Dve zgodbi. Nepovezani, pa vendar prikažeta odnos določenih zdravnikov do ljudi, ki potrebujejo pomoč. Niso vsi zdravniki takšni, pa vendar določene osebe vržejo zelo slabo luč na vse tiste, ki se trudijo, da po svojih močeh pomagajo tistim, ki potrebujejo pomoč.

Dva primera, ki sem ji zasledil zadnje čase – Miša Prelog in Dražen. Dve osebi, Dražen je na žalost pokojni, za Mišo pa je vodja konzilija ugotovila, da ne potrebuje podaljšanja tetiv. Draženu ni več pomoči, Miši pa bosta starša, na svoje stroške (kredit) omogočila ta poseg. Ja, določeni zdravniki imajo občutek, da so bogovi!

Dve zgodbi, dve realnosti. Vsak naj naredi svoje zaključke, predvsem pa naj se vsak vpraša, če so to ljudje, ki jim zaupamo svoja življenja?

Več o Miši:

In je odločeno. Miši država ne bo plačala podaljšanja tetiv, ortopedskega posega, ki ga je dr. Park priporočil, ko je aprila Mišo pregledal na URI Soča, potem pa je poslal še dve mnenji, v katerih je argumentiral, zakaj Miša po posegu SDR potrebuje tudi ortopedski poseg.

Vodja konzilija, ki ni Mišina zdravnica in je Mišo v življenju videla samo enkrat, na konziliju, je spor o tem, ali je ortopedski poseg potreben, rešila tako, da je dr. Parku povedala, da oni, ki Mišo dobro poznajo (kako bi jo dobro poznali, ko Miša do svojega skoraj petega leta ni bila tam na niti eni strnjeni dvotedenski, tritedenski obravnavi), trdijo, da ta poseg pri Miši ni potreben. In dr. Park se je vdal. Pač, če oni dobro poznajo otroka, bodo že vedeli. Mnenje dr. Parka ne šteje nič. Še manj pa šteje mnenje zasebnih fizioterapevtov, ki vsak dan več ur delajo z otrokom.

Mišin tata je že bil na banki. Vzel bo posojilo. In če se bo po posegu SDR izkazalo, da je, kot je dr. Park ves čas pisal, potreben tudi otropedski poseg, bo vse pripravljeno, da bo tudi plačan.

Nisem verjela, res nisem, da nam bodo to naredili. In na takšen način. Ampak so. Ostajam brez besed. In za to, kar se je zgodilo, niti malo ne krivim ZZZS. Oni bi plačali, samo podpis so hoteli. Pa ga niso in ga ne bodo dobili.

Več o Draženu:

Njegove mukotrpne bolečine so se prvič pojavile v soboto, 21. 11. 2015, zaključile pa so se v sredo, 25. 11. 2015, ko je njegovo omagano telo leglo k večnemu počitku.

V soboto je prvič začutil bolečine na zgornji levi strani trebuha tik pod rebri. Zaradi omenjenih bolečin se je odpravil v zdravstveni dom, kjer ga je tamkajšnja zdravnica z reševalnim vozilom napotila v mariborsko bolnišnico, na Kliniko za kirurgijo, kiruško urgentno specialistično dejavnost. In tako je bil prvič sprejet na oddelek, ki ga bom v nadaljevanju imenovala nova kirurgija. Njegovo takratno zdravstveno stanje ni bilo ustrezno diagnosticirano; bil je mlad, poln življenja, kdo bi lahko pričakoval, da bodo nekaj dni kasneje stvari šle tako hudo narobe, da bo človek, ki je še nekaj dni prej prosil za pomoč, negibno ležal na oddelku krematorija!? Pa je to vendar mogoče?

Njegove prošnje za pomoč niso bile prepoznane kot resne, kljub temu, da se je že ob prvem obisku v bolnišnici zvijal od bolečin. Omenjeno malomarnost in  lahkomiselnost odgovornih pa je na žalost plačal z življenjem. To pa je brez dvoma precej visoka cena, se vam ne zdi? Meni vsekakor!

Ob prvem sprejemu na novi kirurgiji so svetovali lahko dieto in zadostno hidracijo telesa. Rutina nič drugega. Zanje je bila zgolj rutina. Njegovo stanje so stabilizirali s protibolečinskimi sredstvi in ga poslali v domačo oskrbo. Povedali so mu le, da bo ob stopnjevanju intenzivnosti bolečine najverjetneje sledil operativni poseg; to pomeni, da od sobote do srede ni pojedel niti grižljaja. Bolečine so bile neznosne, zaradi morebitne operacije pa novega dotoka energije iz hrane ni dobival, saj je mislil, da bo vsak trenutek uslišan in se bodo njegove muke končale.

Z informacijami so bili zelo skopi, dejali so mu, naj se ponovno vrne naslednji dan, saj bodo takrat izvedli kontrolni pregled njegovega zdravstvenega stanja. Ker pa bolečine niso pojenjale, temveč so se zgolj močno stopnjevale, se je na omenjeno kontrolo odpravil že v nočnih urah, saj do prihodnjega dopoldneva ni mogel zdržati. Tako je bil ponovno sprejet na oddelek nove kirurgije, napotili so ga v urološko ambulanto, opravili nekaj rutinskih preiskav, vendar jim prave diagnoze tudi tokrat ni uspelo postaviti. Na oddelku nove kirurgije so ponovili postopek prejšnjega dne in njegovo zdravstveno stanje stabilizirali s pomočjo protibolečinskih sredstev ter ga brez pomislekov in slabe vesti ponovno predali v domačo oskrbo.

Mlad človek se je v 24-ih urah kar trikrat obrnil po zdravniško pomoč! Opozorilni zvonovi so zvonili in to na ves glas. Vendar so bili s strani pristojnih zdravnikov na že omenjeni kirurgiji večkrat preslišani!

V sredo se je okrog druge ure zjutraj ponovno odpravil po pomoč na oddelek nove kirurgije, bolečine so bile že tako nevzdržne, da se je v čakalnici bil primoran uleči čez stole, da bi te le  vsaj za hip ublažil. Njegovo pot je prekrižal mlad zdravnik z urgence, ki se je v četi strokovnjakov edini zavzel zanj in presodil resnost situacije. Pospremil ga je na rentgen, na oddelku nove kirurgije pa je zaradi resnosti primera pristojno sestro prosil za prednostno obravnavo mojega brata. Pristojnega zdravnika na novi kirurgiji ni bilo na spregled približno dve uri. Si predstavljate? Bratu so bile štete sekunde, pristojnega zdravnika pa ni in ni bilo od nikoder!

Brat je v zadnjih trenutkih pred smrtjo slutil, da umira. Njegova temna slutnja se je uresničila, ko so nekaj trenutkov kasneje odprli njegov trebušni predel in je bil  ta dobesedno zalit z krvjo; v njem se je nahajalo kar 3 litre krvi.

Njegova laična izjava nekaj trenutkov pred smrtjo: “Nekaj ni v redu, čutim, da je nekaj počilo!” je bila bolj natančna kot katerakoli diagnoza do sedaj. Zdravnik, ki ga je brat tako obupano čakal, se je pojavil, kot strela z jasnega. Prepozno! Vsi postopki oživljanja niso obrodili sadov, bratovo telo je že zdavnaj onemoglo od težkega boja v preteklih dneh. Bolečine so se na žalost res končale, vendar ne tako kot bi si želeli. Brata je odrešil Bog in ne zdravniki. Rešila ga je smrt in ne operacija. Zgrožena sem nad obnašanjem zdravnikov. Pogoreli so na vsej črti.

To je resnica dragi moji! Takšna je neolepšana in neomajna resnica o zadnjih dneh bratovega življenja.

VN:D [1.9.22_1171]

Oceni zapis:

Rating: 5.0/5 (1 vote cast)
Zdravniki so bogovi / Miša in Dražen / dve žalostni zgodbi, 5.0 out of 5 based on 1 rating

One Response to Zdravniki so bogovi / Miša in Dražen / dve žalostni zgodbi

  1. joško pravi:

    Revizija postopka, preiskava ni odkrila nepravilnosti.
    Naslednji prosim….

    VA:F [1.9.22_1171]
    Rating: 0 (from 0 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.