V Sloveniji že dlje časa razsaja zanimiv fenomen nekomuniciranja državnih organizacij in javnih oseb. Sam sem že večkrat opozarjal na to, da javnost ne dobi dovolj jasnih informacij, ali pa jih sploh ne dobi, ker se določene javne institucije ne odzivajo na vprašanja novinarjev, ali pa sploh ne komunicirajo, kljub temu, da imajo zaposlene komunikatorje.

Da je vse skupaj precej resno kaže tudi stališče častnega razsodišča Slovenskega društva za odnose z javnostmi (vir), ki je javno izpostavilo to slabo prakso, ki se dogaja v Sloveniji.

Ja, častno razsodišče PRSS je naredilo to, kar je verjetno marsikoga zmotilo. Opozorili so na dejanski problem, ki se dotika njihovih članov in ki meče slabo luč na vse ostale komunikatorje, ki opravljajo ta poklic. Kar je dokaj nenavadna praksa, vendar bi morala postati stalnica.

Namreč, če stanovska organizacija ne opozori na problem, ki se dejansko dogaja (nekomuniciranje UKC, Ministrstva za zdravje,…. ) in ga opazimo tudi drugi, potem je nekaj narobe s samo organizacijo. Poznamo veliko primerov ravno iz zdravstva, kjer so stanovske organizacije stale za primeri, ki bi jih morale obsoditi (vrana vrani ne izkljuje oči). Meni se tale primer zdi precedens in upam, da bo še kdo sledil temu zgledu!

Častno razsodišče Slovenskega društva za odnose z javnostmi z zaskrbljenostjo opozarja na padec ravni javnega komuniciranja organizacij in javnih oseb v Sloveniji v zadnjem obdobju. Vse bolj se skušajo uveljavljati slabe prakse v (ne)komuniciranju javnih oseb in organizacij, ko se le-ti izmikajo načelom javnosti, odgovornosti, odprtosti, preglednosti, dvosmernega komuniciranja in vključevanja.

Različne prakse neodzivnosti (s sklicevanjem na skrajne zakonske roke za podajanje odgovorov medijem), izmikanja  vprašanjem in zahtevam javnosti, nevključevanja javnosti v odločanje, pogojevanja dajanja izjav novinarjem z zahtevami po avtorizaciji novinarskih prispevkov, sklicevanja novinarskih konferenc, na katerih se ignorira večino zastavljenih vprašanj, podcenjujočega in zaničevalnega odnosa do predstavnikov medijev in s tem do javnosti in podobne so nestrokovne, neetične in nedopustne v prostoru javnega komuniciranja in kažejo na nekompetentnost predvsem vodij organizacij s takšnimi praksami, kot tudi oseb, ki so v njih zadolžene za komuniciranje z javnostmi.

Tovrstne prakse vse bolj potiskajo v ozadje dobre prakse komuniciranja tudi v javnem sektorju, ki jih izvajajo kompetentna in profesionalna vodstva ter komunikatorji teh organizacij, od policije in finančne uprave do nekaterih občin in bolnišnic.

Častno razsodišče Slovenskega društva za odnose z javnostmi poziva vse komunikatorje, ne glede na (ne)članstvo v Slovenskem društvu za odnose z javnostmi, k spoštovanju profesionalnih in etičnih norm in kodeksov ravnanja. Ker pa so odgovorne osebe organizacij hkrati tudi njihovi prvi komunikatorji, velja navedeni poziv tudi njim. Ob tem kot referenčni vir izpostavljamo Priporočila o zagotavljanju javnosti dela v javnem sektorju, ki jih je leta 1998 sprejela skupščina Slovenskega društva za odnose z javnostmi.

V Ljubljani, 10. septembra 2015

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.