Država. 24 let je bila stara naša država, ki smo si jo tako želeli, da smo se na plebiscitu z več kot 95% odločili dan naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država! Jeap, 24 let. To je tisti čas, ko človek konča s študijem, začne razmišljati o tem, da bi si kupil stanovanje, ustvaril družino in začel z življenjem, ki si ga je nekoč predstavljal. No, v Sloveniji stvari niso tako preproste, predvsem pa so zgornje želje dosegljive le ozkemu krogu ljudi – tistim, ki jim pri tem lahko pomagajo starši, stari starši, ali pa so zadeli na lotu.

Slovenija je precej mačehovska država. Državljani smo dobri le takrat, ko nas Slovenija potrebuje. Politiki se na nas spomnijo vsake štiri leta, država vsak mesec, ko hoče svoje prispevke, predvsem pa imamo občutek, da živimo v čudoviti demokraciji. Seveda. Dokler se ne ozremo četrt stoletja nazaj in premislimo, kako smo takrat živeli.

Sam imam precej lepe spomine na čas Jugoslavije. Kljub temu, da starši niso bili premožni, ampak smo bili takrat med seboj vsi enaki, smo živeli dostojno življenje, čeprav nismo mogli kupiti Nutelle v naših trgovinah. V bistvu smo morali iti čez mejo, če smo jo želeli jesti. Prav tako po kavbojke na “ponte rosso”, ali po kavo v Avstrijo. Vendar smo živeli dostojno življenje in vsi smo si med seboj bili enaki.

Sedaj je drugače. Ljudje se ne ceni več po njihovem znanju, po tem, kaj so ustvarili, ampak po tem kaj nosijo in kakšen avto vozijo. Štejejo druge stvari, ki so bile nekoč povsem nepomembne, predvsem pa so to stvari, ki jih je prinesla tako opevana demokracija in gnili kapitalizem, ki se nam je zgodil skozi noč in za katerega bi marsikdo spremenil odločitev na plebiscitu, če bi še enkrat imel možnost izbire. Ne, tega kar imamo sedaj, si nihče ni želel.

Verjetno se marsikdo spomni, da smo nekoč vsako leto šli na morje. Podjetja so imela prikolice, apartmaje na morju in vsaka družina si je lahko privoščila dopust. Sedanjost je precej drugačna. Ni več denarja za počitnice in otroci niti ne vedo, kaj je morje. Obstajajo organizacije in donatorji, ki pomagajo pri tem, vendar nihče ne more izbrisati žalosti staršev, ki niso samo krivi, da otroku ne morejo omogočiti morja! Nekoč ni bilo tako. Kljub temu, da nismo imeli Nutelle, pa vendar smo lahko šli na morje.

Da je vse skupaj še hujše. Imamo vse. Pa vendar nimamo nič. Kolikokrat se nam zazdi, da je naš vsak dan enak prejšnjemu? Da imamo trgovine, kjer lahko nakupimo čisto vse, pa vendar kupujemo ene in iste stvari. Da si ne moremo privoščiti dražjih stvari, kajti potem nam ne bo ostalo dovolj denarja za čez cel mesec? Verjetno nisem edini, ki opazi kako prazni so nakupovalni vozičku v trgovinah, ko pa obstaja vse, kar si človek poželi.

Kaj je torej boljše? Živeti normalno, polno življenje, kjer ne moreš kupiti Nutelle, ali pa življenje, kjer lahko kupiš vse, pa vendar nimaš sredstev, da bi si karkoli od tega lahko kupil?

p.s.: Nutella je zgolj simbolični prikaz in nima veze z realnostjo. Namesto nje lahko uporabite karkoli drugega, kar nismo imeli v Jugoslaviji!

lidl_nostalgija

3 Responses to Nismo imeli Nutelle, vendar smo živeli polno življenje – vsi!

  1. Zgodovinar pravi:

    Je že res, da nismo imeli Nutelle (ali kaj drugega kar naj bi ta simbolično pomenila) a vseeno je ponavadi s spominom na stare čase tako, da je zelo selektiven. Spomnimo se zgolj zanimivih zgodb, ki jih imamo zaradi časovne razlike seveda v malo popačeni verziji, ostalo pa nam je ušlo iz spomina.

    Pa ne gre samo za potrošništvo, kjer je prišlo do največje spremembe. Kajti te spremembe ni prinesel gnili kapitalizem. Te spremembe je prinesla odprava prejšnje zaprtosti. Praviš hodili smo čez mejo po kavbojke in kavo. Res je, to je bil del tudi mojega otroštva. Sedaj ko gledam nazaj, gledam na to z nasmehom. Takrat pa se spomnim, da sem moral skrivati lire, ki jih je oče kupoval na črnem trgu (na meji si moral pokazati potrdilo o nakupu lir na banki, se spomniš?), da je lahko čez prenesel več kot tistih 100.000 lir na osebo (kar je bilo vredno cca 100 DEM če me spomin ne vara). Za nazaj grede smo tudi stopali čez mejno kontrolo, kjer si na mizo stresel vrečko in pokazal račune, da ti je carinik odmeril, če nisi slučajno prinesel nazaj preveč makaronov, kave in Lego kock. Super prijazen sistem, ni kaj.

    Praviš, da se je lažje živelo. Morda je bilo na videz bolj brezskrbno ampak načeloma res zgolj na videz. Se spomniš cen za belo tehniko, pohištvo, avto,… koliko let so morali starši odplačevati pralni stroj? In koliko izbire so imeli, katerega kupiti? Morda se ti zdi, da je to vseeno, da stroj je stroj, itak je delal 20 let, saj je vseeno če si ga 10 let plačeval. Res je, a vendar je sistem omogočal delovanje zgolj tako, da je prodajal zadeve sam sebi. Zato je bilo nujno zapreti zunanje meje. Zato si lahko večinoma kupil le “domače” (yugo) izdelke. Da je denar ostal “doma”.

    Glede delovnih mest pa še danes vidiš njihove zametke iz prejšnjega sistema. Ljudje verjamejo, da so službe nekaj kjer so 8 ur in jim zato pripada denar s katerim lahko potem normalno živijo. Da si zaslužijo normalno življenje se strinjam. Ne morem pa se strinjati, da v teh 8 urah ne rabijo nič ustvariti, ampak zgolj biti tam. In tu je še ostanek naše logike, ki se je ne moremo otresti. Vsak še vedno misli, da mu služba pripada, saj da je naredil šolo, poslal prošnjo,… pozabi pa na to, da mora s svojim delom dejansko nekaj ustvariti, da lahko ta produkt/storitev dobi plačilo od katerega je potem plačan tudi sam. Zametke starega sistema še vedno vidiš deloma v javni upravi in velikih državnih podjetjih, kjer je odgovornost za (ne)delo ponekod enaka 0. Notri so ljudje z miselnostjo – tukaj sem začel, tukaj bom končal, vmes pa me pustite na miru, saj mi to pripada. Nič o tem, koliko kdo naredi in kaj s svojim delom doseže. Vsi čakajo zgolj državo, da bo poskrbela za njih, njihove avtomobile, počitnice, obleke,… saj si to zaslužijo s tem ko so se zaposlili.

    Za konec pa še retorično vprašanje – zakaj se je Slovenija tako pogumno odločila za samostojno pot, če je bilo prej tako lepo?

  2. Jure pravi:

    Načeloma se strinjam s komentarjem, ampak odgovot na retorično vprašanje je jasen – vkolikor seveda prav razumem takratne razmere – za samostojno ppt smo se odločili, ker so Srbi hoteli imeti prevelik vpliv v Jugoslaviji, kar je ostalim narodom dalo veseti, da so v podrejenem položaju in so se bali, da bodo zappstavljati. Drugače pa zelo dobro napisano…. V Juhoslaviji se je načeloma v redu živelo, vendar je bilo vse navidezno (kot na primer v Grčiji). Živelo se je preko svojih zmožnosti (še danes se, vendar manj). Jugoslavija je bila, kolikor vem prav, totalno zapufana.

  3. bbb pravi:

    Predvsem so lepo živeli tisti, ki so jim pobrali premoženje, in tisti ki so jih izgnali..

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.