V zapisu Fotografije vlakov SŽ / sedeži uničeni, gore smeti in vsepovsod iztrebki sem se dotaknil problematike z vlaki oz. z informacijami, ki jih objavljajo nekateri mediji in “domoljupci” o tem, kakšni so vlaki.Veseli me, da mi bralke / bralci napišejo svoj pogled na situacijo, še posebej v primeru, ko gre za osebo, ki že od septembra naprej dela z begunci. Njena zgodba je precej drugačna, kot jo pišejo desni mediji in kot bi “domoljupci” želeli, da je.

Od septembra delam z begunci. Ne morem verjeti, da je javnost tako malo, ali pa skoraj nič obveščena o beguncih. Zmotila me je informacija, da so vlake uničili begunci. S tem se ne strinjam.

Begunci so puščali smeti za sabo v vlakih, saj so v njih jedli, se preoblačili, previjali svoje otroke. V vlakih ni bilo dodatnih vreč za smeti, v katere bi lahko odlagali smeti. Stranišča so bila grozna. Nekatera izmed njih sploh niso bila uporabna, zato so raje vrata zaklenili, kot da bi jih nazaj usposobili.

Si lahko predstavljaš, da potuješ z otroci brez stranišč ? Še večja žalost pa je to, da ni nihče za njimi počistil. Zakaj ? To se tudi sama sprašujem. Kolikor smo utegnili, smo jih čistili sami prostovoljci in zaposleni, pri tem so nam pomagali tudi begunci. Toliko o uničenih vlakih.

V Sloveniji smo navajeni na enosmerne informacije. Da tisto, kar nam nekdo servira tudi “požremo”. Brez kančka kritičnega razmišljanja, ali pa brez dodatnih informacij, ki jih potrebujemo za razumevanje zgodbe. Pomembno je, da mediji nekaj zapišejo in mi jim slepo verjamemo.

Nekdo, ki dela z begunci že od septembra je videl verjetno že vse. In takšnih pogledov, ki prikažejo situacijo v povsem drugačni luči, pride premalo v javnost. Mogoče bi bilo smiselno, da “mediji” preden objavljajo laži in skropucala preverijo, kaj se dejansko dogaja na terenu, predvsem pa bi poiskali verodostojne sogovornike in objavili informacije, ki držijo. Vendar zakaj, bi nekdo naredil to, če lahko iz svoje pisarne napiše zgodbo, ki ji “domoljupci” verjamejo in ki prikazuje povsem napačne informacije.

Glede na to, da v Sloveniji obstaja NČR (novinarsko častno razsodišče) in imajo novinarji tudi svoj kodeks, bi bilo vredno, da si ga “pisci”, ki se podpisujejo pod različne “članke”, tudi kdaj pa kdaj preberejo. V bistvu lahko že pri prvi točki ugotovijo, da se ga ne držijo.

Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake —četudi nenamerne — mora priznati in popraviti. V tem primeru NČR lahko presodi, da novinar ni kršil kodeksa.

Sicer pa bi lahko tudi NČR ukrepal proti vsem “novodobnim” medijem, ki objavljajo “politično propagandne” članke, ki z realnostjo nimajo nobene povezave.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.