Slovenec sem. Moram biti tiho, ker drugi to pričakujejo od mene. Ne smem se pritoževati, kajti drugim gre še slabše v življenju. Predvsem pa moram narediti tisto, kar drugi želijo in pričakujejo. Da jih ne razočaram, predvsem pa, da bodo drugi srečni – na svojo srečo je pač potrebno pozabiti in se je treba ukvarjati s srečo drugih. Ker to je vse, kar šteje.

O stereotipu Slovenca sem pisal že parkrat. Vedno iz drugačnega vzgiba. Enkrat je bilo povezano s športom, drugič s politiko, tretjič sem se sam znašel v situaciji, ko sem se zavedel, da je to, da sem Slovenec lahko precej obremenjujoče.

Če sem Slovenec, potem se bo vedno našel nekdo, ki me bo podučil, da ne razmišljam pravilno. Brez argumenta, ampak ker lahko, si bo to dovolil. Predvsem pa si bo vzel to pravico, da me bo podučil o tem – ker njegovo mnenje je edino zveličano in edino šteje. Zakaj bi uporabil argumente, če pa lahko preko palca zaključi s tem? Slovenski svet je zelo preprost in ima dolgo brado. Predvsem pa se vsi zavedamo teh situacij, vendar jih le redki upoštevamo v svojem življenju.

Zakaj Slovenec ni odprt za ideje in predloge drugih? Zakaj ne prisluhne drugim, ki prav tako razmišljajo in poskuša iz takšne celote ustvariti nekaj drugačnega, nekaj novega. Ker Slovenec zelo ne rad prizna, da ima še kdo drug prav in da se je sam motil? Kdaj ste nazadnje priznali, da ste se motili, ko ste nekaj trdili? Verjetno se niti ne spomnite tega dogodka, kajne?

Res je. Sploh zadnja leta, ko so “družbena omrežja” vse bolj popularna sem opazil vse več teh naših lastnosti. Na spletu smo vsi najbolj pametni, najbolj lepi, najbolj oh in sploh. Dokler se virtualnost ne sreča z realnostjo. Takrat se stvari spremenijo. Nekateri postanejo mucki, za druge pa dobim občutek, da jim je muca popapala jezik. Slednjih je precej, ki zavetje interneta izkoristijo za to, da si zgradijo alter persono, ki je vse tisto, kar oni sami niso in ne bodo nikoli. Ampak dovolj o virtualnih Slovencih.

Velikokrat se vprašam, zakaj v Sloveniji deluje “množična psihoza” – izraz, ki opisuje stanje, ki se zgodi, ko začnejo mediji poročati o migrantih, ali kakšni podobni situaciji. Ko se ljudje v trenutku spremenijo in ne razmišljajo več s svojo glavo, ampak jih strah, ki jim ga nekdo vsili, povsem spremeni percepcijo, predvsem pa tudi njihov način komunikacije. Takrat v ljudeh privrejo na dan stvari, ki so bile dolgo potlačene in nič več ne razmišljajo, ampak jih žene zgolj in samo strah.

Tudi sam sem bil dolga leta takšen. Namreč, da nisem dal prav nikomur in da sem do konca branil svoje mnenje – čeprav na zelo trhli osnovi. Zaradi kljubovanja, pač. Pa vendar sem se spremenil. Ne prepričujem več, povem pa svoje mnenje in v primeru, ko me nekdo poduči, da se motim, to z veseljem priznam in se tudi znam opravičiti. Predvsem pa stvari, ki mi jih nekdo reče, ali pa jih preberem, premislim in si ustvarim svoje mnenje.

Nisem tiho. Pizdim in se pritožujem. Predvsem pa naredim stvari po svoje. Ali sem zato kaj manj Slovenec, kot vsi tisti, ki kimajo in ploskajo in ne razmišljajo s svojo glavo?

Par tipičnih lastnosti pravega Slovenca:

  • tipičen Slovenec je, medtem ko na kavču sedi in gleda športne prenose na televiziji, najboljši selektor tako za nogomet, košarko, smučanje, metanje srpa in kladiva in šah. Vse v eni osebi, edini problem je, da sam ne more preteči 200 metrov, brez da bi mu srce padlo v hlače.
  • tipičen Slovenec živi v hiši, veliki preko 200kv.m. in ima v kleti vsaj 400kg krompirja. Celo življenje živi na enem in istem prostoru, saj je to smisel njegovega življenja!
  • tipičen Slovenec bo dal zadnji denar za avto, samo za to, da bo imel boljšega, kot ga ima sosed. Nepomembno je dejstvo, da bo šel tankati za 7 eurov in da bo avto večino leta stal v garaži, ki je večja, kot pa je dnevna soba v kateri živi štiri članska družina.
  • tipičen Slovenec nese na pokopališče ob dnevu smrti ves arzenal sveč, rož in vsega ostalega. Ne glede na to, da celo leto pokopališče ni urejeno, je edino pomembno to, da je za 1. novembra vse skupaj v cvetju in svetlobi utripajočih LED sveč!
  • tipičen Slovenec je približno pol Hrvata, ko gre za nacionalizem – ni ponosen na svojo preteklost, ni ponosen na svoj jezik – kar v dani situaciji niti ni tako slabo, saj bi se lahko v nasprotnem primeru nacionalizem bistveno povečal in privedel do raznih situacij (no, na srečo tudi tisti, ki se imajo za nacionaliste le te situacije ne znajo v tem trenutku pravilno izkoristiti).
  • tipičen Slovenec poudarja lepote sveta in odhaja na počitnice v daljne kraje, da se ima vsaj o čem pogovarjati s svojimi kolegi. Počitnice preživi v hotelu in ne vidi in ne spozna kulture. Tipičen Slovenec nima pojma o lepotah Slovenije, saj še ni dočakal jutra nad 2000 metri, niti se ni ponoči vozil po prekmurskih ravninah, ali odkrival ledenikov sredi poletja.
  • tipičen Slovenec je imel v življenju veliko idolov, vendar samo en je bil Slovenec – verjetno Bojan Križaj (če je iz malce starejše generacije). Ve za vsak korak ki ga je naredila ena izmed Kardashiank, ali kakšna druga HolyShit zvezdnica, vendar ne zna našteti pet naših igralcev ali igralk. Bere knjige, ki jih kupuje na Amazonu, slovenskega avtorja pa je nazadnje bral v 8. razredu osnovne šole, ko je bilo to obvezno.
  • tipičen Slovenec vozi po prehitevalnem pasu in se ne bo premaknil z njega, saj je vendar kupil vinjeto! Na vsako prehitevanje odreagira z jeznim pogledom in zamahom z roko, saj ima vendar boljši avto od soseda in tega se močno zaveda. Ko se bo podražilo gorivo za 0.01 cent, bo čakal s prižganim motorjem v vrsti pred bencinskim servisom dve uri, da bo privarčeval!

Tako si jaz predstavljam tipične Slovence. Če ste se našli v njem, se vam oproščam in imam predlog za vas…

Poskusimo biti Slovenci ponosni na to kar smo! Zavedajmo se da živimo na najlepšem koščku sveta in da smo med seboj močno povezani. Bolj kot si mislimo in le to se vidi v določenih situacijah, ki pridejo iznenada. Bodimo ponosni na Slovence ki so uspeli in ne bodimo tipično slovenceljsko fovš in ne kritizirajmo, če jim ne uspe. Spoznavajmo Slovenijo in jo približajmo še drugim. Odkrivajmo nove slovenske pisatelje in pesnike. Podpirajmo igralce, športnike in vse ostale Slovenci, tudi če jim ne uspe. Bodimo z njimi, ob njihovih padcih in če se ne bodo spomnili na nas ob zmagah, nič hudega. Bodimo ponosni na to, da smo Slovenci in začnimo živeti!

Predvsem pa spoštujmo drug drugega in mnenja drugih. Naj nam bo to izhodišče za vse in ne bodimo tako prepričani, da imamo zgolj in samo mi vedno prav!

6 Responses to Bodi tiho. Ne pritožuj se. Naredi, kar ti ukažejo / bodi pravi Slovenec

  1. NightLord pravi:

    Jaz bi dve stvari vseeno dodal. Pizdenje ni dovolj, potrebni so konstruktivni predlogi in ukrepanje. Enako ni dovolj, če si samo samozavesten in poln samohvale.

    Je nekdo, ki se samo pizdi in je samozavesten, pa ne da nobenega predloga kako stvari izboljšati, hkrati pa je še vedno prepričan res boljša oseba od “Slovenca”?

    • had pravi:

      imas prav. v svoji zanesenosti sem pozabil na cist osnovno logiko.. da pizdenje ne resi nicesar in da ce se nic ne ukrene, se ne spremeni nic..

      hvala!

  2. Peter pravi:

    Pizdenje je tvoj pristop. Zato te beremo.

    Kot ljudje poslušajo Mark Maron. On pizdi. :D

  3. Jernej Zidar pravi:

    Ne strinjam se povsem s tocko, kjer govoris o Amazonu. Zivim v tujini in bi z veseljem kupil knjigo v slovenscini na Amazonu, vendar je tam ne najdem.

    Z vsem ostalim se povsem strinjam. Te lastnosti postajajo bolj in bolj ocitne ob vsakem obisku Slovenije.

  4. Anonimno pravi:

    Tipičen Slovenec je dovolj prepričan, da ni tipičen Slovenec, da o tem piše blog. Temu se je včasih po Žižku reklo narcisizem minimalne razlike.

    • had pravi:

      nikjer nisem rekel, da nisem tipicen slovenec :) mogoce ravno obrato – kaj pa ce izhajam iz sebe? :)))

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.