Gospodarski kriminal je vedno ravnanje, ki povzroča nekomu, največkrat javnemu premoženju, škodo, ni pa vsako oškodovanje tudi že kriminalno ravnanje. Če oškodovanci ne zahtevajo odškodnin in če država ne preganja protipravnega prilaščanja premoženja, ni prevencije in ni nenavadno, da se v Sloveniji razrašča gospodarski kriminal in vse mogoče oblike zlorab, kot jih ne nazadnje potrjujejo tudi razkritja panamskih papirjev.

Pri tem se moramo zamisliti, saj panamski papirji ne povedo nič novega, nič takega, kar na primer Banka Slovenije, ali SOVA ali urad za preprečevanje pranja denarja, ali finančna uprava ne bi vedeli že prej iz podatkov o plačilnem prometu. Pristojne institucije z vlado in državnim zborom vred so vse vedele za skrivanje denarja in davkov v davčnih oazah, toda nihče ni ukrepal.

Na vprašanje, kdo odgovarja za posledice ravnanja, ali za posledice opustitve ravnanja, daje pravna teorija zelo jasen in enostaven odgovor. Odgovoren je, kdor je ravnal krivdno, torej naklepno ali malomarno in je s svojim ravnanjem ali opustitvami ravnanja povzročil sebi ali drugim škodo. Krivda se v kazenskem pravu kvalificira glede na voljo storilca, v civilnem pravu pa je pomembnejši kriterij skrbnost, ki jo lahko pričakujemo od dobrega gospodarja, strokovnjaka ali povprečnega človeka. Poleg krivdne odgovornosti civilno pravo priznava tudi objektivno odgovornost, ki jo nosi, kdor se ukvarja z nevarno dejavnostjo, ali ima v oblasti nevarno stvar. V kazenskih postopkih je dokazovanje krivde vezano na dokazovanje namena storilca, v primeru kazenske odgovornosti zaradi malomarnosti pa na dokazovanje zavestne ali nezavestne malomarnosti, glede njegovega ravnanja, ker je nekaj vedel, a je malomarno menil, da ne bo posledic, ali pa bi nekaj moral in mogel predvideti, pa je to malomarno opustil. Sodna praksa in pravna teorija jasno opredeljujeta, kaj je skrbno ravnanje dobrega gospodarja, povprečnega človeka in kaj skrbno ravnanje strokovnjaka, zaradi česar je v pravdnih postopkih ugotavljanje civilne odgovornosti manj zapleteno in enostavnejše, kot dokazovanje krivde v kazenskih postopkih, v katerih je zapleteno ugotoviti kaj je storilec hotel, oziroma kaj je vedel ali bi moral vedeti. Če gre za obrnjeno dokazno breme v pravdnem postopku, ni treba dokazovati tožniku odgovornosti tožene stranke, temveč mora tožena stranka dokazati, da ni odgovorna, čeprav so izpolnjeni pogoji, ki narekujejo njeno odgovornost. Tako se na primer šteje, da je uprava gospodarske družbe odgovorna za škodo lastnikom družbe, če ne ravna v skladu s pravili finančne stroke in krši določbe Zakona o finančnem poslovanju in postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju in mora uprava dokazati, da je ravnala pravno pravilno, ne pa da bi moral oškodovanec dokazati, da je uprava ravnala protipravno.

Gospodarski kriminal je vedno ravnanje, ki povzroča nekomu, največkrat javnemu premoženju, škodo, ni pa vsako oškodovanje tudi že kriminalno ravnanje. Pravo nudi oškodovancem možnost doseči odškodnino in hkrati tudi v kazenskih postopkih zagotoviti preventivno preprečevanje kaznivih ravnaj. Vodenje kazenskih in pravdnih postopkov je drago in zamudno, vendar kazenske postopke vodi in financira država, ki si sicer skozi povprečnine v primeru obsodilnih sodb nekaj stroškov povrne, pravdne stroške pa nosi tožnik, če v pravdi ne uspe. Tudi, če v pravdi tožnik uspe, pa toženec nima premoženja, iz katerega bi se tožnik poplačal, do povračila stroškov in plačila prisojene terjatve ne pride, ker je izvršba sodbe pač neuspešna. Prav zato oškodovanci pogosto vložijo kazenske ovadbe in prijavijo odškodninski zahtevek v kazenskem postopku, ne vlagajo pa odškodninskih in verzijskih (povračilnih) zahtevkov v pravdnih postopkih. Tako se čedalje pogosteje odškodnine zahtevajo v odvisnosti od kazenskih postopkov in se ne uporabljajo pravne možnosti, ki jih nudijo pravdni postopki. Rezultat je, da na primer banke vlagajo kazenske ovadbe, namesto da bi zaradi opustitve skrbnosti dobrega strokovnjaka terjale odškodnine od svojih uprav, ki so v nasprotju z dobro bančno prakso prerazporejale BDP, tako da se je le ta pretočil v davčne oaze slovenskih podjetnežev.

Če ne bo kazenskega epiloga, ker tožilstvo zaradi težav pri dokazovanju naklepa ovadbe pogosto ne procesuira, tudi odškodnin sodišče ne bo določilo, saj jih nihče niti zahteva ne, ker ne vlaga ustreznih tožb v pravdnih postopkih. Če država preganja brezdomca, ki v trgovini ukrade sendvič in jo postopek stane mnogo več, kot znaša vrednost ukradenega sendviča, to počne zato, da preventivno v družbi prepreči vsesplošne tatvine v trgovinah, ki bi se gotovo zgodile, če bi državljan vedel, da teh sendvičev ni treba plačati, ker jih lahko brez posledic kradeš. Če oškodovanci ne zahtevajo odškodnin in če država ne preganja protipravnega prilaščanja premoženja, ni prevencije in ni nenavadno, da se v Sloveniji razrašča gospodarski kriminal in vse mogoče oblike zlorab, kot jih ne nazadnje potrjujejo tudi razkritja panamskih papirjev. Pri tem se moramo zamisliti, saj panamski papirji ne povedo nič novega, nič takega, kar na primer Banka Slovenije, ali SOVA ali urad za preprečevanje pranja denarja, ali finančna uprava ne bi vedeli že prej iz podatkov o plačilnem prometu. Pristojne institucije z vlado in državnim zborom vred so vse vedele za skrivanje denarja in davkov v davčnih oazah, toda nihče ni ukrepal. Nihče ni uporabil pravnih sredstev za preventivno zaščito slovenskega gospodarstva in njenih državljanov. Ni težava v tem, da ljudje goljufajo in kradejo, težava je v tem, da slovenska država različnih vrst škodljivega ravnanja ne preganja in sistemsko opušča preprečevanje za družbo škodljivega ravnanja in škodo raje socializira, kot da bi uveljavljala odškodninsko odgovornost vseh, ki so se enormno okoristili.

Velikokrat pa kdo nekaj počne, ne ker bi hotel to početi, temveč, ker mora nekaj storiti ali opustiti, ker je nekdo drug tako odločil. V teh primerih je seveda odgovorna oseba, ki je odločila in ne oseba, ki je nekaj storila ali opustila.

Delavci v gospodarski družbi delajo za mezdo in morajo delati, kar jim odredi, naroči delodajalec. Delavci v javnem sektorju izpolnjujejo odločitve pristojnih organov in morajo za plačo storiti, kar jim ukažejo pooblaščeni nadrejeni uslužbenci v hierarhiji javnih institucij ali državnih organov. V vseh primerih, ko nekdo kaj počne po volji drugih, odgovarja za posledice takšnega ravnanja oseba, ki je odločila, odredila, ukazala.

Po obligacijskem zakonu odgovarjajo gospodarske družbe za vso škodo, ki jo povzročijo delavci družbe tretjim osebam, le ti pa odgovarjajo družbi za svoje krivdno ravnanje oziroma za opustitve ravnanja. Ker so ravnanja delavcev družbe normalno posledica odločitev uprave družbe in nadzornih organov, je logično pričakovati, da bi gospodarske družbe množično uveljavljale škodo proti članom uprav in članom nadzornih svetov, torej zoper ljudi, ki so v okviru zakonskih pooblastil odredili delavcem družbe določeno ravnanje oziroma so jim odredili, da česa ne smejo storiti.

Po slovenski ustavi in po obligacijskem zakoniku odgovarja Republika Slovenija za škodo, ki je nastala zaradi ravnanja ali opustitev njenih organov tretjim osebam. Če je do škode prišlo zaradi namernega škodljivega ravnanja ali zaradi malomarnosti, ima Republika Slovenija možnost zoper organe in zaposlene javne delavce uveljavljati regresne (povračilne) zahtevke za škodo, ki so jo povzročili s svojimi zlorabami, malomarnostjo in opustitvami njihovih dolžnosti.

V slovenski pravni praksi, bi glede na jasna pravna pravila in glede na enormna oškodovanja, ki jih trpimo državljani zaradi škodljivega vodenja gospodarske politike, zaradi nestrokovnega, neumnega odločanja in zaradi ravnanja, usmerjenega v pridobivanje koristi na škodo javnega premoženja, pričakovali množično uveljavljanje odškodninskih zahtevkov. Toda praksa je prav obratna. Tovrstni zahtevki so tako redki, da so velika izjema, zaradi česar lahko z veliko gotovostjo ocenimo, da v Sloveniji odgovornosti za škodo za povzročanje škode v pravdnih postopkih zaradi zlorab, malomarnosti in opuščanja dolžnosti pristojnih organov odločanja v gospodarskih družbah in v osebah javnega prava dejansko sploh ni.

V zadnjih letih imamo nekaj primerov vodenja kazenskih postopkov zoper akterje gospodarskega kriminala, ki pa se končajo z oprostilnimi sodbami, ker tožilstvo ne uspe dokazati namena, če pa se že kakšen proces konča z obsodilno sodbo, obsojenec ne poravna povzročene škode ne državi, ne osebam, ki jih je oškodoval. Če se zoper gospodarstvenike uveljavljajo kazenske sankcije, pa v praksi ni primerov, da bi država kazensko preganjala javne funkcionarje, ki so s svojim ravnanjem oškodovali državo. Izjema je zadeva Patria, ki pa se je končala z zastaranjem po zaslugi načelnega ustavnega sodišča, ki je postavilo kriterije, po katerih v Sloveniji korupcije pač ni.

Kljub dejstvu, da sta novinarja Blaž Zgaga in Matej Šurc v trilogiji v »Imenu države« in Matej Šurc v knjigi »Prevarana Slovenija« razkrila tatvine v škodo državnega premoženja pri trgovanju z orožjem, država in njeni organi niso zoper akterje tega umazanega ravnanja sprožili ne kazenskih, ne civilnih odškodninskih zahtevkov.

Ministra za notranje zadeve Igorja Bavčarja in njegove uradnike, ki so dosledno izbrisali množico državljanov iz slovenskega državljanstva in povzročili obveznost države izbrisanim povrniti utrpljeno škodo v breme proračuna pristojni organi države niti ne poskusijo ne kazensko ne civilno preganjati in sploh nihče ne pomisli, da bi kdo za svoje ravnanje zaradi škode v zvezi z izbrisom iz državljanstva lahko kaj odgovarjal.

Banka Slovenije razglaša, da pridno vlaga kazenske ovadbe zoper uprave bank, ki so povzročile s podeljevanjem kreditov v nasprotju s pravili dobre bančne prakse enormno bančno luknjo, toda kakšnega takšnega kazenskega postopka do sedaj še nismo doživeli. Če pa že bo vložena kazenska obtožba, je verjetnost, da bo postopek končan pred zastaranjem zelo majhna.


Stanko Štrajn
– več Premislekov in kritik zdravega razuma na
http://www.prometej.eu

Gostujoči zapis je kategorija namenjena bralcem bloga had. Marsikdo ki bere bloge, tudi zapiše kakšno zanimivo stran, jo fotografira, vendar si zaradi parih prispevkov ne želi odpirati bloga. Nekaj časa sem okleval, premleval, če si res želim tega in ugotovil, da moram narediti nekaj v to smer, sicer izgubi pomen par stvari, ki jih že ves čas bloganja zagovarjam. Namreč najti sinergijo z ljudmi, ki so kompetentni in sposobni in vedno veliko in jim ponuditi, da prispevajo zapise, mnenja, fotografije.

In tukaj vam dajem možnost. Vaše zapise bom objavljal zapise v kategoriji Gostujoči zapis.

Kaj dobite vi? Prostor za objavo na enem najbolj obiskanih blogov v Sloveniji je v bistvu vse kar vam lahko ponudim. In to, da vas bo prebralo veliko več ljudi, kot če bi bili na svojem. Na si ne morem privoščiti da bi plačeval vaše prispevke, tako da je to pro-bono. Kaj dobim jaz? Vsebino, ki se bo razlikovala od moje in bo mogoče pritegnila še kakšnega bralca več.

Pravila igre morajo biti vnaprej jasna:

  • vsak prispevek bom prebral in presodil če je primeren za objavo. Če bo odgovor negativen, ga bom tudi poskusil obrazložiti preko maila.
  • zapisi naj bodo informativni, oz. naj imajo svojo vsebino (tega, kaj je kdo jedel za zajtrk, ne bom objavljal)
  • trači, ki nimajo nobenega verodostojnega dokaza, ne bodo objavljeni
  • politična stališča naj bodo podkrepljena z dejstvi in ne zgolj natolcevanje
  • če boste poslali fotografije, naj bodo vaše avtorsko delo (fotke iz interneta objavljate na Siolu!)
  • komercialni zapisi o tem, kako je vaš portal oh in sploh, ne bodo objavljeni
  • obvezno mi morate sporočiti kako naj vas podpišem

Če je še kakšen predlog, vprašanje, diapozitiv, karkoli, me lahko kontaktirate na mail info @ had.si, kamor lahko tudi pošljete svoje prispevke.

VN:F [1.9.22_1171]

Oceni zapis:

Rating: 0.0/5 (0 votes cast)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.