Živimo v času, ko se zelo veliko uporablja pomanjševalnice. Ne, nočem vaše juhice, niti pečenega krompirčka. Še manj solatke z jajčki in kozarčka piva. Kljub temu, da bom dobil miniaturne porcije, za to ne bom odštel drobižka, ampak bom precej drago plačal te pomanjševalnice.

Zgoraj je omenjenih par primerov pomanjševalnic, ki jih vsakodnevno slišim in me vsakič znova pripeljejo do tega, da se ugriznem v jezik in da se vsaj poskusim obnašati kulturno. Včasih mi ne uspe in takrat padem v glasni krohot, ki več kot očitno pokaže, kaj si mislim, ko me v lokalu nekdo poskuša “očarati” s takšnimi besedami. Verjetno nisem edini, ki je opazil ta fenomen, ki je poleg “izvolijo” postal vsakodnevna stalnica.

Štekam! Recesija je, vse je postalo manjše.

  • če sem pred leti dobil v restavraciji solato, mi sedaj za isto ceno prodajajo solatko
  • če sem pojedel sladico, je sedaj to postala sladička..
  • če sem naročil kozarec piva, je sedaj to postal kozarček piva, kljub temu, da je količina ostala enaka (pol litra)

Mogoče pa vseeno ni krivda v recesiji, saj je količina ostala praktično ista.

  • so pomanjševalnice mogoče samo odraz kulture oseb, ki delajo v gostinstvu?
  • ali pa mogoče želja po prijaznosti, ki se nekaterim zdi  celo zabavna?
  • ali pa me imajo za majhnega otroka in na ta način pokažejo odnos do mene?

Kaj se boljše sliši, ko vas punca/žena/lubica zvečer nagovori v postelji – o ti moj kurac VS o ti moj kurček? Nihče si ne želi slišati pomanjševalnic za kakšno takšno stvar, pa čeprav mogoče tudi drži?!

In jaz si ne želim slišati pomanjševalnic za hrano, ko pa vem, da bom plačal polno ceno in ne bo samo cenica. Ko mi bo naslednjič natakar prinesel računček, mu bom preprosto odgovoril, da nimam kartičke, za tako majčken računček in mu bom dal drobižke.

Resnično, bruha se mi, ko poslušam to spakedranščino, ki se mogoče celo komu zdi prikupna in prijetna. Namesto da bi imelo osebje v lokalu z menoj normalen odnos, se pogosto počutim kot da bi prišel v področje, kjer ni prostora za odrasle osebe – mislim, da sem sedaj prvič omenil to besedno zvezo v povezavi s seboj. Odraščam. In predvidevam, da so pomanjševalnice odveč.

Če me že želi kdo “impresionirati” v lokalu – sicer ne vem točno, zakaj bi kdo to želel, saj tja pridem zgolj da zadovoljim svoje fizične potrebe po hrani in pijači, potem naj bo samo prijazen, naj se nasmehne in naj ne poskuša biti vsiljiv. Predvsem pa naj bo neopazen, vendar naj opazi, če pet minut pogledujem, da bi me opazil in mi prinesel sol in poper, ker ju ne najdem na nobeni mizi. S takšnim odnosom bo osebje storilo precej več, kot pa stori z uporabo pomanjševalnic. Verjetno, če bi imel otroka, potem bi se mi mogoče zdelo vse skupaj smešno, tako pa se mi zdi zgolj in samo patetično.

Že pred časom sem se odločil, da se v lokale, kjer bodo uporabljali pomanjševalnice, ne bom več vračal. In tega se držim, kajti izbira je velika, meni pa gredo pomanjševalnice res pošteno na k…. (in ne, ne na …ek!)

2 Responses to Nočem juhice, krompirčka, solatke, kozarčka piva / hočem juho, krompir, solato in kozarec piva

  1. Random mudel pravi:

    A ni tko, da ti ne piješ piva? :D Sicer pa imaš prav za napisano :thumbsup:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.