Zadnje čase v Sloveniji potekata dve peticiji – ena je za privatizacijo, druga pa je proti privatizaciji podjetij v državni lasti. Zanimivo je, da imata obe precej podpisnikov, predvsem pa odpirata zanimive teme, o katerih bi se morali pogovarjati pred mnogo leti, ko smo se odločali za svojo samostojnost in so bila pričakovanja velika.

Prva peticija – Preprečite razprodajo! http://www.mladina.si/peticije/ poteka na spletnem mestu Mladine in ima v svojem pozivu med drugim zapisano:
Prodaja je menjava blaga za denar; prodajalec običajno postavi ceno, kupec jo sprejme ali ne. Cena in s tem menjava naj bi bila pravična, takšna je le, če je prostovoljna in če tako kupec kot prodajalec menita, da je zanju koristna. Pri zdajšnji razprodaji slovenskega premoženja ni tako. Ceno postavljajo posredniki, ki so povezani s kupci in ki imajo od prodaje koristi. Večina prebivalstva, torej pravih lastnikov državnega premoženja, meni, da je prodaja škodljiva in jo zavrača. Tudi oblasti dvomijo v njeno koristnost, a trdijo, da morajo prodajati, ker so to obljubile evropskim oblastem in finančnim trgom. Prodaja torej ni ne poštena, ne prostovoljna in ne koristna.

Pod peticijo so podpisani: Jože Mencinger, Slavko Splichal, Simona Tanzig, Matjaž Omladič, Milica Antič Gaber….

Druga peticija – ZA privatizacijo, ZA depolitizacijo gospodarstva! http://za-privatizacijo.org/ pa ima v svojem pozivu zapisano:
Podpisniki tega pisma si od privatizacije obetamo naslednje koristi: politično stabilnost, gospodarsko rast in splošno blaginjo. Podpiramo jo, ker vemo, da je dolgoročno dobra za Slovenijo. Zavedamo se, da za pojmom strateških podjetij ni nobene resne strategije, ampak zgolj želja politike po nadzorovanju maloštevilnih državnih podjetij, ki še imajo močan denarni tok in preusmerjanje tega denarja v »prave žepe«. Vlado Republike Slovenije in poslance Državnega zbora Republike Slovenije zato pozivamo, naj sklep prejšnjega sklica parlamenta o prodaji petnajstih podjetij razširijo na vsa podjetja v državni lasti, ki delujejo na konkurenčnih trgih. Prodajo naj jih tistim ponudnikom, ki zanje ponudijo najvišjo ceno. V transparentnih postopkih in brez postavljanja poslovno neutemeljenih dodatnih pogojev, ki pomenijo držanje fige v žepu in škodijo našemu dobremu imenu. Kar nam ga je zaradi takšnega obnašanja v preteklosti še ostalo.

Pod peticijo so podpisani: Tomaž Štih, Igor Akrapovič, dr. Janez Šušteršič, dr. Žiga Turk, dr. Igor Masten

Katero peticijo sem podpisal jaz?
Ne ene, ne druge. Jože P. Damijan je precej dobro strnil svoje razmišljanje v zapisu Zakaj nisem podpisal peticije o privatizaciji.

V Sloveniji bo nemogoče najti konsenz za katerokoli opcijo – vsi vemo, da če se politika vmešava v poslovanje državnih podjetij, tega državljani nočemo. Po drugi strani pa tudi nočemo dobiti tujih lastnikov, ki bi spremenili stvari. Situacija ni samo črno / bela, ampak je vanjo vpleteno preveč čustev. Predvsem pa ima vsak od nas svoje mnenje.

Sam se nagibam k privatizaciji podjetij v državni lasti, vendar ne za vsako ceno. Kljub temu, da so razmere v Sloveniji v “riti”, se ne mudi razprodajati premoženja zgolj za to, da se prodaja.

Če želimo presekati gordijski vozel, s katerim se bojujemo zadnjih 20+ let, glede vmešavanje politike v gospodarstvo, je to edina rešitev, ki nam preostane. Vendar je potrebno tudi pri prodaji določiti nekatere parametre, ki se jih morajo novi lastniki držati. Predvsem pa se moramo zavedati, da bodo novi lastniki delovali v korist kapitala – da ne bodo tako socialni, kot so podjetja v Sloveniji sedaj do svojih zaposlenih in da bodo hoteli iztisniti čim več. Če se bojimo tega, potem razumem pomisleke glede privatizacije. Vendar se bomo počasi morali tudi zavedati, da je to svet v katerem živimo in za katerega smo se odločili.

Prav tako bi bil potreben razmislek o razprodaji infrastrukture! Na tem področju bi potrebovali precej boljšo strategijo in predvsem jasno določene smernice zakaj se kaj prodaja in kolikšen delež tega se prodaja.

Ali se bodo podjetja v državni lasti v Sloveniji dejansko prodala?
To je vprašanje za milijon dolarjev. Moj odgovor je precej preprost – ne. Vedno se bo našel nekdo, ki bo ugotovil, da to ni dobro, da ne potrebujemo tujega lastnika in da znamo sami upravljati s premoženjem. Vse to drži, po drugi strani pa bo taista oseba kritizirala vmešavanje politike v gospodarstvo in smo v začaranem krogu.

helix-pomatia-vinogradniski-polz-01.jpg

16 Responses to Za privatizacijo, ali proti?

  1. miha pravi:

    Jaz bi privatizacijo, ampak samo na pol – tako da bodo oboji nezadovoljni :-)

  2. Janezek pravi:

    Slovenija je tako ali tako že (raz)prodana, samo ljudje tega še ne vidijo, se zavedajo.

  3. asdfg pravi:

    Ne razumem kako lahko razprodaja državnih podjetji prinese gospodarsko rast!?!? Kratkoročno zaradi same prodaje, to ja, kaj pa dolgoročno? Zaradi 15ih podjetji (od vseh privat podjetji v sloveniji) bomo imeli gospodarsko rast? Kako si to točno predstavljajo ti ljudje? Kvečjemu lahko dolgoročno gospodarska rast pade, saj bo dobiček teh podjetji šel v privat žepe in tako iz državnega obtoka.

  4. (jm) pravi:

    “Sam se nagibam k privatizaciji podjetij v državni lasti, vendar ne za vsako ceno.” … ali se kdo zavzema za privatizacijo “za vsako ceno”? To je klasično podtikanje, ko zmanjka argumentov.

    Kako prodaja lahko poveča gospodarsko rast? Recimo prodaja Aerodroma, ki bo definitivno ostal v Sloveniji. Dobili smo recimo 200 mio. Ni za pričakovat, da bi zaradi menjave lastnika BDP upadel (da bi opravili manj storitev), ker, če bi oni pričakovali, da bo dela manj, ga ne bi kupili. Seveda pa lahko odpustijo recimo 10% ljudi, in enako delo opravijo z manj zaposlenimi. Tudi s tem se BDP ni zmanjšal, saj BDP meri ustvarjeno, ne koliko plač je bilo izplačanih (res pa je ena od metod ugotavljanja BDP tudi preko plač). Morda ima to posredni vpliv na BDP, ker te odpuščeni manj trošijo. Ampak vsak od njih bo prej ali slej dobil neko drugo delo, tako da ta učinek sicer je, ampak je precej majhen.

    Po drugi strani pa imamo 200 mio, ki se lahko uporabijo za nova delovna mesta. Subvencije za nova delovna mesta (ki niso najbolj učinkovita poraba denarja) so do 5000 EUR na delovno mesto, pa dejmo rečt da gremo bolj bogato. 20000 EUR na posamezno delovno mesto. Za ta denar jih tako dobimo 10.000! Subvencioniramo lahko ustanovitev 10.000 delovnih mest.

    Sedaj pa primerjajte izgubo 10% delovnih mest zaradi optimizacije novega lastnika in 10.000 novih delovnih mest.

    Seveda ni za pričakovat, da bi se jih toliko takoj odprlo. Za to so pač potrebne sistemske spremembe, ki pri nas trenutno ovirajo odpiranje novih delovnih mest. Recimo nižjo obdavčitev dela, itd….

    In sedaj vprašanje. Če bi v strategijo upravljanja zapisali, da se mora del denarja od vsake prodaje, in sicer 20.000 EUR na vsako pričakovano izgubljeno delovno mesto v prodanem podjetju nameniti za subvencioniranje novih delovnih mest ostanek pa za odplačilo dolgov, ali bi takšno strategiji podprli?

    V primeru aerodroma je zaposlenih 400, pa recimo da jih po najbolj črnem scenariju lahko odpustijo pol. Se pravi 4 milijoine damo za subvencioniranje 200 delovnih mest, preostalih 196 miljonov pa v odplačilo dolgov, zaradi česar je potem potrebno vsako leto plačati dobrih 7 miljonov manj obresti. Vsako leto. Za primerjavo, to je 2x zneska, ki se ga želi privarčevati na otrocih z odločbami.

    A razumeš sedaj?

    In ne, glavni problem ni prodaja da ali ne, amapk to, da imamo poslovno okolje, kjer se trudimo predvsem obdržati stare tehnologije, delovna mesta in običaje, mladi z novimi idejami, tehnologijami in poslovnimi praksami pa iz sedaj tujega letališča odletavajo v tujino. Zaprimo letališče!

  5. (jm) pravi:

    Aja še to.

    A razumeš sedaj? Da! No potem pa pojdi lepo oddat svoj podpis: http://za-privatizacijo.org/

  6. asdfg pravi:

    Kaj ti resno misliš, da se bo pri 5 ali kolikože miljard doga 200 miljonov porabilo za subvencije za delovna mesta?? Pa misliš da subvencija 5000 za delovno mesto dejansko delovno mesto prinese? Delovna mesta rastejo na drevesih? Back to reality tovariš. V tvojem postu je toliko idealizmov in ČE-jev, da lahko slovenija res postane druga švica vmes.

    • (jm) pravi:

      Dragi asdf, poglej koliko subvencij za delovna mesta damo v sloveniji na leto, in s kakšnim uspehom se ministrica redno hvali.

      Moje vprašanje je bilo “Če bi v strategijo upravljanja zapisali…..ali bi jo podprli”.

      Kaj hočem povedati? Da se je potrebno začeti pogovarjati o najboljših rešitvah za Slovenijo, ne pa se kot osel zabiti v “Nič ne bomo prodajali” in potem naj mladi pospešeno zapuščajo Slovenijo.

      In ja, tudi sam sem omenil, da je za nova delovna mesta potebno izboljšati poslovno okolje.

      • asdfg pravi:

        Dragi moj, tvojemu “Za to so pač potrebne sistemske spremembe, ki pri nas trenutno ovirajo odpiranje novih delovnih mest. ” sem se pošteno nasmejal. Pri nas je previsoka cena delovne sile. Da se bodo švabi, ameri, you name it odločili na veliko postavljati tovarne boš moral še za kakšno polovico znižati minimalno plačo. Do takrat si pa kar delaj utvare. Ti misliš da boš s prodajo 15-ih podjetji rešil ta problem. Vso srečo ti želim. Ko boš vse razprodal in ugotovil da nimaš ničesar več, tujci te ne povohajo se boš začel rahlo praskati po glavi, kot se trenutno grki. Lahko bi vedel da je na ta podjetja vezano še 10000 slovenskih podjetji, ki s temi 15-timi podjetji poslujejo. Misliš da bo telekom še vedno razvijal svoje storitve v tujih rokah? Na žalost ne. Po hitrem postopku bo prevzel storitve matičnega podjetja (saj tam tudi nekdo razvija storitve in jih mora monetizirati ne?).

  7. asdfg pravi:

    Naj ti še dam primer aerodroma. Naši veleumi so prodali INFRASTRUKTURO podobno kot bi jo radi pri telekomu (namesto da bi prodali prevoznika). Če se švabarija odloči, da je naše letališče nerentabilno, ga dajo v prodajo. Nihče ne kupi in oni dejansko ZAPREJO zadevo, saj je njihova. Boš letel na svoje gospodarske počitnice iz avstrije ali italije?

    • (jm) pravi:

      Sanja se ti ne o čem pišeš. Pri aerodromu se INFRASTRUKTURA NI prodala. Pri Telekomu pa recimo se bo, če se bo.

      Če bo letališče nerentabilno, ga lahko še vedno odkupiš bistveno ceneje, in potem naprej delaš kot do sedaj, le da imaš 200 mio več v žepu. Jasno?

      • asdfg pravi:

        Tako kot naprimer Medijske toplice v Zasavju. Odkar so v privat rokah so na njih izvajali špekulacije in pranje dnarja. Od takrat naprej propadajo. Ker jih lahko država sedaj poceni odkupi ne? Država pa denarja že zdavnaj nikjer več.

        • (jm) pravi:

          A ko te ujamem na laži, greš na drug primer.

          No pa dejva Medijske toplice. Kdo je po tvoje kriv, da so se prodale v privat roke?

      • Cas pravi:

        Ze dolgo vec ne verjamem v pravljice. Cez pet let te pocukam za rokav in vprasam kako aj privatizacija in zivljenje v Sloveniji.

  8. mare pravi:

    Ena izmed večjih utvar je predstava, da ta državna podjetja ne vem koliko prispevajo v državni proračun. Glavni viri prihodkov v proračun so DDV (3,1 milijarde EUR), trošarine ( 1,5 M EUR), dohodnina (0,75 M Eur ) in sredstva EU ( 0,95 M EUR). Vse ostale postavke prihodkov so krepko nižje. Npr. Davkek od prihodka pravnih oseb ( torej vseh podjetij v Slo, državnih in zasebenih) znaša celih 265 milijonov evrov. In te postavke se ne bodo spremenile in so neodvisne ne glede na lastništvo. Vsi kapitalski prihodki države kot lastnice ( torej od vsega državnega lastništva podjetij+ državnih zemljišč, nepremičnin, gozdov….) države znašajo borih 30 milijonov evrov letno.
    Hvala lepa za takšno državno “srebernino”. Bil bi proti privatizaciji v kolikor bi ta “srebernina” direktno letno vplačala od 0,5 -1 milijardo evrov v proračun ( odvisno od ciklov). Tako pa je državno lastništvo rentniški sistem za izbrane ( dovolj je sprehod po pisarnah drugega,tretjega in četrtega nivoja Petrola, Telekoma, HSE, Pošta….). Ti izbranci tvorijo več takoimenovanih centrov moči. Eden izmed njih je krog Boruta Jamnika.Nič ne bo o njem napisano v medijih, še manj kaj negativnega. to je ta nevidna roka :)) In ti ljudje so zdaj močnejši od vsake aktualne politike tako leve, kot desne. Imeli smo politike, ki so imeli te centre pod kontrolo in so bili močnejši od njih. Karkoli si že mislimo o njih, to je bila naša politična prva liga ( Drnovšek, Golobič, Janša ), žal jih ni več med nami, oziroma smo jih izključili. Aktualni politilčni drugoligaši ( Cerar, Bratušek, Erjavec, Židan, Ljudmila, Mesečnik) so parodija resne politike. Oziroma če smo iskreni. Oni so slika in elita današnje Slovenije.

  9. Tomaž Gorec pravi:

    Če ne bomo teh državnih podjetji prodali, jih čez 10 let pol že ne bo več (bodo propadla), ostala polovica pa jih bo na robu propada in bodo bistveno manj vredna kot danes.

  10. TopShop pravi:

    Meni se pa zdi vse to okrog prodaje hecno. Že to da, politiki kričijo, da se mora politika umaknit iz gospodarstva je ironija na kvadrat. In seveda, kdo bo na koncu prodajal, ja valda, politiki, in to tisti, ki so nas pripeljali v stanje kakršno pač imamo. Hvala, a ne hvala. Politiki in politikom.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.