Še malo, pa bo Slovenija stara 25 let. Za nekatere čas, ko se naredijo obračuni s preteklostjo, za druge čas, ko se naredijo plani za prihodnost. Predvsem pa čas, ko lahko razmislimo o državi v kateri živimo in če so se nam izpolnila pričakovanja, ki smo jih nekoč imeli.

23. decembra 1990, dva dneva pred mojim 16. rojstnim dnem, smo imeli plebiscit o samostojnosti Slovenije. Dan po mojem rojstnem dnevu, 26.12.1990 smo dobili rezultate. 88,2 odstotkov vseh volivcev se je odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo.

26. junija 1991, predsednik Milan Kučan na slovesnosti na Trgu revolucije v Ljubljani razglasi samostojno Republiko Slovenijo in izreče besede, ki so nam ostale za vedno v spominu: “Danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan!” Dvignili so zastavo in mi smo se prebudili v Sloveniji. Deželi, ki letošnje leto praznuje 25 let.

Takrat, ko se dogajali ti premiki, sem bil star sedemnajst let. Nisem imel volilne pravice. Politika in takratno dogajanje me ni zanimalo. Zgodbe o tem, da bomo postali nova Švica so bile čudovite in vesel sem bil, da ljudje tako navdušeni nad novim sistemom, ki nam bo omogočal drugačno življenje, predvsem pa odprte meje in svobodo. Sam sem na razmere gledal drugače. Življenje, ki sem ga jaz živel v Jugoslaviji ni bilo slabo.

Res je, nisem mogel kupiti Milke v trgovini, ko sem bil otrok. Tudi po kavbojke sem moral iti čez mejo, da o nakupu računalnika niti ne razmišljam. Še sedaj se spomnim, kako smo ga tovorili čez mejo in koliko strahu je bilo pri tem podvigu.

Treniral sem smučanje, kar je bil precej velik strošek, vendar se je vedno našel denar za 5 parov smučk letno in to, da sem bil vsak dan, čez zimo, na treningu na snegu. S starši smo hodili na morje in gradili vikend. Imel sem kvalitetno otroštvo in starši so imeli čas, da so se ukvarjali z menoj. Delali so 8 ur in niso postali sužnji službe. Živeli smo udobno življenje, kljub temu, da so nam bile določene stvari prikrajšane. Takrat se nam je zdelo tako.

Potem so se stvari spremenile. Dobili smo svoj denar, vstopili smo v EU, NATO. Slovenija je postala država, ki je postala del nečesa velikega.

Dobili smo velike trgovske verige, kavbojke in Milko smo lahko kupili v Sloveniji. Vse super in prav, edino na nekaj smo pozabili. Da imamo na dosegu roke vse, vendar nimam denarja s katerim bi si privoščili vse skupaj. Stari ljudje so opozarjali na to, kajti najhujše je živeti v času in prostoru, kjer imaš na voljo vse, le sredstev, da bi si to privoščil nimaš.

Slovenija, želim si, da bi bila prijazna do nas. Da bi Slovenci v naslednjih 25 letih našli sami sebe in da se ne bi več ukvarjali z vsem, kar nas deli. Čas je že za to, da se zazremo vase in si postavimo prioritete v življenju. Čas je, da stopimo korak naprej in začnemo skupaj razmišljati o deželi v kateri živimo.

Moje pametovanje za Delo:

Slovenija leta 2041: V kakšni državi si želim živeti čez 25 let in kako priti do nje?

Slovenija letos praznuje svoj 25. rojstni dan. Obletnica, ko bi si morali vzeti trenutek, da se zazremo v preteklost in takratna pričakovanja, in čas, ko se moramo zazreti v prihodnost in razmisliti o tem, kakšno Slovenijo si želimo čez 25 let.

Smo Slovenci zadovoljni z državo, v kateri živimo? Pričakovanja leta 1990, ko so tisti z volilno pravico odšli na plebiscit, so bila velika. Želje se marsikomu niso uresničile in veliko ljudi je imelo povsem drugačna pričakovanja, kot pa je realnost življenja, v katerem živimo. Želeli smo si novo Švico, znašli pa smo se tukaj, kjer smo.

Premier Cerar je letos dejal: »Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve.« Tudi jaz ne bom iskal vzrokov, zakaj nisem zadovoljen z življenjem v Sloveniji, ampak bom iskal vzroke, zakaj je lepo živeti v Sloveniji, in kakšno Slovenijo si želim.

Slovenija je čudovita država in v njej živijo čudoviti ljudje

Kadarkoli grem na potovanje v tujino, se z veseljem vračam. Trava v Sloveniji je bolj zelena, kot je trava v Avstriji, vendar smo Slovenci manj ponosni na svojo državo, kot pa so, denimo, Hrvati ali Italijani. Želel bi si, da bi Slovenci končno postali bolj pripadni svoji državi in predvsem, da bi bili ponosni na deželo, za katero smo se sami odločili, da bomo živeli v njej. Da bi znali ceniti svojo majhnost in jo preleviti v prednost, ker nas zdaj ta naša majhnost vedno znova ovira in vedno znova imam občutek, da se tega sramujemo. Namesto da bi odkrivali lepote Slovenije, poznamo vsako restavracijo v Parizu in Londonu, ko pa nas pot zanese čez Muro, niti ne vemo več, kje smo.

Zavedajmo se, da smo Slovenci čudovit narod, da si znamo med seboj pomagati in da znamo stopiti skupaj, ko je to potrebno. Toda zakaj bi nas morale povezovati zgolj naravne katastrofe, ko vsi delujemo kot eno, če pa se lahko preprosto tudi sicer spoštujemo in smo dejansko eno.

Ukvarjajmo se s prihodnostjo in pozabimo na preteklost

Življenje v Sloveniji ponuja življenje v preteklosti. Žalostno je, da se politika in ljudje ukvarjamo s polpreteklo zgodovino in nimamo jasnih vizij in ciljev za prihodnost. Verjetno je lažje živeti v konstantnem konfliktu, kot pa preseči te okvire in načrtovati prihodnost. Ko nam bo enkrat uspelo preseči ideološke okvirje, v katere se sami zapiramo, bodo tudi naša življenja postala precej drugačna, predvsem pa manj obremenjena s stvarmi, ki jih ne moremo spreminjati. Narod, ki spreminja svojo zgodovino, ne bo imel lepe prihodnosti.

Ko bomo presegli okvire in se bomo začeli zavedati, da nas ukvarjanje s preteklostjo ne bo popeljalo v boljšo prihodnost, bo prišel čas streznitve in pristanek bo precej trd.

Želim si varno in socialno državo

Prehod iz prejšnjega sistema v sedanjega je v Sloveniji pustil precej posledic. Ljudje se, kljub temu da je od tega minilo že četrt stoletja, še vedno niso navadili na nov sistem in nova pravila, ki jih je prinesla demokracija, so še vedno marsikomu neznanka. Če je bilo nekoč vse naše, so se stvari odtlej spremenile in pripadajo posameznikom, ki imajo in ki so bili v pravem trenutku na pravem mestu.

Želim si, da bi bila Slovenija čez 25 let varna država, kjer bi se lahko ponoči mirno sprehajal brez strahu, da me bo kdo napadel, in da bi Slovenija poskrbela za vse tiste državljane, ki jim v življenju ni uspelo, kot je uspelo nekaterim drugim.

V 2. členu ustave imamo zapisano: »Slovenija je pravna in socialna država,« in srčno upam, da to čez 25 let ne bodo zgolj črke na papirju, ampak se bo to tudi dejansko udejanjilo.

Želim si več delovnih mest in manj brezposelnih

Več kot 100.000 brezposelnih je velika številka. Predstavljam si stiske teh ljudi ter nezadovoljstvo in frustracije, ker ne najdejo zaposlitve. Mladi po končanem šolanju ne najdejo službe in veliko jih razmišlja o tem, da bi si poiskali delo v tujini. Država poskuša reševati težavo tako, da išče hipne rešitve, ki pa na dolgi rok ne prinašajo rezultatov.

Marsikaj bo treba spremeniti v Sloveniji, da bomo začeli privabljati tuje investitorje, ki bodo v Sloveniji gradili tovarne ali pa jim bomo morali dovoliti, da kapitalsko vstopajo v tukajšnja podjetja in nam pomagajo vstopati na tuje trge. Zadnja leta je namreč situacija v Sloveniji precej drugačna, veliko ljudi se boji tujcev, ki kupujejo domača podjetja in jih v zelo kratkem času sanirajo ter iz njih naredijo uspešna podjetja, ki zaposlijo še več ljudi.

V nekih drugih časih, ko je obstajalo jugoslovansko tržišče, so naša podjetja lahko preživela z orientiranjem le nanj, vendar so se razmere spremenile, mi pa se jim nismo znali dovolj hitro prilagoditi, predvsem pa nam ni uspelo najti novih poslovnih priložnosti v tujini. Imamo znanje, imamo pridne delavce, vendar ne znamo prodajati v tujino, predvsem pa premalo investiramo v nove razvojne projekte.

Slovenija bi čez 25 let morala postati »hub« za mlada tehnološka podjetja, ki bi razvijala nove produkte, z njimi pa bi s svojim znanjem in izkušnjami sodelovali strokovnjaki, ki jih ima Slovenija zelo veliko. Pri tem bi morala aktivno pomagati država, predvsem pa bi morali iskati tuje investitorje, ki bi bili pripravljeni vlagati v Slovenijo in Slovence.

Uredimo sodstvo, zdravstvo in plačilno nedisciplino

V Sloveniji potrebujemo urejeno sodstvo, ki bo državljanom vrnilo občutek, da smo pred zakonom vsi enaki. Da se bomo začeli zavedati, da bomo za kršenje zakonov odgovarjali. Zdaj imam namreč pogosto občutek, da ni povsem tako in da obstajajo zakoni za dve vrsti ljudi. Enako je z zdravstvom, kjer se pripravlja reforma, odkar obstaja Slovenija, pa vendar se nič ne spremeni. Verjetno so določeni interesi, ki so močnejši od volje po spreminjanju. Reforma zdravstva je nujna in sam si želim, da bo potem to področje urejeno in da se bodo zmanjšale čakalne vrste, predvsem pa, da bo jasno, kam je šel denar za kateri projekt.

Če bi v Sloveniji uredili probleme s plačilno nedisciplino, bi veliko več podjetij lahko preživelo na trgu. V časih SDK so bile te stvari urejene, potem pa so se razpustile in živimo v svetu, ko smo odvisni od dobre volje ljudi, ki nam dolgujejo denar in ga nakažejo, ko se jim zdi. Če bi rešili ta problem, bi rešili veliko delovnih mest, predvsem pa bi poskrbeli za to, da bi si ljudje upali odpirati svoja podjetja in se postaviti na lastne noge.

Težko je razmišljati o Sloveniji čez 25 let, kajti četrt stoletja je za nami, pa imam občutek, da se še nismo dovolj dobro navadili na svojo državo in da premalo cenimo deželo, v kateri živimo.

Bodimo ponosni na to, kar imamo, in pozabimo na preteklost, politiko in vse ostale stvari, ki nas delijo. Poskusimo spreminjati svoj svet in le to se bo odražalo tudi v svetu, v katerem živimo.

Bodimo ponosni na to, da imamo svojo državo in z dvignjeno glavo poglejmo enkrat v prihodnost. Ni vse tako črno in narobe v Sloveniji!

VN:D [1.9.22_1171]

Oceni zapis:

Rating: 5.0/5 (1 vote cast)
Slovenija, stara 25 let / kje smo in kam gremo?, 5.0 out of 5 based on 1 rating

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.