Nekoč, v nekih drugih časih, je bilo delo spoštovano. Sedaj je delo rariteta, saj je več kot 120.000 Slovencev brezposelnih, zelo veliko pa je tudi samozaposlenih. Po nekaterih podatkih naj bi vsak deseti Slovenec živel pod pragom revščine in med njimi je zelo veliko tistih, ki so samozaposleni. Država se je pač odločila, da bo s subvencijamo za samozaposlene reševala problem brezposelnosti, vendar je to rešitev zgolj za nekaj časa. Potem se kalvarija ponovi.

Vsak si je sam kriv, kajne? Ja, drži. Povsem. Pa vendar ne drži. Marsikdo, ki je delal 30 in več let v istem podjetju (spomnimo se na svoje starše, ki so imeli eno zaposlitev v življenju in so v njej dočakali svojo zasluženo pokojnino) težko najde novo službo, če je lastnik podjetja ugotovil, da ne potrebuje toliko delavcev in da mu je v bistvu pomemben zgolj dobiček.

In ko semo pri dobičku – seveda. Vsak lastnik podjetja gleda na dobiček. Živimo v svetu, kjer je to edina dobrina (??) in kjer edino to šteje. Odnosi med zaposlenimi, delovni čas… nepomembno. Dela se, dokler delo ni opravljeno. In ko je nekdo zelo sposoben, se najde še več dela, ta se človeku vzame vsa svoboda in postane 24/7 robot, ki razmišlja in živi zgolj za službo. Če obstaja prosti čas, potem se ga preživlja v krogu službenih kolegov, ker to so dejansko edini ljudje, s katerimi dnevno ljudje komunicirajo. Marsikdo vidi otroke zgolj na slikah, ali pa na zaslonu telefona in ko že mirno zaspijo.

Državne službe, mar ne? Osem urni delovnik in veliko veliko dopusta. Brez problema se preživi kakšen mesec na bolniški in potem se zopet vrne nazaj v službo. Ampak tudi ta državni proletatirat se malce spreminja, saj ni mogoče, da bi bili vsi zaposleni v državnih službah. Veliko je takšnih, ki se dejansko trudijo in ki niso zgolj fikusi, kot je bilo to v navadi kmalu po osamosvojitvi. Vendar je še vedno preveč ljudi in premalo organizirano vse skupaj. Namesto vitke javne uprave imamo v Sloveniji obilno. Kljub temu, da plače niso najvišje, so benefiti takšne službe odlični in omogočajo normalen razvoj družine. Veliko bolj normalen, kot pa zaposlitev v privatnih podjetjih, kjer je delavec zgolj in samo številka in zgolj in samo potrošno blago, ki se ga po uporabi zavrže.

Verjetno je veliko ljudi nesrečnih v svojih službah. 12 urni delovnik, ki je plačan zgolj 8 ur je nekaj povsem normalnega. Stres in pritiski so veliki. Vendar ljudje vztrajajo. Ker imajo kredite, leasinge, ker imajo otroke in se zavedajo, da morajo skrbeti zanje. Po drugi strani pa trpijo in jim to, kar zaslužijo zadostuje zgolj za preživetje. In takšni ljudje se vrtijo okoli svoje osi. Ne najdejo rešitve za naprej in ne najdejo iz začaranega kroga. Pa vendar. So si sami krivi?

Ja, nekoč je nekdo rekel, da je vsako delo častno, če ga častno opravljaš. Drži in se strinjam. Vendar bo potrebno dodati temu reku še nadaljevanje – vsako delo je častno, dokler lahko zdržiš vse skupaj, potem ne gre več naprej. Potem pa se sprašujemo, zakaj je v Sloveniji visoka brezposelnost? Zakaj ljudje nimajo ničesar? Najbolj smešno je, da pri nas ni še veliko več kriminala in da ni še več samomorov. Kajti ljudje, ki so izgubili vse (služba je za veliko ljudi vse v življenju), nimajo kaj več izgubiti in lahko dejansko naredijo velike neumnosti, ki jih sicer ne bi nikoli. Država? Briga njo za ljudi. Vsake štiri leta so vsi politiki polni lepih besed in obljub, potem pa se jim sladko jebe.

Aha, kje je tukaj 1. maj? Glede na to, da je število brezposelnih veliko, tudi 1. maj ni več isto, kot je bil. Je zgolj in samo še en dan v letu, ki je nekoč marsikomu pomenil veliko. Ampak želeli smo kapitalizem, kajne? In sedaj imamo to, kar si zaslužimo!

1-maj-praznik-dela-kres-fotografije-01.jpg

1-maj-praznik-dela-kres-fotografije-05.jpg

One Response to 1. maj – praznik dela

  1. Anonimnež pravi:

    V Sloveniji pojmujemo DELO drugače kot v tujini:
    http://val202.rtvslo.si/2013/12/miha-mazzini-gojimo-kult-laganja-samim-sebi/
    V tujini se Dela. V Sloveniji pa, no, poslušaj intervju.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.