Evtanazija pri nas ni uzakonjena, niti dekriminalizirana, pa vendar bi bila velikokrat lahko odrešitev za marsikoga, ki živi v bolečinah in je dosegel svojo starost, ali pa se je sam odločil za to in bi se s tem odrešil. Govoriti v takšnih primerih o nedotakljivosti življenja, kamor sodi tudi odrekanje, da posameznik sam razpolaga s svojim življenjem se mi zdi povsem nesmiselno.

Kljub temu, da do pred parimi dnevi v Sloveniji ni bilo znanih primerov, da je zdravnik pomagal svojemu pacientu in mu dejansko uslišal njegovo zadnjo željo, verjetno to obstaja tudi pri nas. Če bi spoštovali željo človeka, ki leži in si samo želi, da bi za vedno zaprl oči, potem bi mu pri tem pomagali – kajti če človek samo zaspi je precej lažje zanj, kot pa če v agoniji in bolečini živi tedne, mesece, ali leta. Sploh pri ljudeh, ki so se odločili, da ne bodo šli skozi faze zdravljenja in da bodo pač končali svoje življenje brez dodatnega mučenja.

Zakaj sploh razmišljam o evtanaziji? Danes so bili mediji polni informacij o tem. Na Twitterju se je vnela debata, kjer je vsak zagovarjal svoje stališče. Ja pa mislim, da človek ne razmišlja o teh zadevah, dokler se mu ne zgodijo – dokler se ne zgodijo med njegovimi bližnjimi. In šele takrat se zaveš, da se večino časa v življenju ukvarjamo s povsem nepomembnimi stvarmi, kot so dober avto, veliko denarja, drage počitnice.

Nepomembno. Šele ko je smrt blizu, se zavemo, da je tudi naša pot obsojena na konec, ki se bo zgodil neznano kdaj. Ko izveš, te presune, vendar se naučiš živeti s tem.

Pred letom in pol sem se soočal z umiranjem. In takrat razmišljaš tudi o tem, da bi bila evtanazija dovoljena, da bi lahko, ko res ne gre več naprej, ampak je vse zgolj samo še bolečina, naredil najtežjo stvar v življenju. Nekomu vzel življenje..

Takrat, malce pred smrtjo babice sem razmišljal takole:

Ko gledaš, kako se telo spreminja, kako počasi babica odhaja, ker nima več moči in volje, da bi še živela, si želiš, da bi samo mirno zaspala. Ali kot mi ona sama reče vsak dan – 89 let je starost, ki je nisem nikoli pričakovala. Sem edina v žlahti, ki je dočakala to starost in tudi moj čas je prišel. Želim si le, da bi zaspala. Da ne bi bilo več bolečine, da ne bi bilo več jutra. Da bi mirno odšla.

In ko sem jo videl, kako od bolečine trpi, sem si želel, da bi imel takšno moč, da bi jo objel.. Objel enkrat za vselej.. In ko bi jo spustil iz svojih rok, da bi se njeno življenje končalo. Da bi izginila njena bolečina in da bi bilo konec vsega zanjo. V bistvu se je sama odločila, da se ne bo bojevala, ker je, kot je vedno rekla – svoje že doživela.

Šele v takšnih trenutkih se zaveš, koliko ti oseba pomeni, ko bi svoje lastno življenje postavil na kocko, da bi ji olajšal njene zadnje trenutke. Ampak spomini bodo ostali za vedno. Tako, kot se še vedno povsem živo spominjam dedka, druge babice, tako je tudi za Tajo del spomina, ki mi bo vedno znova narisal nasmeh na oči, kot tudi izvabil solze..

Ljudje se prepozno začnemo zavedati, da je življenje minljivo. Da je bilo veliko premalo skupnih trenutkov, predvsem pa ugotovimo da so naša življenja postala prehitra, da bi se ustavili in užili, kar smo skozi življenje ustvarjali. Ko narediš to, je ponavadi že prepozno in ti ostanejo le še spomini, lepi trenutki in drobne malenkosti, ki te spominjajo na to.

dedek_babica

 

 

VN:F [1.9.22_1171]

Oceni zapis:

Rating: 4.2/5 (5 votes cast)
Evtanazija in moj pogled nanjo, 4.2 out of 5 based on 5 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.