Bančno poslovanje je tipičen primer oderuštva, ker banke izkoriščajo svoj položaj in privilegije po zakonu o bančništvu, zato da svojim kreditojemalcem za svoje storitve zaračunavajo nesorazmerno več, kot same priznavajo svojim depozitarjem oziroma nesorazmerno več, kot znaša cena denarja iz primarne emisije ali iz kreditov na finančnih trgih. Makroekonomisti, ki se ukvarjajo z usodnimi vprašanji narodnih gospodarstev in razvoja materialne podstati Evropske unije, ne morejo več skrivati, da je varčevanje v prezadolženih držav evropskega juga nekako zgrešen ukrep, ki gospodarstev Evropske unije ne oživlja, pač pa dodatno poglablja gospodarsko recesijo in bliskovito širi bedo evropskega prebivalstva. Evropska centralna banka je zato s soglasjem vladajočih oblasti v državah EU radikalno pričela z emisijo po 60 milijard evrov na mesec. Če je denarja na trgu več, je njegova cena nižja, je manj vreden in vse kaže, da se je trend varčevanja sprevrgel v svoje nasprotje, torej v trend trošenja. Pustimo na stran teorijo in njen žargon, ki nam razlaga, da bomo živeli bolje, ker bomo več trošili, manj prihranili in ker bomo tudi več delali, manj počivali, manj razmišljali in več špekulirali. Pretehtajmo raje preprosto vprašanje, kako bomo živeli in kaj vse to pomeni za državljane, za reveže, srednji sloj, kolikor ga je še preostalo in za premožne lastnike kapitala, ne glede na to, ali so premoženje pridobili pošteno, ali so do denarja prišli z goljufijami, krajo in zlorabami v pogojih kapitalističnega gospodarjenja.

Bežen pogled na spletne strani slovenskih bank nam pove, da banke nudijo za dolgoročne vezave depozitov, za različne dolgoročne oblike rentnega varčevanja in za različna dolgoročna vlaganja v obveznice, razne sklade in druge oblike deponiranih sredstev na bančnih računih, obresti, ki limitirajo k ničli. Seveda, zakaj bi banka priznala varčevalcu za vezavo vloge nad 10.000 evrov na več kot leto dni obresti višje od na primer 0,40 %, če pa na finančnih trgih lahko dobi kredite iz sveže emitiranih milijard praktično brez obresti? Zato slovenske banke depozitov prislovično varčnih Slovencev pravzaprav ne potrebujejo in so pripravljene sprejeti depozite le, če so tako rekoč zastonj.

Povsem drugačna slika je, ko človek preveri, kakšne obresti zahtevajo banke za najetje kreditov za nakup stanovanja, za potrošniške kredite, za investicije v gospodarstvu ali za likvidnostna obratna sredstva gospodarskih družb za financiranje proizvodnje ali za kapitalske naložbe. Tu banke zahtevajo obresti, ki v nekaterih primerih celo presegajo zakonito zamudno obrestno mero, največkrat pa se gibljejo med tremi in osmimi odstotki. Seveda je ta obrestna mera skrita v različnih formulah evriborja s pribitki in oplemenitena s stroški odobritve kredita, stroški zavarovanja, stroški morebitnega predčasnega vračila in stroški pripravljenosti na črpanje. Za izračun obresti za dane kredite uporabljajo banke seveda konformni obračun in tečejo tudi obresti od obresti, obratno pa pri obračunu na depozite banke uporabljajo navaden obrestni račun in je zato razlika v višini pasivnih in aktivnih obresti dejansko še mnogo višja, kot to izgleda po površni primerjavi spletnih objav mamljivih ponudb, s katerimi banke vabijo komitente, naj zaupajo svoj težko prigarani in prihranjeni denar bankam, oziroma, naj si denar pri bankah izposodijo, da ga bodo težko z garanjem in svojo revščino morali vrniti, da ne bodo izgubili strehe nad glavo, zapravili varno starost v domovih za ostarele ali obsodili svoje otroke na životarjenje brez dediščine, ki so jo varčni Slovenci spravljali skupaj več rodov.

Vidimo, da banke za denar, ki ga dobijo praktično zastonj, bodisi iz primarne emisije, bodisi od varčevalcev, zahtevajo za denar, ki ga posojajo, nekako desetkratnik cene, ki jo same morajo plačati za tuj denar, ki ga obračajo v lastno korist. Bančno poslovanje je tipičen primer oderuštva, ker banke izkoriščajo svoj položaj in privilegije po zakonu o bančništvu, zato da svojim kreditojemalcem za svoje storitve zaračunavajo nesorazmerno več, kot same priznavajo svojim depozitarjem oziroma nesorazmerno več, kot znaša cena denarja iz primarne emisije ali iz kreditov na finančnih trgih. Če bi ne bilo zakona o bančništvu, bi vse poslovanje slovenskih bank izpolnjevalo vse pogoje iz 119. člen Obligacijskega zakonika in bi bile vse bančne pogodbe, tako depozitne kot kreditne, pravno nične, saj obligacijski zakonik izrecno določa, da je pravna sankcija za oderuštvo ničnost s vsemi posledicami, ki jih ima ničnost po obligacijskem zakoniku.

Razlog, da nosimo svoje prihranke v banke pa ni le prizadevanje za varčno ravnanje, s katerim si slovenski državljani skušajo zagotoviti dostojno življenje in se izogniti perspektivi bede v starosti ali še kaj pomagati svojim otrokom, saj moramo upoštevati, da pri vsej stvari »za otroke gre«, temveč skušamo s tem tudi preprečiti, da bi nas oropali morebitni ne bodi jih treba vlomilci. Nekako vlada prepričanje, da je denar na bankah do višine 100.000 evrov varen, saj zanj jamči Banka Slovenije. Toda prisiljeni smo bili slišati neprikrito grožnjo gospoda guvernerja Banke Slovenije, ki je na javni TV opozoril, da bo za reševanje slabih kreditov, če bodo banke prisiljene vrniti podrejene obveznice, če bo tako odločilo nadvse modro in pravično ustavno sodišče, Banka Slovenije po ciprskem vzgledu posegla tudi na bančne depozite. Torej ne zadošča, da smo kot davkoplačevalci vsi državljani prevzeli škodo, ki je posledica nestrokovnega, malomarnega ali namerno škodljivega ravnanja slovenskih bank, ki ga Banka Slovenije pravočasno ni preprečila, čeprav je vedela, da banke dobesedno omogočajo ropanje v lastno škodo in v korist poslovnih in političnih elit. To ropanje, imenovano slabi krediti, plačujemo z brezposelnostjo, nižanjem realnih plač in pokojnin in zlasti z nižanjem socialnih pravic, slabšim zdravstvom in padanjem kvalitete našega šolskega sistema, da o zaustavitvi investicij v javno infrastrukturo niti ne govorimo. Ne, dodatno bo potrebno pobrati še del prihrankov prebivalstva, kolikor ga še imamo na bankah.

Sporočilo je jasno. Normalen državljan, nima nobenega razloga, da bi še naprej imel prihranke na bančnih računih. Torej konec varčevanja, saj banke naših prihrankov niti ne potrebujejo več, ker se lahko neomejeno zadolžijo pri Evropski centralni banki in na finančnih trgih. Pričakujemo lahko, da se bodo depoziti v slovenskih bankah bistveno zmanjšali, banke pa bodo odliv nadomestile s poceni denarjem, najetim na finančnih trgih. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo finančni trgi ponovno zvišali obresti za slovenski dolg in zopet bodo potrebne nove strukturne reforme, da bomo državljani še enkrat plačali finančne špekulacije, ki jih v svoji kratkovidnosti in neumnosti počne slovenska izvršna oblast v spregi z našimi bančniki na čelu z guvernerjem Banke Slovenije. Vsekakor je katastrofa, če prihranki, kolikor jih imamo, odtečejo iz bank v nogavice, ali v tujino, ali se kakor koli izključijo iz denarnih tokov, ki poganjajo gospodarstvo. Modra in moralna vlada bi morala pravočasno ukrepati in na primer vezati višino obresti na kredite na določen večkratnik, na primer trikratnik obresti na depozite. Če bi torej banke želele dajati obresti na depozite na primer v višini 0.30 % bi to pomenilo, da bi morale odobravati kredite po 0.90 % obrestni meri. To bi pomenilo konec oderuštva in bi stimuliralo banke, ne glede na ceno denarja, ravnati v skladu z osnovnimi načeli obligacijskega prava, zlasti v skladu z načelom sorazmernosti in enakovrednosti v dvostranskih obligacijskih razmerjih.

Brezposelni, študentje, upokojenci z minimalnimi pokojninami, fizikalni delavci, javni delavci nižjih plačilnih razredov, majhni kmetje, invalidi, vojaki in policisti, gasilci, prekarni delavci, samozaposleni pesniki, prevajalci, slikarji, fotografi, obrtniki v storitvenih dejavnostih z nizkim kapitalom in podobni ljudje, ki vsi skupaj predstavljajo vsaj 70 % celotnega slovenskega naroda, nimajo prihodkov, ki bi jim omogočali kakršno koli varčevanje, saj še za sproti za življenje nimajo dovolj. Vsi ti lahko dajo kaj na stran, le če zadenejo na loteriji, če kaj podedujejo po premožnem stricu iz Amerike, ali če na kakšnem razpadajočem podstrešju najdejo lonec s cekini. Seveda so takšni primeri tako redki, da jih lahko zanemarimo. Vsi ti si gotovo pri bankah tudi ne izposojajo denarja, saj niso kreditno sposobni. Kaže, da ta ogromna večina Slovencev, ki se s propadanjem srednjega sloja hitro veča, ne bo prizadeta s končanjem varčevanja, saj ta skupina nima prihrankov na bankah in kjer ni, še banka ne vzame. To seveda ni res. Ravno ti ljudje bodo najbolj čutili oderuštvo, ki je naravno nadaljevanje konca varčevanja. Vrednost denarja bo zaradi inflacije, ki je ob napovedani emisiji naravnost neizbežna, bo seveda hitro padala, zaradi česar bodo skromni dohodki teh skupin revežev še manjši in bodo zato še bolj revni in bodo morali še bolj garati in še bolj gladovati. To je nekako tako kot pri homeopatiji. Manj je več. Manj kruha za množice, je več denarja za kapital, saj bo zaradi načrtnega odiranja še več stečajev, še več brezposelnih in še več bo ljudi, ki bodo prisiljeni garati za skorjo kruha.

Tako imenovani srednji sloji, kamor lahko prištevamo zaposlene v javnih službah iz višjih plačilnih razredov (zdravnike, sodnike, svetovalce, sekretarje, načelnike upravnih enot, redne profesorje, kolikor ne gre za privilegirane podjetnike iz vrst univerzitetne elite, ki honorarno zasluži trikrat toliko, kot njihovi neprivilegirani kolegi, samostojne podjetnike na donosnih dejavnostih, in podobne), ki predstavlja nemara 29% slovenskega naroda, še vedno kaj prihrani in da na stran za težke čase. Ta skupina ima po navedbah Banke Slovenije skupaj z dobro poslujočimi gospodarskimi družbami, kolikor jih premoremo, za kar zajeten delež javnega dolga Slovenije bančnih depozitov. Ta skupina ljudi in gospodarske družbe, ki so likvidne in solventne in poslujejo v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju, ima tudi kreditno sposobnost in si lahko pri bankah izposoja denar. Ta skupina prebivalstva bo prišla v slabši položaj, saj bo inflacija tudi tem ljudem znižala njihove dohodke, poleg tega pa bodo njihovi prihranki na bankah nosili praktično nič obresti. Če bo Banka Slovenije uresničila grožnje svojega guvernerja, saj je možno, da bo ustavno sodišče verjetno prisluhnilo ustavni pobudi razlaščenih imetnikov podrejenih obveznic, tako, kot mu veleva pravo in izostreni čut za pravičnost, ki ga imajo ustavni sodniki na pretek, bodo ti ljudje verjetno izgubili del prihrankov, če jih že prej ne bodo v izogib izgubi dvignili iz svojih računov in denar hranili doma. V tem primeru ne bodo trpeli izgube zaradi oderuško nizkih obresti na njihove depozite, saj teh ne bo več, ker bodo skriti v nogavicah, ali pa jih bodo žrtvovali za sanacijo bank, namesto imetnikov podrejenih obveznic. Nemara bodo kupili kakšen zlatnik ali pa kakšno nepremičnino v tujini, ali pa bodo v upanju, da bodo tako pripomogli h gospodarskemu razcvetu Slovenije svoj denar, še preden bo izgubil vrednost zapili ali pa porabili za popotovanja v daljne dežele. Nedvomno bo cvetela tudi prostitucija, saj je, kot je to nekoč zapisal veliki sodobni slovenski pisatelj Blaž Ogorevc v Mladini, kranjcu fuk v veselje. Logika je enostavna. Če že moram porabiti prihranke, da mi jih ne bo pobrala inflacija, potem ga raje porabim za užitek, saj se le enkrat živi in človek mora vzeti vse, kar mu nudi življenje, ki je danes cvet, a jutri uvela roža.

Seveda imajo ti ljudje še eno možnost. Svoje prihranke lahko investirajo v gospodarsko dejavnost. Toda ali to pomeni, da bo ogromno ljudi poleg svoje službe še streglo kavo in žganje v nekih lokalčkih, da bodo učitelji poleg službe odpirali jezikovne šole, da bodo sodniki izdelovali ključe ali popravljali raztrgane čevlje, ali bodo zdravniki nabirali zdravilna zelišča, policisti pa organizirali prostitucijo v javnih hišah. Ne, seveda ne. Možnosti takšnih drobnih poslov so izredno omejene, pa še nesmiselno bi bilo poleg službe voditi še nek dodaten posel in konkurirati množici samozaposlenih, ki na napol legalen način nekako služijo svoj vsakdanji kruhek. Če ob vsem tem upoštevamo še, kako omejuje gospodarsko pobudo okostenelost naše birokracije pri pridobivanju gradbenih dovoljenj in kako finančna uprava brez milosti terja, kar je cesarjevega, hitro ugotovimo, da kakšnih množičnih produktivnih naložb prihrankov pač ni pričakovati.

Ja, možno bi bilo s prihranki na Ljubljanski borzi kupiti delnice ali kakšne druge vrednostne papirje. Toda, kdo je toliko neumen, da bo to počel, če pa je verjetnost izgube denarja pri nakupu vrednostnih papirjev, če nimaš insajderskih informacij, gotovo večja, kot verjetnost, da vlomilec oropa prihranke, skrbno skrite kje v nogavici v najbolj zaprašenem kotu podstrešja. Ni pričakovati, da bodo po logiki, da gre osel samo enkrat na led, slovenski verniki ponovno kupovali delnice kakšnih zvonov, ali delnice NKBM, če ljudje celo pokojninske prihranke v shemah drugega stebra dvigujejo, ker imajo raje vrabca v roki, kot goloba na strehi. Ne, ljudje gotovo ne bodo v pomembnem obsegu vlagali denar na trgu vrednostnih papirjev.

Preostane še slab odstotek slovenskih bogatašev, tako poštenih, kot nepoštenih iz privatizacije in iz vrst menedžerjev, ki so ob sodelovanju lastnikov in nadzornih svetov ob odpovedi vseh družbenih nadzornih mehanizmov izčrpali slovensko gospodarstvo, ob sodelovanju bank in izvršne ter zakonodajne oblasti ustvarili 5 evrskih milijard težko bančno luknjo slabih kreditov in denar naložili v davčnih oazah; kaj se bo zgodilo tem ljudem, tej manjšini, ki je za razliko od večine, ki je obsojena na revščino po uvedbi demokracije na območju slovenske republike uspela enormno obogateti in nakazati na svoje račune v davčnih oazah, po vzoru bivših finančnih in sedanjih ministrov med 10 in 20 milijard evrov. Tudi ti bodo utrpeli izgubo, zaradi padanja vrednosti denarja in nižanja obresti. Toda te ogromne denarce bodo ti ljudje obrnili, nemara tako, da bodo preko prikritih labirintov iger menjave na kapitalskem trgu prav za nizko ceno kupili slovenska podjetja in svojo izgubo nadomestili z novim ciklom ožemanja slovenskih državljanov in davkoplačevalcev, ki so prisiljeni nehati varčevati.

Konec varčevanja je nedvomno začetek odiranja.

Stanko Štrajn – več Premislekov in kritik zdravega razuma na http://www.prometej.eu

Policija pred parlamentom 03

Gostujoči zapis je kategorija namenjena bralcem bloga had. Marsikdo ki bere bloge, tudi zapiše kakšno zanimivo stran, jo fotografira, vendar si zaradi parih prispevkov ne želi odpirati bloga. Nekaj časa sem okleval, premleval, če si res želim tega in ugotovil, da moram narediti nekaj v to smer, sicer izgubi pomen par stvari, ki jih že ves čas bloganja zagovarjam. Namreč najti sinergijo z ljudmi, ki so kompetentni in sposobni in vedno veliko in jim ponuditi, da prispevajo zapise, mnenja, fotografije.

In tukaj vam dajem možnost. Vaše zapise bom objavljal zapise v kategoriji Gostujoči zapis.

Kaj dobite vi? Prostor za objavo na enem najbolj obiskanih blogov v Sloveniji je v bistvu vse kar vam lahko ponudim. In to, da vas bo prebralo veliko več ljudi, kot če bi bili na svojem. Na si ne morem privoščiti da bi plačeval vaše prispevke, tako da je to pro-bono. Kaj dobim jaz? Vsebino, ki se bo razlikovala od moje in bo mogoče pritegnila še kakšnega bralca več.

Pravila igre morajo biti vnaprej jasna:

  • vsak prispevek bom prebral in presodil če je primeren za objavo. Če bo odgovor negativen, ga bom tudi poskusil obrazložiti preko maila.
  • zapisi naj bodo informativni, oz. naj imajo svojo vsebino (tega, kaj je kdo jedel za zajtrk, ne bom objavljal)
  • trači, ki nimajo nobenega verodostojnega dokaza, ne bodo objavljeni
  • politična stališča naj bodo podkrepljena z dejstvi in ne zgolj natolcevanje
  • če boste poslali fotografije, naj bodo vaše avtorsko delo (fotke iz interneta objavljate na Siolu!)
  • komercialni zapisi o tem, kako je vaš portal oh in sploh, ne bodo objavljeni
  • obvezno mi morate sporočiti kako naj vas podpišem

Če je še kakšen predlog, vprašanje, diapozitiv, karkoli, me lahko kontaktirate na mail info @ had.si, kamor lahko tudi pošljete svoje prispevke.

 

VN:F [1.9.22_1171]

Oceni zapis:

Rating: 5.0/5 (1 vote cast)
Konec varčevanja je začetek odiranja – Stanko Štrajn, 5.0 out of 5 based on 1 rating

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.