Vendar da se dotaknem naslova tega zapisa, grem nazaj v času za 14 dni, ko je v Tolminu igrala skupina Bad Religion in so nekateri poskušali dobiti intervju z njimi. Slučajno sem bil prisoten, ko je eden od novinarjev govoril s kitaristom in priznam, da sem se prvič v življenju križal, ko sem stal tam zadaj. Namreč če se novinar ne pripravi, če sprašuje samo neumnosti, potem intervju ne more biti dober. In točno to se je dogajalo v tem primeru, ko je kitarist odgovarjal s kratkimi stavki, predvsem pa je bil precej nezainteresiran za vprašanja tipa, ali bi ti igral v skupini Ramones, ali ti je všeč skupina Ramones, ali ste iskali v Ramonsih svoje vzornike…

V bistvu sem bil jezen, ko sem stal tam zadaj in poslušal to mučenje, ki ga je kitarist BR sicer prenašal, vendar je komaj čakal da se vse skupaj konča. Namesto da bi ga spraševal o 30 let dolgi karieri, o prelomnicah, predvsem pa o njegovem dojemanju glasbe takrat in sedaj in publiki, ki je ostala več ali manj enaka, se je ukvarjal s povsem nepomembnimi vprašanji, ki niso bila niti najmanj zanimiva!

In sedaj se vračam k začetku tega zapisa. V prejšnjem tednu sem dal par intervjujev, oz. še več odgovorov sem napisal po elektronski pošti – ker takšen način je bolj preprost, pa tudi manj je treba vedeti o samem Oust.me projektu, kot pa če se o tem pogovarjaš v živo. Med intervjuji sem se počutil precej bedno, saj je bilo več kot očitno da si novinar ni pogledal niti osnovnega koncepta Oust.me in posledično se je bilo tudi precej težje pogovarjati o ozadju celotnega projekta.

Pa vendar razumem, da ni tako preprosto razumeti našega koncepta, ki smo ga par mesecev “spravljali skupaj”, vendar v tem primeru bi preprosto svetoval, da novinar posluša intervjuvanca in na koncu zapiše tisto, kar mu je le ta povedal. In ne poskuša biti dramatičen, ker v našem primeru res ni potrebe po tem, kot tudi da poskuša zapisati natanko tisto, kar smo povedali, ne da se potem mi sprašujemo ali res tudi to počnemo in sploh tega ne vemo!

Upanje umre zadnje, predvsem v primeru, da se bo na področju novinarstva kaj spremenilo. In jaz sem se naučil, da bom hotel za vsak intervju tudi avtorizacijo, kjer bom popravljal napake, predvsem pa nesmisle, ki bi se zapisali novinarju!

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this.Kratki Url - AppleDay - SloPr - Roni Kordiš

Njegovo koketiranje s publiko, kot tudi interakcija, ki jo je vzpostavil v svoji 30 letni karieri je fenomenalna. Nekdo, ki ne pozna skupine Bad Religion ne bi mogel reči, da so fantje na odru stari več kot 45 in nekateri 50 let. Energija ki jo izžarevajo je enaka tisti izpred 13 let, ko sem jih prvič videl v živo in je takšna energija, ki jo v Sloveniji vidiš redko pri kakšnem bandu.

Repertoar, ki so ga zaigrali je bil precej pester in se je vračal v preteklost, kot tudi na njihov zadnji single – LA is burning, Punk Rock Song, Atomic Garden, Recipe for hate, No Control, Along the Way,…. in seveda ni šlo brez legendarnega komada Generator, ki so ga zapeli z glasno podporo publike.

Na tem mestu je potrebno omeniti odlično varnostno ekipo, ki je pomagala vsem, ki so hoteli “stage dajvat”, vendar jim to niti ni uspelo, ker je bil oder oddaljen preveč od publike in so jih prijazno pospremili izpred odra. Čestitke za dobro delo, sploh v primerih, ko so se “punksi” poškodovali in so jim varnostniki pomagali.

In če se vrnem nazaj k Bad Religion. Po koncertu sem imel precej dolg pogovor z njihovim basistom Jayem Bentleyem v zaodrju. Spomni se prvega koncerta v Sloveniji in dejal je, da je bil, ko so prispeli v Tolmin, totalno navdušen nad lepotami tega kraja. Ko sem mu razložil glede smučanja v bližnji okolici je dejal da bo začel razmišljati o počitnicah pri nas.

Kot ljubitelja njihove glasbe me je zanimala zgodba o sloganu (prečrtan križ) in je dejal, da so bili takrat 15, 16 let stari mulci in ko je pevec Greg Graffin pokazal ta simobil so bili vsi takoj navdušeni (v bistvu je komentiral z besedami Holy Shit!).

Fantje prihajajo iz različnih krajev, Jay je konkretno Los Angeles, dočim Brian je iz East Coasta, kar jim ne omogoča da imajo vaje kot bi si jih želeli imeti. Vendar jim ni problem igrati skupaj, saj imajo toliko kilometrine, da vse to brez težav odigrajo.

Jay pravi da v tem kar počne uživa tako močno, da mu kljub temu da je že 30 let v tem poslu to še vedno predstavlja užitek in predvsem zabavo. In ko se odpravi na oder ima še vedno mravljince in tremo. Pomemben mu je odziv publike, saj se lahko tako še bolj poistoveti z njo in lažje komunicira. In včerajšnja publika je bila super, kot se je sam izrazil.

Jay ima 17 let starega sina (za predstavo, kako stari fantje so to), kitarist Greg pa 14 let staro hčerko. In zanimivo je, da je sin od Jaya zagrizen reper, ki se pridruži “fotru” tudi na odru med kakšnim komadom, vendar je Jay spraševal po kom se je njegov sin vrgel. Pri Gregu je povsem drugače, saj je njegova hčerka punkerka (in to je komentiral z besedami I probably fucked up something!).

Po tem pogovoru so fantje šli v avtobus in se odpeljali na Portugalsko – več kot 30 urna vožnja, ki jo je Jay komentiral – spim, berem knjigo, spim, berem knjigo, malce se kregamo, spim, berem knjigo.

Za zaključek je Jay dodal, da si srčno želi, da se tudi drugo leto vidimo v Tolminu, kjer pa ne bo ostal samo en dan, ampak si bo vzel več časa, da spozna lepote Slovenije, saj je Slovenija čudovita – vsaj po tistem, kar je videl včeraj.

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this.Kratki Url - AppleDay - SloPr - Roni Kordiš

Letos se je odločil za večji podvig – s kajakom se je odpravil ob obali Južne Koreje. Njegov podvig lahko spremljate:

In ker je tradicija tradicija, sem se odločil da tudi letos z Marinom naredim intervju – ampak online. No, Marin je imel včeraj probleme z dostopom do interneta in zato je intervju z dnevno zamudo. Spodnje fotografije so Marinove in objavljene z njegovim dovoljenjenjem.

Za Južno Korejo sem se odločil že pred enim letom, ko sem z Google Earth iskal lepo lokacijo za veslanje. Korejski otok je bil točno tisto, kar sem iskal. Ne prekratko in ne predolgo, poleg tega, pa obala te države še ni bila preveslana. Sicer sem sprva mislil veslati maja, a Simon zaradi sezone (ima kajakaško šolo v Cornwallu) ni mogel. Nizke temperature so še malce začinile potovanje in ga naredile zahtevnejšega.

Ja, zelo se motiš :). V primerjavi z lanskoletnim veslanjem je Koreja veliko zahtevnejša. Temperature so okoli ničle, močan veter, veliki tokovi in popolnoma drugačna kulture. Na sebi moram imeti tri sloje oblačil in dan je toliko kratek, da zunanjega sloja ne moreš posušiti.

Zjutraj zlezti iz tople spalne vreče v mrzlo kajakaška oblačila je velik psihični napor :). Je pa veliko lažje, ker sva dva.

Korejci so res neverjetni. Dobesedno se najmanj trikrat na dan slikava z ljudmi, ki se čudijo najinemu podvigu. Ko se zvečer izkrcava blizu kakšne vasi, nas pridejo takoj iskat domačini, nas nahranijo in ponudijo mesto za prespat. Tolikšne gostoljubnosti res nisem pričakoval. Včeraj se je en korejski kajakaš peljal pet ur z avtom, da je z nama veslal tri ure. Najlepše je to, ker imam občutek, da ljudem najino dejanje res nekaj pomeni in si želijo biti del najine zgodbe. Pristni stiki z domačini so tudi razlog zaradi katerega sva tukaj.

Kakor poleti sta z opremo tudi tokrat priskočila na pomoč Sandiline in Navisafe, od novih pa je tu Nikon. Veslam v Sandilineovih oblačilih in za sedaj lahko rečem samo najboljše. Delujejo tako kot morajo. Fotografije na blogu so povečini narejene z Nikonom D90, 16-85.

Odločil sem se, da bom s Korejo poizkusil narediti nekaj še za druge. Dejanja Društva KROS se mi zdijo zelo lepa in če lahko, zakaj jih ne bi podprl?

S seboj imava nekoliko več opreme kot poleti. SPOT, Asus eeePC, Nikon D90 in D60, dve HD vodotesni kameri (GoPRO HD in Contour), Panasonic full HD, GPS Garmin, HTC Desire in EPIRB. Predvsem HTC desire je zelo priročen, ker se priklopi na laptop in lahko istočasno oba posodabljava svoje strani.

Za pot nisva potrebovala posebnih papirjev, le dovoljenje korejske obalne straže. To pa sva morala urediti na licu mesta. Vedla sva, da so možni dnevni veslaški izleti in najino potovanje je samo skupek manjših. Pod okrilje naju je vzel Mr. Ha, ki naju je vozil naokoli po policijskih postajah in se pogajal v najinem imenu. Na koncu sva morala nekoliko popustiti in začeti potovanje nekaj kilometrov južneje in pristati na policijsko spremstvo na vodi.

Skrbi jih za najino varnost in želijo si, da bi varno opravila podvig. Zaupanje pomorske policije nama odpira veliko vrat, predvsem pa so policijske postaje v vsakem manjšem kraju. Velikokrat se zgodi, da greva po pristanku najprej na kavo k policistom :)

Naslednji izziv bo hitrostni rekord v preveslanju hrvaške obale. 320 navtičnih milj v 6 ali 7 dneh, bom še videl.

Drugače pa pripravljam veliko odpravo na začetku prihodnjega leta. Po mojem mnenju lahko brez pretiravanja lahko trdim, da bo to najtežja vzdržljivostna preizkušnja v slovenski zgodovini. Več o tem pa na začetku maja.

Hvala za odgovore in srečno na poti!!!!!

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this.Kratki Url - AppleDay - SloPr - Roni Kordiš

Jaz sem imel srečo, saj se je Marin ustavil za eno noč v Igranah, kjer sem na dopustu in sem preživel v njegovi družbi čudovito popoldne, ko je odgovarjal na vprašanja radijskih postaj (Radio Antena in Radio Kum). Upam, da bo imel naprej več sreče z vremenom, kot jo je imel zadnje tri dni, ko se je moral večkrat ustaviti in ni mogel podreti rekorda po Jadranu, ki je bil med drugim tudi med njegovimi načrti.

Za bralce bloga pa je odgovoril tudi na par vprašanj. Eksluzivno Marin Medak iz Igran:

• Marin, zadnje čase se pojavlja veliko vprašanj o tebi. Kdo si, kaj počneš v življenju?

Navdušenec nad naravo, študent elektrotehnike, obsedenec s potovanji in odkrivanji neznanega, ki se rad uči in preizkuša nove stvari. Urednik portala potopisnik, Google Adsense ekspert in uživač v dobri hrani.

• Zakaj si se odločil za to pot, ki definitivno ni preprosta, predvsem pa je precej tvegana (vsaj v mojih očeh)?

Za to sem se odločil, zaradi kvalitetno preživetega času in ker mi ni padlo na misel nič drugega, kako naj preživim poletni čas. Seveda pa je zraven tudi malo samodokazovanja.

Klik na fotografijo za celotno galerijo in intervju z Marinom Medakom

• Ima tvoja pot od Savudrije do Zakintosa kakšen globji pomen – reševanje svetovnega miru, mogoče lakota v Afriki?

Seveda. Te problemi me mučijo že vrsto let in končno sem se odločil da temu naredim konec. Šalo na stran. Niti najmanjšega globjega pomena nima moje veslanje od Savudrije do Zakintosa.

• Sponzorji? Jih imaš? Si zanimiv za medije, glede na to, da si se odločil za precej ekstremno pot?

Sponzorji so:

• Sandiline z oblačili in posebej zame prirejeno krovnico (tisti del, ki je na vrhu kajaka – kiklca)
• CsCanoe s prototipom vesla, ki ga testiram na daljše razdalje
• NaviSafe z lučmi

Po obisku spletne strani MarinMedak.com sem očitno zanimiv za obiskovalce (v zadnjem tednu si je spletno stran ogledalo preko 15.000 unique obiskovalcev) in tudi mediji so opazili moj podvig, ki sem se ga lotil.

• Ali imaš mogoče podatke, ali je že kakšen Slovenec prečil taisto pot?

Kolikor vem, je že nekdo pred menoj “odveslal” pot do Krfa, vendar je Zakintos še približno 150 navtičnih milj naprej.

• Glede na to, da si cele dneve v vodi, oz. na kajaku, kako se počutiš zvečer, ko se nekje ustaviš?

Težko se je umiriti, ampak je odličen občutek, ko se zavedaš, da je dan za teboj in par 10 navtičnih milj manj do konca.

• Kaj najbolj pogrešaš na svoji odisejadi?

Družbo in simpatijo – veliko lažje bi bilo, če bi bila ona na kajaku pred menoj. Vendar mi je to samo v vzpodbudo, kajti to je razlog, da veslam precej hitreje, kot bi sicer.

• Katere “gadgete” imaš vse s seboj?

SpotGPS Tracker za sledenje in z možnostjo SOS klica, tri mobilne telefone, prenosnik, GPS, dva fotoaparata, eno kamero, cel kup dodatnih baterij, solarne celice pa sem odvrgel na Dugem otoku, ker mi je bila škatla z baterijami preveč v napoto.

• Preden zaspiš, kaj počneš? Je spanje na samotnih delih otokov prijetno, ali bi bil rajši kje med “vrstniki”, ki žurajo?

S seboj imam prenosno knjižnico – 12 knjig, med njimi tudi Avtoštoparski vodnik po Galaksiji in pred spanjem rad preberem par strani, ki me umirijo in pripravijo na spanec.
Včasih pogrešam žur, vendar mi to ni v oviro.

• Glede na to, da si že na 1/3 poti (230 navtičnih milj) do Zakintosa, je vnema kaj večja?

Ker sem misel na rekord opustil zaradi vremena, je pritisk s tem manjši in čas raje kvalitetno izkoristim z drugimi stvarmi, kot je samo veslanje.

• O čem razmišljaš med svojim veslanjem? Je hudo biti 24/7 sam s seboj?

Včasih zelo, ko se ne morem umiriti, predvsem takrat pa pridejo na površje prijetni in smešni spomini iz preteklih potovanj, ko se začnem sredi morja na ves glas smejati – če bi me kdo videl, bi verjel da sem že dolgo na morju.

• Kaj se ti zdi najtežje med tvojo odisejado na morju?

Vsekakor je najtežje začeti dan, ko se je potrebno obleči v mokra oblačila in sesti v vlažen kajak. Po parih zavesljajih pa se te občutki razblinijo in spet razmišljam o možnih načinih reševanja sveta in svetovne ekonomije.

• Imaš kakšno sporočilo za ljudi, ki te spremljajo iz varnih zavetij domov – bralce Internetmojstra in vseh ostalih medijev?

Iskreno rečeno ne, kajti na to pot sem se odpravil brez kakršnihkoli pričakovanj ostalih, predvsem zaradi sebe. Sem pa seveda vesel nad pozitivnimi odzivi in prijetnimi komentarji, ki mi olajšajo marsikatere hude trenutke.

• Ko prideš do Zakintosa, v kar niti ne dvomim, kaj boš najprej naredil?

Masažaaaaaa. O tem sanjam že precej časa.

Hvala Marin za pogovor in mirno morje naprej – predvsem pa srečno z vremenom in veliko lepih trenutkov!

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this.Kratki Url - AppleDay - SloPr - Roni Kordiš

Majda Širca, univ. dipl. umetnostna zgodovinarka, novinarka in avtorica dokumentarnih filmov, aktivna članica društva Zares,… ministrica za kulturo…

Zakaj se ženska odloči, da bo vstopila v svet politike, svet ki ni prijazen in se razlikuje od umetnosti?

Politika je kreiranje možnega, torej ni tako daleč od umetnosti. Njena orodja so sicer bolj dolgočasna in manj prijazna, toda tudi v politiki domuje abstraktno mišljenje in tudi v politiki se – podobno kot v ustvarjanju – obračajo globalne miselne preokupacije o domu in svetu, o duhu in telesu. No, naj bi se.
Kar se tiče ženske »predrznosti«, ki nas vodi v politiko, pa je podobno (že spet) kot v umetnosti. Tu si bom kar sposodila slogan Guerilla Girls iz Tate Gallery, ki gre nekako tako:
«Mora biti ženska, da vstopi v Met. Museum gola?«
Seveda ima to vprašanje (mimogrede, gre za rdečo nit predzadnjega beneškega bienala) smiseln odgovor:
»Less than 3% of the artists in the Modern Art sections are women, but 83% of the nudes are female.«
Torej, nekaj je na tem, da je potrebno svet politike, kjer čopiče pretežno vihtijo moški, odpreti in smiselno obleči (hm!)

V začetku leta 2006, ko ste bili še članica LDS, ste izjavili “Pravi dnevnik – v smislu rednega beleženja svojih stališč, mnenj, komentarjev, dogodkov, videnj etc…sem včasih pisala bolj redno (pred volitvami, referendumom etc.. recimo). Ker pa mi čas ne dopušča, se s svojimi razmišljanji pojavljam na spletu le takrat, ko so izstopajoči trenutki in dogodki.” (vir)

Res je, spletne dnevnike sem pisala že pred leti. To moram nekoliko pojasniti. Po mojem vstopu v politiko se mi je prostor objavljanja vidno zožil. Resda sem še pisala za strokovne (pretežno filmske) revije, knjige in zbornike. Toda vidno je bilo, da so manjkala tista vabila, ki so jih uredniki razumeli kot »nespodobna«.
Skratka, če skrajšam, politika me je kontaminirala do te mere, da se je moj tekst – pa četudi ni bil nič drugačen od tistega, ki bi ga napisala nekoč – razumel z dodatkom. Preden sem vstopila v politično življenje npr., sem lahko z manj argumenti a z več moči pozivala kakšnega ministra k odstopu. Danes, ko imam, recimo temu več moči (no, pa tudi argumentov), sem hitro premeščena v kot da samoumevno vlogo opozicije, kjer se kritika pričakuje, toda hkrati argumente hitro presliši.
Torej, ko sem se poslovila od novinarskega in avtorskega dela, sem tudi izgubila polje javnih razmislekov, ki mi je bilo vedno ljubo. Zato sem začela pisati – mnogokrat kar zase, včasih za splet, včasih za javne nastope, mnogo za arhiv…Za t.i. protokolarni del, ki ga je bilo na ministrstvu za kulturo kar nekaj, mi ni nikoli prišlo na pamet, da bi si drugje sposodila kakšen govor, tudi v držvnem zboru se skozi interpretacije prebijam mnogokrat sama.

V zadnjem času ste se odločili, da boste pisali blog in vstopili v svet dvosmerne komunikacije, ki je verjetno kot novinarka, niste bili deležni. Je ta način komuniciranja, ko ima vsak človek možnost komentirati zapis, lažji ali težji za vas?

Blog je najbrž nek presežek s katerim lahko dodatno ozvočiš svojo okolico, sebe pa preveriš z njo. Ni res, da v novinarstvu ni bilo dvosmerne komunikacije (ha, ha…ravnokar sem dobila en mail na temo mojih nekdanjih oddaj). Odzivov v novinarstvu praviloma ni, če si brez-vezen in meglen.
Tako v politiki kot v drugih poklicih je precej uokvirjanja in enostranskega dojemanja ljudi. V bistvu so blogi možnost, da skočiš iz vloge, ki si jo nadeneš ali ti jo naložijo drugi. So možnost, da rečeš, ops, imam še kakšno vlogo v zaledju in dovolj motivov, da pridem z njo do vas, vi pa do mene!

Ali verjamete v bloge? Oz. ali se vam zdijo blogi glasniki demokracije, kjer lahko vsak izraž svoje mnenje, če se seveda zaveda, da njegova svoboda izražnja ni neomejena.

Blogovski način komuniciranja je lahko zelo zanimiv, resda pa le v primeru, ko ne gre za kar nekaj, torej za izmenjavo površnih sporočil. Meni pade zato, ker imam rada “fidbek” in ker me usmerja k določeni toleranci. Nisem se še navadila (in najbrž se tudi ne bom) hitrega in kratkega reza, agresivne montaže, neselekcioniranih misli, površnih zaključkov in v srž povzete forme. Ta »dramaturgija« blogovstva je v svoji spotovski formi, ki jo na nek način implicira, lahko dvorezna.
Po drugi strani pa ta demokratična možnost, ki na nek način zadovoljuje tudi naš narcisizem, širi komunikacijski pretok, kar je dobro.
Hkrati pa to odpiranje – v smislu, da vsak lahko da dol, to kar ima na vesti – pomeni tudi zapiranje. V tem smislu, da se v inflaciji sporočil kaj hitro izgubimo ali zadovoljimo s površno konzumacijo.
Zadnjič sem v nekem uvodniku brala gospo, ki je dejala, da ji ne pride na misel ždenje pred računalnikom in izlivanje svojih misli nanj. Zguba časa, ali nekaj takega, je rekla. Hkrati pa v svojem časopisu objavlja pisma bralcev in bralk, ki so na nek način ista stvar, čeprav bistveno bolj obvladana in nadzorovana.
Edini problem, ki mi nastaja s šarjenjem po blogih, je čas. Informacije se kopičijo, nalagajo iz vseh smeri, upirati se jim je težko. Torej, pametno je ustvarjati distanco in imeti pravo selekcijo. Zato je logično, da se med blogerji ustvarjajo »elite« in selekcionirajo strani.

Predsedniški kandidati v ZDA so posegli po sodobnih orodjih za lastno promocijo: Blogi, YouTube, Second Life in še bi lahko našteval. Pri nas pa so le redki kandidati, ki se zavedajo moči interneta in populacije, ki je in živi na internetu. Vi in vaše društvo ste podprli Danila Turka, ki se je še najbolj približl Web2.0 konceptu. Sam sem bil prepričan, da se bodo te predsedniške volitve bile na internetu, vendar sem se motil.

Kako naj bi se te predsedniške volitve bile na internetu, če pa kar nekaj kandidatov (ne bom špecala kdo) o njem nima pojma, štabi pa jih ne morejo najbrž prisiliti v nekaj, kar jim je tuje. Pa ne gre le za to. Kljub razmeroma dobri internetni » pismenosti«, je v Sloveniji internetno osveščen sloj prebivalstva še vedno eliten, medtem ko je večinski na to orodje neulovljiv.
Vendarle pričakujem, da se bo na to temo do volitev še marsikaj zgodilo. Prepričana sem tudi, da bo spletni prostor v veliki meri nadomestil televizijske spote – pa ne le zato, ker so slednji nesramno dragi. Spletno oglaševanje je običajno bistveno bolj sproščeno, odprto, humorno in omogoča več izraznosti. Pričakujem tudi druge intervencije, ki so znane že iz časa referendumov ali kakšnih drugih akcij, ko slika lahko pove več kot beseda.
Všeč mi je, da je Türkov splet prenovljen, opažm, da je kandidatu ta medij domač in da ga dobro uporablja. Prijeten je tudi njegov družinski album, s katerim se zmehča njegova resna drž.

Ali menite, da je pomembna prisotnost in sodelovanje na internetu? Bi podprli sistem, kjer bi vsak držvljan imel možnost sodelovati pri odločitvah o predlogih zakonov s svojimi predlogi in idejami?

Četudi mislim, da je v demokraciji na koncu vedno neka Atena (beri: razum, preudarnost, vednost,modrost), ki ima zadnjo besedo (Rojstvo demokracije na www.zares.si), se mi zdi vaša ideja dobra. Ima seveda svoje pasti (raj za lobiste, interpretativnost podlag, način opredelitve teme, obdelava podatkov…), a so premostljive. Nekaj tega delamo že na spletu Zares, več pa še nameravamo. Zagotovo ni za podcenjevati demosa. Tudi ni za iskati alibijev češ, da informacijska družba še ni prišla v vsako vas. Ali izgovorov, da ljudstvo sploh ne brigajo stvari, ki so jih zaupali v urejanje drugim.
Ko bomo pri Zares še bolj ZaReZ, se nameravamo bolj oprijeti takih in podobnih poti do ljudi in njihovih stališč. Čeprav, priznajva, smo že sedaj kar vzorni! In to kljub temu, da ne gre za kakšen velik aparat, kot mogoče pri kakšni stranki, ki je kljub močni ekipi, zadnjo informacijo vrgla gor pred nekaj meseci.

Andrej Košak je odšel v Nemčijo in posnel film, ki mu ga ni uspelo v Sloveniji. Vasko Simoniti, kulturni minister, je v začetku mandata kot prioriteto izpostavil filmsko umetnost, vendar vse manj kaže na to, da bi se pri nas kaj spremenilo v pozitivno smer. Razen parih izjem, so naši filmi bolj kot ne sami sebi namen.

To kar se zadnja leta dogaja s slovenskih filmom je zločin in ne morem razumeti, da zanj ne nihče odgovarja. No, da se sicer razložiti, da se filmarji v tej zgodbi bojijo in težko zahtevajo kakšno glavo, če je nevarnost, da bo prej padla njihova. A vendarle, takorekoč ob koncu leta, nihče ne ve kaj se bo snemalo, filmski studijo sameva, razpisov ni (tisti, ki so, pa so nelegitimni), kompetentne ljudi so odslovili…da ne naštevam. Prvi minister za kulturo v Sloveniji, dr. Capuder je vsaj odkrito priznal, da ga film ne briga. Pa ga je zatrl tako, da smo se še leta pobirali. Minister Simoniti pa govori o tem, da je film njegova prioriteta, ga pa prioritetno uničuje.
Rešitev ni le ta, da spokaš drugam ali snemaš z digitalko ali celo s telefonom, denar, ki ga presneto rabiš, pa se vrne v proračun za kakšno rezervno kolo patrije. Seveda si vsak poišče nek izhod, toda za saniranje zdajšnje situacije bo potrebno preveč let. Za začetek bi morali spokati odločevalci, ki so pripeljali do tega kaos. Oditi bi morali pod pogojem, da se nikoli več ne dotaknejo slovenskega filma.

V čem je problem naše “trdosti” v filmski industriji? Je to jezik, ali pa samo “umetnost”, ki bi jo radi avtorji prikazali v svojih filmih. Nič lahkotnega, kot so bili filmi Sreča na vrvici, Kekec…

…in Vesna, Naš avto, Babica, Gadi, Poletje v školjki etc… Res je, da če je malo možnosti na razpolago, potem marsikateri avtor živi s »pezo«, da takrat, ko to možnost dobi, mora ponuditi izdelek, ki poka od potenc. A ta teorija ne vzdrži povsem, saj so se tudi naši filmi osvobodili nekoč bolj priljubljenih klešč umetnosti za vsako ceno. Mogoče je problem tudi v naših pričakovanjih in okusih, ki so dodobra kontaminirani s kolasalno ponudbo globalne filmske industrije.
Jaz nimam velikih problemov s »trdostjo« jezika ali predoziranostjo z artom. Vem pa, da bi lažje stekel, če bi bil bolj utečen, večkrat prakticiran in ambiciozen. Potenten, pa četudi ne spektakularen.

Ker ste ljubiteljica filmov, kar sem uspel razbrati iz vašega bloga in poznate filme in ustvarjalce, me zanima, kateri so vam pri srcu? Kaj pa novejši avtorji? Prisegate na kakšen poseben žnr?

Kieslowski je še vedno na vrhu, ni kaj. Tisti, ki so jim nekje rekli subsaharski (ha,ha) avtorji, mi tudi padejo. Sicer nisem preveč izbirčna. Praviloma ne prenašam komedij in največjih blagajniških uspešnic (mogoče iz inata).

Ker sem slučajno izvedel, da ste v četrtek, ko smo imeli tudi blogerji krvodajalsko akcijo, sami dali kri, me zanima, zakaj se nam niste pridružili? Kot je bilo videti na Vest.si smo bili povsem prijazni

Ja, bili smo tam slučajno na isti dan, kar sploh nisem vedela. Mal premalo sem hodila po hadu!
Tako sem bila tam čisto sama z osebjem, da sem bila še bolj dojemljiva za vse njihove napotke. In vzela sem zelo resno vsa opozorila, kako lahko skup padem, če se grem po puščanju krvi prevelike sproščenosti. Jaz ubogam, pa si ne upam na kolo, pešačim domov pridno ob kolesu – vsa tesnobna, da me bo na soncu morebiti zmanjkalo. Na Trubarjevi me je res…toda zaradi prav nič uvidevnega goloba na strehi….uf, nagrada pa taka!

Ko je Majda Širca žlostna, kaj ponavadi naredi v takšnem primeru?

Žalost okrepi, da postane še bolj zoprna…po sistemu, vsak ekstrem rodi svoje nasprotje. Formule za streznitev so znane: glasba, kino, barve, singerca, Kras in kakšna pot od tod.

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this.Kratki Url - AppleDay - SloPr - Roni Kordiš

Andraž, ko pogledam zgornji spisek tvojih aktivnosti, se mi zastavi vprašanje, kdaj imaš čas za življenje?

Vedno. Te aktivnosti so pač del življenja, tu je še kup drugih najbolj vsakdanjih stvari. Vsaka aktivnost prinese s sabo še ogromno priložnosti za druženje, zabavnih pripetij, izzivov in tako naprej, vse skupaj pa je življenje.
Je pa nujno, da me družina pri tem podpira, da imam kljub razburljivim izzivom varno zavetje.

Podjetje Zemanta je prišlo med šest finalistov na SeedCampu. Kakšen je bil občutek, ko sta z Boštjanom izvedela to novico?

Iskreno povedano občutek je bil zmeden. V nekem trenutku sva bila prepričana, da to ne bo šlo skozi, potem pa kar naenkrat izveva, da je Zemanta eden od izbranih projektov.
Nekaj časa sva bila vesela, potem pa sva kaj hitro začela skrbeti kaj bodo naslednji koraki. Ni časa za spanje na lovorikah.

Številka €50000 za 10% delež v firmi je precej zanimiva? Sta že razmišljala kam z denarjem?

Enostavno. Vse bo šlo neposredno v razvoj produktov in poslov.
Hkrati pri Seedcampu ne gre le za denar, enako pomembni so tudi vsi stiki, ki so na voljo.
Organizatorji Seedcampa res vedo kako se stvarem streže. V enem tednu so na eno mesto pripeljali špico evropskega podjetništva in vsega kar podjetniki potrebujejo. Vsi ti stiki so neprecenljivi. Poglej si samo seznam mentorjev!

O Odprtem kopu se je že veliko govorilo, vendar je bila ta ideja za SeedCamp tekmovanje še dodatno izbolšanja in dodelana. Lahko kaj več izvemo o tem?

Ideja je omogočiti, da vsak pisec dobi v roke najmodernejša orodja, ki jih zna ponuditi znanost. Uporabi jih lahko vsak – bloger, novinar, urednik spletne strani podjetja. Tehnologija lahko poda samodejne predloge katero sliko uporabiti, kaj so povezane novice, katere značke, itd.
Izkaže se, da to ni zanimivo zgolj na ravni pisca, temveč celih organizacij, predvsem medijev, ki lahko s tem povečajo kvaliteto svojih spletnih strani. Samodejno poskrbijo, da so njihove spletne strani zares prepletene in obiskovalcem dajo čim več – in jih s tem zadržijo čim dlje.
Je pa potrebno povedati, da če ne bi bil na začetku MMC RTV Slovenija zainteresiran za takrat še nepreizkušeno tehnologijo, bi bilo težko priti do te stopnje kjer smo zdaj.
Nauk je, da je kdaj preprosto potrebno preizkusiti kaj novega, tudi ko gre za velike organizacije in podjetja. Dati priložnost inovatorjem, da rešitve prenesejo v prakso, tvegati.

Že dalj časa razmišljam o tem, da dejansko premalo vemo o Slovencih, ki so uspeli v svetu, pa nimajo dobrega PR-ja, ali pa jih ta stvar preprosto niti ne zanima, ker se nočejo izpostavljati. Koga bi vidva izpostavila, ker sta vseeno precej bližje tem krogom, kot pa smo ostali?

Kar nekaj slovencev dela v podjetjih kot sta Google in Skype, prav tako malo ljudi ve, da se delček famoznega Joosta razvija v Sloveniji.
Drugače pa imamo recimo raziskovalno skupino na področju tehnologij znanja na Inštitutu Jožef Stefan, ki je v svetovni špici, pa le malokdo ve zanjo.
Potem so tu podjetja s področja strojne opreme, pa še in še.

Ko je Andraž žlosten, kaj ponavadi naredi v takšnem primeru?

Čaka, da mine in poskuša s čim zapolnit čas do takrat.

Hvala!

Hvala tebi!

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this.Kratki Url - AppleDay - SloPr - Roni Kordiš

»Prijazna, rada pomaga, vendar ve, da ima svoj prav«, mi jo je opisal kolega. Ana, ali za vas velja »All the world’s a stage, and all the men and women merely players: Shakespeare«?

Zdaj me bo ves teden žrlo, kateri kolega me je tako opisal. Ga poznam? No, sicer pa me je kar dobro opisal, s tem, da bi dodala, da moj prav ni samo moj prav, ampak je zelo pogosto tudi prav vseh drugih, ki pa si ga še niso izborili. Slavi citat Williama Shakespeara je zanimiv, ampak sama zase ne bi rekla, da se kdaj pretvarjam in tudi ne vem, zakaj bi se morala pretvarjati. Madonna je nekoč, ko je bila še mlajša, dejala, da takrat, ko je lačna, je, ko je žejna, pije, ko se hoče ljubiti, se pa ljubi. In ko ima kaj za povedati, to tudi pove. Brez slepomišenja in opletanja naokoli. Sama pa bi, po Robertu Nozicku, rekla, da se najraje držim načela – Zakaj to počnem? Zato, ker lahko!

V zadnjem času so pisci blogov precej na udaru raznih urednic, s katerimi ste imeli problem tudi vi in novinarjev. Ali se imate vi za blogerja, kajti www.anajud.eu je zametek bloga?

Moja spletna stran na nek način je blog oziroma se počasi razvija, vendar pa se od pravih blogov razlikuje po tem, da sama ne dopuščam komentarjev pod prispevki na svoji spletni strani. Zakaj jih ne dopuščam, sem pojasnila v prvem tekstu, ki sem ga objavila in to je pač zato, ker vem, da ima večina ljudi na internetu popolnoma popačeno sliko o meni, ki so jo ustvarili tisti, ki so hoteli preko zbijanja moje kredibilnosti s seksualnimi škandali, lepljenjem psihičnih oznak in produciranjem bizarnih zgodbic, diskreditirati resnično vsebino mojih knjig, temu pa je sledila poplava zmanipuliranega javnega mnenja, zaradi česar sem v očeh večine piscev na internetu označena kot kurbica ali psihopat. Vem, da bi mi ti ljudje pod tekste pisali takšne reči in ker si tega ne želim na svoji spletni strani, komentarjev raje nimam. Če bi jih dopuščala, bi se počutila slabo, če bi jih brisala, pa bi vsi vreščali, da sem cenzorka, čeprav tisti, ki v resnici poznajo moje delo, zelo dobro vedo, da se močno borim za novinarsko svobodo, neodvisnost in avtonomijo, da podpiram svobodo govora, vendar pa opažm, da v tej držvi številni – sploh uporabniki interneta – vidijo v naši ustavi samo 39. člen, ki vsakomur zagotavlja svobodno izražnje, ne razumejo pa, da absolutna svoboda govora ne obstaja, saj imamo instrumente, ki nedopustno izražnje kaznujejo, poleg tega se je potrebno zavedati, da neomejena svoboda ne obstaja v ničemer in nikjer; svoboda posameznika sega samo do meja svobode drugega posameznika. Sicer pa bi rekla takole: posamezni blogerji so na udaru upravičeno, posamezni pa so tudi v resnici cenzurirani. Prvi so tisti, ki so res žljivi in objavljajo neresnice, drugi so tisti, ki jih lastniki strežnikov, ponavadi medijske hiše, brišejo zaradi tega, ker šefom medijev, politikom ali drugim vplivnim osebam ni všeč resnica ali včasih tudi hudomušnost kakšnega blogerja. Opozorila pa bi, da prvi blogerji s svojim početjem zamegljujejo druge blogerje in otežujejo razprave o tem, kaj je cenzura in kaj ni cenzura in s svojim početjem mečejo slabo luč na celotno sceno, torej na žlost tudi na tiste blogerje, ki pišejo dobre bloge.

Ali boste te zapise izdali tudi v tiskani izdaji ali bodo ostali samo na internetu? Če naredite prvo, potem naredite tisto, kar si večina blogerjev želi. Biti izdan na papirju, čeprav vsi uporabljamo povsem drug medij in ga tudi zagovarjamo.

Knjiga »Enron«, ki popisuje brezperspektivnost slovenske družbe, bo izšla tudi v tiskani obliki in to že čez kakšen mesec dni; delno je bila že na internetu, potem sem jo pa raje nadaljevala kar tako, po domače, kot prejšnji knjigi. Izdati knjigo pravzaprav ni težko, saj je v Sloveniji veliko založb, zato menim, da blogerji pri izdaji svojih blogerskih knjig ne bi smeli imeti težv. No, seveda je to odvisno od tega, kaj pišejo. Sama imam vedno težve, saj so posamezniki, ki so moje knjige želeli preprečiti, zelo pritiskali tudi na založbe. Zapisi, ki jih pišem kot blog, pa verjetno ne bodo izšli na papirju. No, ne vem. Nikoli ne reci nikoli. Mogoče nekoč, ko jih bo dovolj. Seveda pa je knjiga še vedno knjiga in vrednost knjig je neprecenljiva; in tudi ljudje še vedno, kljub poplavi najrazličnejših medijev radi vzamejo v roke staro dobro knjigo s trdimi platnicami, zato ocenjujem, da internetne knjige nikoli ne bodo posebej velik hit, ker je ljudi, ki bi zvečer ležli v postelji z laptopom in tako prebirali knjigo, bolj malo.

Še eno vprašanje o blogih, potem pa s tem končam. Predvidevam, da jih tudi bežno spremljate. In me zanima, kakšna se vam zdi naša blogerska scena? Kaj ji manjka, česa je preveč?

Blogerske scene v resnici ne spremljam, mi pa prijatelji ali pa tudi popolni neznanci kar naprej forwardirajo linke, ko se kje kaj pojavi o meni. Ponavadi so to slabe stvari in pisce potem včasih tudi prijazno opozorim, da se to, kar pišejo, ne spodobi in da naj malo pomislijo, kaj počno. Večino razumejo, no, nekateri pa tudi ne. S tistimi je potem na žlost treba opraviti malo drugače. So pa med blogerji častne izjeme, kot so recimo Marko Pigac, Rok Spruk, Tomaž Štih, Branko Gradišnik (in upam, da tudi vi), ki so sposobni širšega razmišljanja in ne pišejo in objavljajo tekstov kar na prvo žogo, skratka, niso ovce, ki bi povzemale tuje mnenje, ki je lahko včasih povsem zgrešeno, ampak so sposobni lastnega mnenja. Všeč mi je bil tudi blog Drugi dom, potem so pa naredili nekaj, kar jim ne štejem ravno v pozitivno, ampak OK, vsak dela po svoje. Številni mislijo, da sem proti blogerjem, vendar pa v resnici nimam proti njim čisto nič; dobro je, da ljudje pišejo, da izražjo lastna mnenja in stališča, vendar pa številnim manjka kritičnost presojanja in pogosto pred pisanjem ne razmislijo; zato se pogosto pojavljajo zapisi, ki v resnici nikdar ne bi smeli biti objavljeni, saj kršijo človeško dostojanstvo in osebnostne pravice. Blogerska scena bo morala doumeti, da obstajajo določena področja, ki v nobenem primeru niso za javnost in to je recimo zasebno oziroma seksualno življenje posameznikov. Velik problem so tudi zmerjanja; tega je na internetu ogromno. V glavnem vse to leti na osebe, ki jih blogerji dojemajo kot javne osebe in mislijo, da lahko o nekom, ki ga vidijo na televiziji ali v časopisu, napišejo in objavijo kar koli jim pač pade na pamet. No, temu ni tako. In to tudi ni cenzura. Skratka, vse kar tej sceni manjka je širina dojemanja, preveč je pa ozkoglednosti in posploševanja.

Dekleta imajo v svoji mladosti razne idole in želje, kaj bodo postale v življenju. Kdo so bili vaši vzorniki, oz. kaj vas je popeljalo v svet raznoraznih medijev?

Nikoli nisem imela nobenega vzornika, nobenega idola, ki bi mu sledila; morda sem ravno zato tako samosvoja oseba. Posamezne ljudi seveda cenim, spoštujem njihovo delo in se mu mogoče – bolj podzavestno kot načrtno – včasih poskušam tudi približti, sicer pa stojim na postavkah, da je vsak človek individum in da mora kot tak iz sebe po svojim zmožnostih narediti največ, in da mu okolje, v katerem živi, to mora tudi omogočati. Če mu okolje tega ne omogoča, je najboljše, če ga zamenja. Zelo mi je všeč Oriana Fallaci, všeč mi je tudi Ana Politkovska, ampak zdaj sta obe na žlost že pokojni. Fallacijeva je umrla zaradi raka, ki ga je staknila zaradi stresa, tega pa zaradi pisanja knjig, Politkovsko so umorili. V resnici sem bila frapirana, ko sem brala, s kakšnimi oznakami (poleg resnih groženj s smrtjo in tako naprej, česar jaz, razen psihičnih pritiskov, na srečo nisem doživela) so njiju napadali: zmešana, histerična, nora, psihopat; in pa seveda žljive seksualne zadeve. Kolega mi je rekel: »Te to mogoče na kaj spominja?« Ja, svet je majhen. Povsod diskreditirajo na bolj ali manj enake načine. Razlika je samo, da v Sloveniji novinarjev ne ubijajo in tudi pretepajo jih ne ravno masovno. Všeč so mi novinarji, ki širijo meje novinarstva in ne obtičijo v klasičnem štancanju prispevkov, kakršno se na žlost dogaja v večini redakcij, vsaj pri nas, v slovenskih medijih, kjer kreativno novinarstvo ni bog ve kako spodbujano iz najrazličnejših razlogov, od pomanjkanja denarja do lastnikov medijev, ki si radi nastavijo urednike, ki novinarje najraje pošiljajo po tiskovnih konferencah namesto, da bi jih učili preiskovalnega novinarstva, različnosti pisanja in tako naprej. Težko rečem, kaj me je popeljalo v svet medijev. Zgodilo se je. Kot sem že večkrat povedala, sem v resnici hotela postati slikarka, potem se je pa življenje malo obrnilo, splet naključij; ni pa nobena oseba vplivala na to. Vedno se odločam sama.

Katere medijske projekte, intervjuje, kolumne, bi izpostavili, katerih avtor ste vi?

Težko rečem, kaj bi izpostavila, na moji spletni strani piše vse, kdor želi kaj izvedeti, naj pogleda tam; OK, mogoče bi izpostavila tiste reči, ki so bile takrat, ko so se dogajale, zelo grenke, danes, ko je minilo že nekaj časa, pa se kaže njihova prava vrednost. Recimo, leta 2003 je bil to intervju s tedanjim nemškim zunanjim ministrom Joschko Fischerjem, ki ga je Delo po intervenciji nemške ambasade umaknilo iz objave v Oni. Vsa leta do danes se o tem ni govorilo kot o cenzuri in celo moj vstop v Delovo stavbo je bil prepovedan (vse to sem opisala v knjigi), danes pa se ta intervju pojavlja kot dokaz cenzure, ki se je zgodila. Enako se dogaja s prispevkom o Marijani Kanduti, ki ga je POP TV leta 2004 umaknil iz predvajanja zaradi telefonskih klicev, ki so prihajali z vrha takrat še vladajoče LDS in so ga nato objavile Finance; danes se pojavlja kot dokaz cenzure. S tem želim povedati tisto, kar sem že večkrat povedala: čas vedno pokaže, kdo je imel prav. Ponosna sem tudi na obe svoji knjigi, čeprav sem zaradi njiju preživela masakre v javnosti, ampak na Operacijo Direkt sem ponosna, ker je prva knjiga v Sloveniji, ki je razkrila, kako je ta umazani tabloid fabriciral zgodbe in načrtno uničeval ljudi, ponosna sem pa tudi na Dosje Rokomavhi, ki je povedala, da trgovina z informacijami ni znanstvena fantastika, ampak se v resnici dogaja. Še naprej se dogaja in še naprej se bo dogajala, preprečiti je ne morejo niti knjige, vendar pa je dobro, da ljudje vsaj približno vedo, kako produciranje medijskih afer, povezovanja z lobisti, vplivi lastnikov in oglaševalcev, najrazličnejši načini manipuliranja z novinarji in javnostjo, potekajo; trenutno bi pa mogoče izpostavila kolumne, ki jih občasno pišem za Mag, kjer me, ne boste verjeli, ne cenzurirajo, čeprav se včasih v vsem ne strinjajo z mano.

Ko je Ana Jud žlostna, kaj ponavadi naredi v takšnem primeru?

Ponavadi joka in to tako na glas, da jo slišijo popolnoma vsi, če je treba tudi cela držva, zato se mi ni bilo težko razjokati tudi v prvi knjigi. Nisem nekdo, ki bi skrival svoja čustva in ne sodim med tiste, ki pravijo, da je čustva potrebno skrivati. Če čustva tlačiš v sebi, te grizejo in mučijo od znotraj, zato je lažje in pametneje, če jih daš iz sebe. Konec koncev smo vsi samo ljudje, zakaj bi se pretvarjali?

Bi mogoče še kaj sami dodali?

Ni mi jasno, kaj za vraga se vam zdi na meni tako kontroverzno, da tolikokrat v povezavi z mano omenjate to besedo, ravno tako mi ni jasno, zakaj bi bilo potrebno moje ime omenjati s strahom. V resnici sem precej običajen človek, še manj pa se me je potrebno bati, saj ne grizem. No, včasih že; takrat, ko sem tudi sama ugriznjena, seveda, in se moram braniti. Sicer pa ne. Mogoče bi rekla samo še to, da si želim, da bi ljudje razmišljali z lastnimi glavami, da bi si ustvarjali lastna mnenja namesto tega, da kupujejo tuja mnenja, katerih realna vrednost je ponavadi natančno nič.

Hvala!

Bilo mi je v veselje.

“Ker je Ana Jud, tako kot sem že v uvodniku zapisal, precej kontroverzna osebnost in ker jo ljudje sprejemajo pozitivno in negativno, si bom tokrat vzel pravico do brisanja negativno nastrojenih komentarjev po lastni presoji! Da ne bo kasneje kakšnih nesporazumov!”

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this.Kratki Url - AppleDay - SloPr - Roni Kordiš

Zakaj se ženska odloči, da bo vstopila v svet politike, svet ki ni prijazen in se razlikuje od umetnosti?

Politika je kreiranje možnega, torej ni tako daleč od umetnosti. Njena orodja so sicer bolj dolgočasna in manj prijazna, toda tudi v politiki domuje abstraktno mišljenje in tudi v politiki se – podobno kot v ustvarjanju – obračajo globalne miselne preokupacije o domu in svetu, o duhu in telesu. No, naj bi se.
Kar se tiče ženske »predrznosti«, ki nas vodi v politiko, pa je podobno (že spet) kot v umetnosti. Tu si bom kar sposodila slogan Guerilla Girls iz Tate Gallery, ki gre nekako tako:
«Mora biti ženska, da vstopi v Met. Museum gola?«
Seveda ima to vprašanje (mimogrede, gre za rdečo nit predzadnjega beneškega bienala) smiseln odgovor:
»Less than 3% of the artists in the Modern Art sections are women, but 83% of the nudes are female.«
Torej, nekaj je na tem, da je potrebno svet politike, kjer čopiče pretežno vihtijo moški, odpreti in smiselno obleči (hm!)

Peticija društva Zares v podporo uvedbi brezplačnega prostovoljnega cepljenja proti HPV (humanemu papiloma virusu) je precej razburkala javnost. Ali bo društvo Zares naredilo kakšen korak naprej, ali pa bo vse to izkoristilo za brezplačno in zelo dobro odmevno oglaševalsko kampanjo?

Podpise, ki so resnično impozantni, bomo predali ministru in ga s tem še bolj zavezali, da vendarle nekaj premakne. To brezplačno in odmevno oglaševalsko kampanjo, kot se očitno dojema od zunaj, je priskrbel minister sam s tem, ko se na dve pobudi poslank (no ja, ne vseh, saj se koalicijske niso želele pridružiti), ni dejavno odzval.
Osebno me je odziv na peticijo presenetil, saj nisem pričakovala tako množične podpore. Konec koncev, zgodila se je v poletnem času in brez vsakega medijskega pompa. Presenetili so me tudi spletni komentarji – pa ne le zato, ker so skeptični do cepljenja zgolj moški, temveč tudi zato, ker so nekatere pripombe vredne premisleka. Mislim seveda na tiste, ki opozarjajo na to, da uveljavitev cepljenja ne bi šlo na račun drugih zdravstvenih standardov.
Kakorkoli že, peticija je pokazala, da so ljudje, ko je vprašanje zdravja oziroma kvalitete življenja, pripravljeni stopiti skupaj in odločati o sebi bolje kot tisti, ki so jih postavili, da odločajo v njihovem imenu.

V začetku leta 2006, ko ste bili še članica LDS, ste izjavili “Pravi dnevnik – v smislu rednega beleženja svojih stališč, mnenj, komentarjev, dogodkov, videnj etc…sem včasih pisala bolj redno (pred volitvami, referendumom etc.. recimo). Ker pa mi čas ne dopušča, se s svojimi razmišljanji pojavljam na spletu le takrat, ko so izstopajoči trenutki in dogodki.” (vir)

Res je, spletne dnevnike sem pisala že pred leti. To moram nekoliko pojasniti. Po mojem vstopu v politiko se mi je prostor objavljanja vidno zožil. Resda sem še pisala za strokovne (pretežno filmske) revije, knjige in zbornike. Toda vidno je bilo, da so manjkala tista vabila, ki so jih uredniki razumeli kot »nespodobna«.
Skratka, če skrajšam, politika me je kontaminirala do te mere, da se je moj tekst – pa četudi ni bil nič drugačen od tistega, ki bi ga napisala nekoč – razumel z dodatkom. Preden sem vstopila v politično življenje npr., sem lahko z manj argumenti a z več moči pozivala kakšnega ministra k odstopu. Danes, ko imam, recimo temu več moči (no, pa tudi argumentov), sem hitro premeščena v kot da samoumevno vlogo opozicije, kjer se kritika pričakuje, toda hkrati argumente hitro presliši.
Torej, ko sem se poslovila od novinarskega in avtorskega dela, sem tudi izgubila polje javnih razmislekov, ki mi je bilo vedno ljubo. Zato sem začela pisati – mnogokrat kar zase, včasih za splet, včasih za javne nastope, mnogo za arhiv…Za t.i. protokolarni del, ki ga je bilo na ministrstvu za kulturo kar nekaj, mi ni nikoli prišlo na pamet, da bi si drugje sposodila kakšen govor, tudi v držvnem zboru se skozi interpretacije prebijam mnogokrat sama.

V zadnjem času ste se odločili, da boste pisali blog in vstopili v svet dvosmerne komunikacije, ki je verjetno kot novinarka, niste bili deležni. Je ta način komuniciranja, ko ima vsak človek možnost komentirati zapis, lažji ali težji za vas?

Blog je najbrž nek presežek s katerim lahko dodatno ozvočiš svojo okolico, sebe pa preveriš z njo. Ni res, da v novinarstvu ni bilo dvosmerne komunikacije (ha, ha…ravnokar sem dobila en mail na temo mojih nekdanjih oddaj). Odzivov v novinarstvu praviloma ni, če si brez-vezen in meglen.
Tako v politiki kot v drugih poklicih je precej uokvirjanja in enostranskega dojemanja ljudi. V bistvu so blogi možnost, da skočiš iz vloge, ki si jo nadeneš ali ti jo naložijo drugi. So možnost, da rečeš, ops, imam še kakšno vlogo v zaledju in dovolj motivov, da pridem z njo do vas, vi pa do mene!

Ali verjamete v bloge? Oz. ali se vam zdijo blogi glasniki demokracije, kjer lahko vsak izraž svoje mnenje, če se seveda zaveda, da njegova svoboda izražnja ni neomejena.

Blogovski način komuniciranja je lahko zelo zanimiv, resda pa le v primeru, ko ne gre za kar nekaj, torej za izmenjavo površnih sporočil. Meni pade zato, ker imam rada “fidbek” in ker me usmerja k določeni toleranci. Nisem se še navadila (in najbrž se tudi ne bom) hitrega in kratkega reza, agresivne montaže, neselekcioniranih misli, površnih zaključkov in v srž povzete forme. Ta »dramaturgija« blogovstva je v svoji spotovski formi, ki jo na nek način implicira, lahko dvorezna.
Po drugi strani pa ta demokratična možnost, ki na nek način zadovoljuje tudi naš narcisizem, širi komunikacijski pretok, kar je dobro.
Hkrati pa to odpiranje – v smislu, da vsak lahko da dol, to kar ima na vesti – pomeni tudi zapiranje. V tem smislu, da se v inflaciji sporočil kaj hitro izgubimo ali zadovoljimo s površno konzumacijo.
Zadnjič sem v nekem uvodniku brala gospo, ki je dejala, da ji ne pride na misel ždenje pred računalnikom in izlivanje svojih misli nanj. Zguba časa, ali nekaj takega, je rekla. Hkrati pa v svojem časopisu objavlja pisma bralcev in bralk, ki so na nek način ista stvar, čeprav bistveno bolj obvladana in nadzorovana.
Edini problem, ki mi nastaja s šarjenjem po blogih, je čas. Informacije se kopičijo, nalagajo iz vseh smeri, upirati se jim je težko. Torej, pametno je ustvarjati distanco in imeti pravo selekcijo. Zato je logično, da se med blogerji ustvarjajo »elite« in selekcionirajo strani.

Predsedniški kandidati v ZDA so posegli po sodobnih orodjih za lastno promocijo: Blogi, YouTube, Second Life in še bi lahko našteval. Pri nas pa so le redki kandidati, ki se zavedajo moči interneta in populacije, ki je in živi na internetu. Vi in vaše društvo ste podprli Danila Turka, ki se je še najbolj približl Web2.0 konceptu. Sam sem bil prepričan, da se bodo te predsedniške volitve bile na internetu, vendar sem se motil.

Kako naj bi se te predsedniške volitve bile na internetu, če pa kar nekaj kandidatov (ne bom špecala kdo) o njem nima pojma, štabi pa jih ne morejo najbrž prisiliti v nekaj, kar jim je tuje. Pa ne gre le za to. Kljub razmeroma dobri internetni » pismenosti«, je v Sloveniji internetno osveščen sloj prebivalstva še vedno eliten, medtem ko je večinski na to orodje neulovljiv.
Vendarle pričakujem, da se bo na to temo do volitev še marsikaj zgodilo. Prepričana sem tudi, da bo spletni prostor v veliki meri nadomestil televizijske spote – pa ne le zato, ker so slednji nesramno dragi. Spletno oglaševanje je običajno bistveno bolj sproščeno, odprto, humorno in omogoča več izraznosti. Pričakujem tudi druge intervencije, ki so znane že iz časa referendumov ali kakšnih drugih akcij, ko slika lahko pove več kot beseda.
Všeč mi je, da je Türkov splet prenovljen, opažm, da je kandidatu ta medij domač in da ga dobro uporablja. Prijeten je tudi njegov družinski album, s katerim se zmehča njegova resna drž.

Ali menite, da je pomembna prisotnost in sodelovanje na internetu? Bi podprli sistem, kjer bi vsak držvljan imel možnost sodelovati pri odločitvah o predlogih zakonov s svojimi predlogi in idejami?

Četudi mislim, da je v demokraciji na koncu vedno neka Atena (beri: razum, preudarnost, vednost,modrost), ki ima zadnjo besedo (Rojstvo demokracije na www.zares.si), se mi zdi vaša ideja dobra. Ima seveda svoje pasti (raj za lobiste, interpretativnost podlag, način opredelitve teme, obdelava podatkov…), a so premostljive. Nekaj tega delamo že na spletu Zares, več pa še nameravamo. Zagotovo ni za podcenjevati demosa. Tudi ni za iskati alibijev češ, da informacijska družba še ni prišla v vsako vas. Ali izgovorov, da ljudstvo sploh ne brigajo stvari, ki so jih zaupali v urejanje drugim.
Ko bomo pri Zares še bolj ZaReZ, se nameravamo bolj oprijeti takih in podobnih poti do ljudi in njihovih stališč. Čeprav, priznajva, smo že sedaj kar vzorni! In to kljub temu, da ne gre za kakšen velik aparat, kot mogoče pri kakšni stranki, ki je kljub močni ekipi, zadnjo informacijo vrgla gor pred nekaj meseci.

Andrej Košak je odšel v Nemčijo in posnel film, ki mu ga ni uspelo v Sloveniji. Vasko Simoniti, kulturni minister, je v začetku mandata kot prioriteto izpostavil filmsko umetnost, vendar vse manj kaže na to, da bi se pri nas kaj spremenilo v pozitivno smer. Razen parih izjem, so naši filmi bolj kot ne sami sebi namen.

To kar se zadnja leta dogaja s slovenskih filmom je zločin in ne morem razumeti, da zanj ne nihče odgovarja. No, da se sicer razložiti, da se filmarji v tej zgodbi bojijo in težko zahtevajo kakšno glavo, če je nevarnost, da bo prej padla njihova. A vendarle, takorekoč ob koncu leta, nihče ne ve kaj se bo snemalo, filmski studijo sameva, razpisov ni (tisti, ki so, pa so nelegitimni), kompetentne ljudi so odslovili…da ne naštevam. Prvi minister za kulturo v Sloveniji, dr. Capuder je vsaj odkrito priznal, da ga film ne briga. Pa ga je zatrl tako, da smo se še leta pobirali. Minister Simoniti pa govori o tem, da je film njegova prioriteta, ga pa prioritetno uničuje.
Rešitev ni le ta, da spokaš drugam ali snemaš z digitalko ali celo s telefonom, denar, ki ga presneto rabiš, pa se vrne v proračun za kakšno rezervno kolo patrije. Seveda si vsak poišče nek izhod, toda za saniranje zdajšnje situacije bo potrebno preveč let. Za začetek bi morali spokati odločevalci, ki so pripeljali do tega kaos. Oditi bi morali pod pogojem, da se nikoli več ne dotaknejo slovenskega filma.

V čem je problem naše “trdosti” v filmski industriji? Je to jezik, ali pa samo “umetnost”, ki bi jo radi avtorji prikazali v svojih filmih. Nič lahkotnega, kot so bili filmi Sreča na vrvici, Kekec…

…in Vesna, Naš avto, Babica, Gadi, Poletje v školjki etc… Res je, da če je malo možnosti na razpolago, potem marsikateri avtor živi s »pezo«, da takrat, ko to možnost dobi, mora ponuditi izdelek, ki poka od potenc. A ta teorija ne vzdrži povsem, saj so se tudi naši filmi osvobodili nekoč bolj priljubljenih klešč umetnosti za vsako ceno. Mogoče je problem tudi v naših pričakovanjih in okusih, ki so dodobra kontaminirani s kolasalno ponudbo globalne filmske industrije.
Jaz nimam velikih problemov s »trdostjo« jezika ali predoziranostjo z artom. Vem pa, da bi lažje stekel, če bi bil bolj utečen, večkrat prakticiran in ambiciozen. Potenten, pa četudi ne spektakularen.

Ker ste ljubiteljica filmov, kar sem uspel razbrati iz vašega bloga in poznate filme in ustvarjalce, me zanima, kateri so vam pri srcu? Kaj pa novejši avtorji? Prisegate na kakšen poseben žnr?

Kieslowski je še vedno na vrhu, ni kaj. Tisti, ki so jim nekje rekli subsaharski (ha,ha) avtorji, mi tudi padejo. Sicer nisem preveč izbirčna. Praviloma ne prenašam komedij in največjih blagajniških uspešnic (mogoče iz inata).

Ker sem slučajno izvedel, da ste v četrtek, ko smo imeli tudi blogerji krvodajalsko akcijo, sami dali kri, me zanima, zakaj se nam niste pridružili? Kot je bilo videti na Vest.si smo bili povsem prijazni 

Ja, bili smo tam slučajno na isti dan, kar sploh nisem vedela. Mal premalo sem hodila po hadu!
Tako sem bila tam čisto sama z osebjem, da sem bila še bolj dojemljiva za vse njihove napotke. In vzela sem zelo resno vsa opozorila, kako lahko skup padem, če se grem po puščanju krvi prevelike sproščenosti. Jaz ubogam, pa si ne upam na kolo, pešačim domov pridno ob kolesu – vsa tesnobna, da me bo na soncu morebiti zmanjkalo. Na Trubarjevi me je res…toda zaradi prav nič uvidevnega goloba na strehi….uf, nagrada pa taka!

Ko je Majda Širca žlostna, kaj ponavadi naredi v takšnem primeru?

Žalost okrepi, da postane še bolj zoprna…po sistemu, vsak ekstrem rodi svoje nasprotje. Formule za streznitev so znane: glasba, kino, barve, singerca, Kras in kakšna pot od tod.

Hvala za online sodelovanje v prvem izmed mnogih nadaljnih Had intervjujev!

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this.Kratki Url - AppleDay - SloPr - Roni Kordiš