Resnični dogodek izpred par dni, ki mi je dal misliti in sem ugotovil, da se ne znam iti “biznisa”. Ali pač??

Telefonski klic. Neznana številka. Ne oglašam se na številke, ki niso v mojem imeniku. Ker sem sedel pred računalnikom, sem vpisal telefonsko številko v Google in dobil lastnika telefonske številke. PR agencija. Odlično.

Oglasim se in prijazen glas na drugi strani mi sporoči, da pripravljajo akcijo in bi radi mojo podporo. Ok. Ni panike. Samo vedeti moram točno za kaj se gre in če je to v mojem interesu. Glas na drugi strani mi razloži vse skupaj in še enkrat vpraša, če bi pripravljen sodelovati.

“Seveda bi sodeloval, saj se mi zdi ideja kul! Predvsem pa rad podpiram pozitivne projekte”, dodam.

“Me veseli”, pravi glas na drugi strani. “Ker moram naročniku poslati stroške akcije, me zanima, koliko ti zaračunaš za takšno objavo?”

Wait. Kaj? Prosim? Zaračunam?

“Do sedaj še nisem nikoli zaračunal za objave na mojem blogu. In tudi to ni moj poslovni model. V bistvu nimam poslovnega modela, tako da sploh ne razmišljam o tem”, začnem klobasati, kajti dejansko se mi zdi pogovor o denarju za objavo na blogu izpod mojega načina dela. In kljub temu, da skoraj deset let že kracam po blogu, še vedno nisem našel načina monetizacije – za kar se niti najmanj ne sekiram!

Glas na drugi strani nadaljuje: “Veš, v Sloveniji sodelujem s parimi blogerji, predvsem fashion blogerji, ki pa za vsako objavo povedo svojo ceno in jim jo naročnik poleg tega, da jim da izdelke, tudi plača!”

Dbest. Vsaj nekdo, ki se zna prodajati v tej Sloveniji. Niti najmanj me ni zanimalo, kdo so te osebe, še manj pa me zanima takšen način pisanja – potem je najboljše, da naredim kar pakete:

  • 3 press sporočila in 3 slike – 250 eurov
  • 5 press sporočil in 5 slik – 400 eurov
  • 10 press sporočil in 10 slik – 600 eurov

In se začnem prodajati, kajne? No ja, na začetku je bila moja krilatica “kritičen do vsega in vseh”. Kljub temu, da sem v vseh teh letih spremenil že marsikaj tako v svojem razmišljanju, kot tudi na samem blogu – predvsem postal malce bolj pozitiven, se česa takšnega ne grem!

Jebiga, načela so načela, dasiravno moram preživeti na trgu, kot večina ostalih in kljub temu, da bi očitno lahko svojo pojavnost zelo dobro tržil, se ne morem iti tega. Verjetno sem samo malce neumen, kajne?

Se mi pa pojavlja vprašanje – ali se vam takšno početje zdi sporno ali pa se povsem brez veze sekiram in si moram postaviti ceno in se prodajati, kot se prodajajo fashion blogerji? Mogoče pa mi potem ne bo več treba, kot večini Slovence, kvačkati mesec z mesecem, da se preživi?!

roberto-capucci-a-fashion-sculpture-01.jpg

roberto-capucci-a-fashion-sculpture-07.jpg

roberto-capucci-a-fashion-sculpture-03.jpg

7 Responses to Zakaj nisem fashion bloger?

  1. Anchi pravi:

    Sell, sell, sell.

  2. Jojo pravi:

    A mazdo 3 si promoviral in vozil za džabe ? Si plačal za najem vozila al je bil najem zastonj ? Ali je bil cel test plačan ? Ali si plačal bencin ki si ga porabil sam ?

    • had pravi:

      zelo simple..

      “Do sedaj še nisem nikoli zaračunal za objave na mojem blogu. In tudi to ni moj poslovni model. V bistvu nimam poslovnega modela, tako da sploh ne razmišljam o tem”

      • Anonimnež pravi:

        To verjetno veš, da obstaja več oblik “plačila”, ne zgolj primer kot ga navajaš.

      • Jojo pravi:

        Baje se govori da si pri dogovarjanju okrog tega testa bil zelo naporen. Hotel si magna kartico, plačano malico ipd. Je to res ali ne ?

        • had pravi:

          seveda :) pa masazo in all inclusive hotel! :)

        • Anonimno pravi:

          Ok torej praviš da si bencin in malico med testiranjem plačal iz lastnega žepa in nisi dobil povrnjenih stroškov?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.