Se vam je že kdaj zgodilo, da ste rekli – moja napaka, se opravičujem? Ponavadi je situacija obratna. Za vse stvari so vedno krivi drugi. Naučili smo se kriviti druge za stvari, ki se nam dogajajo v življenju in zgolj za to, da nam ni potrebno prevzeti odgovornosti za svoje napake.

Greš na morje na Hrvaško. Mobilni operater že pred začetkom sezone objavi nove (višje) cene za gostovanje na Hrvaškem in ko prideš domov z dopusta ugotoviš, da je znesek za plačilo računa za mobilnega operaterja vse prej kot nizek. Začneš pizdakati nad tem in krivda je seveda na operaterju, ker te ni obvestil o tem, ker je tako nesramno povišal ceno gostovanja, predvsem pa, ker to ni odnos, ki si ga želiš od svojega operaterja.

Krivda za visok znesek je seveda na strani operaterja in ne na strani posameznika, ki uporablja storitve mobilnega operaterja in ki bi se moral sam pozanimati kakšne so cene njegovih storitev. Ampak ne, v Sloveniji bomo rajši šli na Facebook in pizdili nad cenami in storitvami mobilnega operaterja, kot da bi si vzeli natanko minuto časa pred odhodom na morje in preverili koliko nas bo stala uporaba interneta na Hrvaške.

Vam je že jasno, kajne? Druga zgodba je precej podobna. Vožnja po cesti, kjer je omejitev 60 km/h. Kar naenkrat se pred teboj pojavi policist, ki te ustavi in pokaže na radarju preseženo hitrost za 25  km/h. Takrat se v nas prebudi gon za preživetje in začnejo se iskati razlogi zakaj je prišlo do tega. Na začetku se razlogi še banalni, potem pa gredo vse bolj v ekstreme. Namesto, da bi se strinjali s kaznijo in pokazali policistu, da se zavedamo svoje napake, jo poskušamo prevaliti na policista, državo, na DARS (upravljavca ceste), na nujnost vožnje…

V tistem trenutku, ko stojimo pred policistom postanemo zelo kreativni in najdemo neskočno število izgovorov, zakaj se je nam nekaj zgodilo. Nikoli, ampak nikoli pa se nam ne zgodi, da bi priznali napako in se zanjo opravičili. Da bi prevzeli odgovornost za svojo malomarnost (ker nismo prebrali splošnih pogojev poslovanja iz 1. primera), ali pa da bi prevzeli odgovornost za vožnjo s preveliko hitrostjo (iz 2. primera).

Seveda bomo, v obeh primerih, ker se globoko v sebi zavedamo, da smo naredili vseeno nekaj narobe, šli iskati uteho, predvsem pa potrditev na družbena omrežja. Jeap. Na Facebooku bomo napisali kritiko in potem bodo podobno misleči s svojimi komentarji dokazali, da smo imeli prav in da nimata prav mobilni operater (ker je dvignil cene) in policist (ki nas je ustavil zaradi naše previsoke hitrosti. Nekako si bomo s tem dejanjem na Facebooku oprali roke, predvsem pa bomo postali moralni zmagovalec.

Ne. Ne bomo postali zmagovalec, če se bodo drugi strinjali z našim pizdenjem. Gre zgolj za to, da bomo lažje živeli v prepričanju, da nismo edini, ki se nam takšna dejanja (višje cene in kazen za prekršek) ne zdijo pravilna in do njih ne bi smelo priti. Namesto, da bi se za trenutek zamislili nad seboj in bi preverili cene gostovanja in upoštevali maksimalno hitrost na cestah.

Ali ni svet v svojem bistvu povsem preprost? In ljudje smo še bistveno bolj preprosti. In predvidljivi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.