Družbena omrežja / Facebook predvsem. Prostor, kjer vsak najde svoj kotiček svojega vesolja in veselja zase. Vrtiček, ki je njegov in kjer lahko vsak dela, kar si želi. To, kar se je dogajalo v zadnjih dneh na Facebooku je preseglo vse meje in je bilo primerljivo z dogajanjem okoli migrantov. Takrat so komentatorji na Facebooku šli preko vseh meja zdravega razuma in vzbudili v meni strah – ne pred migranti, ampak pred ljudmi, ki živijo v Sloveniji. Pred ljudmi, ki uporabljajo Facebook.

Ko sem začel uporabljati Facebook, leta 2007, nas je bilo malo. V bistvu je bilo podobno, kot je z vsako novo internetno rečjo. Par zanesenjakov, ki se med seboj poznajo in odkrivajo, kaj vse ta virtualni svet ponuja. Bilo je zabavno, bilo je prijetno, bilo je mirno. Facebook ni bil zgolj “money making machine”, ampak so bile funkcionalnosti (igre, aplikacije) uporabne.

Skozi leta sem opazoval spreminjanje Facebooka, ki je postajal vse večji in vse boljša molzna krava. Ko so podjetja odkrila Facebook in so vsi stavili na to, da bo Facebook zlato kura, ki bo nesla zlata jajca, sem vedel, da je konec lepega in se vse skupaj začne obračati.

Res je. Večje število uporabnikov je prineslo več denarja, prav tako pa tudi situacij, ki so bile povod za prepire, stavke in vse ostalo, kar se je dogajalo v teh letih. Facebook je bil nekakšen znanilec sprememb, še preden so se zgodile. In če sem nekoč verjel, da smo ljudje pripravljeni iti na ulice, da se zavzamemo za svoj prav, sem sedaj prepričan, da temu ni tako. Facebook je zatočišče za tiste, ki so pogumni in glasni v varnem zavetju “anonimnosti” spleta, pa vendar jih na ulice ne spravi nič.

Da ne bom predolgo delal uverture v zgodbo. Včeraj, ko sem objavil kritiko Avdićevega zapisa na Facebooku, se je vsul plaz. Malce nepričakovano, vendar me je dolga kilometrina udejstvovanja na internetih že naučila kako je s tem. Da bom deležen groženj, poniževanja, da mi bo očitano vse mogoče in da če se bom boril proti temu, da bo vse skupaj še slabše. Pa vendar se nisem potuhnil. Ravno obratno – stoično sem odgovarjal na komentarje in začuda zraven nisem niti najmanj pizdil. Le zakaj bi, saj se nič ne spremeni. Lahko bi odstranil objavo in se tako potuhnil. Pa sem rajši šel direktno v linč.

Komentatorji so si dali duška in mu poskušali razložiti, kako jaz ne razumem svojega stališča. No ja, jaz razumem svoje stališče in ga bom vedno zagovarjal. Ko sem se prebiral čez komentarje sem ugotovil, da je veliko komentarjev stavilo na eno stvar – da nimam otrok.

Ker nimam otrok, potem ne morem čutiti ničesar. Potem ne morem razumeti bolečine staršev. Ker če bi imel otroka, potem bi na to gledal drugače in bi odreagiral emocionalno. Bolj, ko sem se trudil razložiti, da obstaja ratio in emotio in da je pač vse zgolj v glavi, manj je množica to razumela. Ker pač nimam otrok, tega ne štekam.

Živim v državi, kjer si ljudje predstavljajo, da je v demokraciji vse dovoljeno. Da lahko javno pozivajo k linču določenih oseb, kjer lahko mirno grozijo, ker obstaja svoboda govora. Lepo, da so prepričani v to, vendar na žalost temu ni tako. Obstajajo meje. Moja svoboda se konča, kjer se začne svoboda drugega. Marsikdo tega ne razume in ne bo nikoli povsem dojel o čem je govora.

Obstajajo tudi ljudje, ki si zakone razlagajo po svoje in ki jim ni nikoli nič prav. Če bi CSD posegel v družino, bi šli na ulico. Ker CSD ni posegel v družino, so šli na ulico. In takšnih, shizofrenih, primerov je v Sloveniji neskončno. Nikoli nam ni prav nič. Vedno znova bomo našli razlog, da se bomo delili, da bomo sami sebi delali škodo in da bomo imeli razlog, da se med seboj sovražimo.

Aha, nazaj k otrokom. Ko sem v nekem trenutku dobil očitano isto stvar že n-tič, sem se dejansko zamislil nad vsemi tistimi, ki nimamo otrok. Očitno smo v očeh določenih ljudi drugorazredni državljani, ki se ne smemo oglašati in imeti svojega mnenja. Ni pomembno, kakšen je razlog, da nekdo ne more imeti otroka, tisti ki nimamo otrok, pač ne vemo kako je to in ne smemo imeti svojega mnenja.

No, za razliko od marsikaterega starša, jaz očitno ne bom dvignil roke nad svojega otroka. Bom pa opazoval starše, kako delajo s svojimi otroki in jih tudi opozoril na to (kar sem storil že velikokrat), ko dvignejo roko nad svojega otroka, ki ga imajo najraje na svetu, ampak jih je pravkar razjezil, ker jih ni poslušal. Smešno, da me takrat ni nihče napizdil, da ker nimam otrok, da se nimam pravice vmešavati v “vzgojo”. Ker za svojega otroka lahko uporabiš tudi silo, kajne? Ker to je Slovenija!

Ne. Nasilje ne rodi nikoli nič dobrega. Nasilje rodi novo nasilje. Predvsem pa te stvari ostanejo v otroku in ga zaznamujejo. Za vedno. In potem se sprašujemo zakaj je sin umoril očeta? Zakaj je oče umoril sina?

Glede na to, da je bila noč dolga in sem parkrat premislil vse skupaj, lahko mirno zapišem, da je toliko jeze in sovraštva v nas Slovencih, da bi ga lahko izvažali. Ni samo fovšija, ampak je prav bolestna jeza na vse. Nezadovoljni smo z vsem, kar ni po naše. To, da smo že zdavnaj izgubili moralni kompas / ali pa ga nismo nikoli imeli, je nekaj povsem brezpredmetnega. Edino, kar je pomembno je, da si damo duška na družbenih omrežjih, kjer fantaziramo, kaj bi storili ljudem s katerimi se ne strinjamo.

Ja, Slovenec ne bo nikoli z ničemer zadovoljen. Ampak žalostno dejstvo je, da taisti Slovenec ne bo nikoli vedel, kaj bi dejansko sploh rad. Ker mu ni nikoli nič prav. Žalostno, ampak resnično. Očitno nismo zreli za demokracijo in bi bilo veliko boljše, če bi nam vladal nekdo s trdo roko.

In ja, jaz ne štekam, ker nimam otrok…

VN:D [1.9.22_1171]

Oceni zapis:

Rating: 5.0/5 (1 vote cast)
Če nimaš otrok, potem ne štekaš / Facebook komunikacija v letu 2016, 5.0 out of 5 based on 1 rating

One Response to Če nimaš otrok, potem ne štekaš / Facebook komunikacija v letu 2016

  1. mare 30 pravi:

    Cut the crap. Jaz, ko še nisem imel otrok in zdaj ko jih imam sem istega mnenja. Ja, sem za sočutje in ja, sem za razumevanje in nudenje pomoči tudi tistim, ki jih “družba” ožigosa kot “neprimerne”, npr narkomane, klošarje, tudi kriminalce.
    Ampak nekje je pa meja. In meja je pri meni pri povzročanju nasilja tistim, ki se res ne morejo braniti. Naprimer malim otrokom.
    Tu pa ni več razumevanja zame. Če sem zato psihopat, pa naj bom.

    VA:D [1.9.22_1171]
    Rating: +1 (from 1 vote)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.