesu – vsa tesnobna, da me bo na soncu morebiti zmanjkalo. Na Trubarjevi me je res…toda zaradi prav nič uvidevnega goloba na strehi….uf, nagrada pa taka!

Ko je Majda Širca žlostna, kaj ponavadi naredi v takšnem primeru?

Žalost okrepi, da postane še bolj zoprna…po sistemu, vsak ekstrem rodi svoje nasprotje. Formule za streznitev so znane: glasba, kino, barve, singerca, Kras in kakšna pot od tod.

Povezane vsebine

• Žurnal ima nov portal – zurnal24.si
• Soočenje o medijih na Vest.si
• Delo intervju – Roni Kordiš, had.si
• Spletne novice – had intervju
• had intervju – stajerc.com

Zadnje fotografije

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•