Neapelj. Samo ime prikliče podobe neskončnega vrveža, vonjav iz uličnih stojnic, glasnega govorjenja, neurejenih ulic, smeha in življenja v primarni obliki. Mesto, ki te hkrati prevzame in utrudi. A ravno zato ga imam rad.

• Pizza je postala industrija in Neapelj je postal njen showroom
• Kam na izlet v Italijo / Pisa, Firence, Benetke, Cinque Terre, Amalfi beach, Rim, Portoferrario, Ischia, Neapelj, Siena, Rimini
• V Italiji vozim italijansko
• Roadtrip po Italiji s Teslo / 8 dni in preko 2500 kilometrov / ali obstaja “range anxiety”

V središču Neaplja ceste niso samo ceste. So oder, kjer se dogaja pravi teater. Skuterji, avtomobili, pešci in psi se gibljejo brez vidnega reda, vsak po svojih pravilih. Zvoki so povsod: hupe, motorji, vzkliki prodajalcev, mame, ki kličejo otroke, in vmes še glasba iz bližnje trgovine. Ta neurejenost ima svojo logiko, svoj ritem. Nihče se ne jezi zares vsi preprosto sodelujejo v vsakodnevnem plesu gibanja. Po nekaj minutah se prilagodiš in postaneš del tega toka.

Neapelj je glasen. Ni tiste tihe zadržanosti, ki jo poznaš iz večine evropskih mest. Tu ljudje govorijo na glas, razpravljajo, kričijo, se smejijo in gestikulirajo. Na ulici slišiš prodajalce, ki vabijo mimoidoče. Starejši gospodje komentirajo nogomet, otroci se lovijo med stojnicami, prijatelji se objemajo, ko se srečajo. Vse je neposredno in iskreno. V tem mestu ni opazovalcev, vsi so del dogajanja. Vsak pogovor se zlahka spremeni v razpravo, vsak nasmeh v povabilo k druženju.

V Neaplju te hrana spremlja na vsakem koraku. Vonj po testu, ki se peče v pečeh na drva, svež paradižnik, bazilika in oljčno olje ustvarijo prepoznaven parfum mesta. Ulični prodajalci ponujajo pice, cvrtje, kavo in sveže ribe. Nič ni sterilno ali zadržano. Vse diši po resničnosti. Hrana v Neaplju ni samo okus, ampak občutek. Zdi se, kot da vsak grižljaj pripoveduje zgodbo o tradiciji, družini in ponosu.

Največja vrednost Neaplja so ljudje. Njihova energija, odprtost in iskrenost te zadenejo takoj. Na trgu vidiš starejše moške, ki igrajo karte in razpravljajo o politiki. Mladi se družijo ob kavi, otroci se smejejo, turisti se mešajo z domačini. Nihče ni zaprt vase. Pogled, nasmeh ali kratek pozdrav zadoščata, da se počutiš sprejetega. Vse je preprosto naravno in toplo.

Zakaj imam rad Neapelj? Ker ni urejen in popoln. Je surov, nepredvidljiv in iskren. V njem ni nič olepšano ali filtrirano. Mesto ti pokaže svoje napake, svoj prah, svoj kaos, toda v tem je čar. Tam, kjer drugje iščemo popolnost, Neapelj ponuja življenje v vsej njegovi neurejenosti. Ko se mu prepustiš, te nagradi. Z nasmehi, z zgodbami in z občutkom, da si resnično prisoten.

Neapelj je glasen, dišeč, nepopoln in živ. Mesto, ki te najprej zmede, nato pa popolnoma prevzame. Ko si naslednjič tam, zapri oči in poslušaj. Vonjaj zrak, opazuj ljudi in začuti ritem ulic. V tistem trenutku boš razumel, zakaj mi je všeč kaotični Neapelj.

Objava Zakaj mi je všeč kaotični Neapelj? originalno objavljena na had blog.

Ko so pred leti začeli prečkati naše meje prvi migrantje iz tujih dežel so “kavč komentatorje” motili mobilni telefoni, ki so jih imeli s seboj migrantje. Takrat je desnosučni tabor začel z mantro, da bodo ti ljudje ukradli “njihovo vero”, da bodo posiljevali ženske v Sloveniji in da to pomeni konec demokracije. V letu 2022, ko se 500 kilometrov od nas dogaja Ukrajina, taiste ljudi motijo avtomobili z ukrajinskimi registrskimi tablicami, saj bi se po njihovem morali vsi moški boriti za svojo domovino.

• Slovenija pripravljena sprejeti do 200.000 beguncev iz Ukrajine in 250 beguncev iz “tretjih” držav
• Zakaj je padlo ukrajinsko brezpilotno letalo na Jarun? Ker Jarun ni Yarun!
• Covid strokovnjaki so čez noč postali strokovnjaki za Ukrajino
• Je kalijev jodid novi ivermectin?

Vidni predstavniki ablasti v Sloveniji so že pred 18 dnevi zelo jasno pokazali, da oni ločujejo ene in druge migrante. Da so jim tisti iz Ukrajine bolj pomembni kot ostali, ki prihajajo iz bolj oddaljenih držav in kjer se prav tako dogaja genocid. Za naše ablastnike pač obstajajo prvorazredni in drugorazredni migrantje – kljub temu, da so vsi ljudje in da vsi želijo zgolj preživeti.

Če ablast deli migrante, pa večina domoljupov ni naklonjena Ukrajincem, ki prečkajo meje in so prišli tudi v Slovenijo. Verjetno bi raje, da bi prišle v Slovenijo samo njihove žene z otroci. Hojs je obljubljal možnost sprejetja 200.000 migrantov iz Ukrajine, vendar se domoljupci na družbenih omrežjih niso v celoti strinjali z njim.

V bistvu so dokazali, da je avto novi mobilni telefon in da človek, ki beži pred strahotami in grozotami vojne ne bi smel s seboj imeti mobilnega telefona ali pa avtomobila. To je ta podlost domoljupcev, ki jih je strah lastne sence in bi radi, da so vsi ljudje nesrečni kot so oni sami.

Človek je človek – ne glede na vero, spol, barvo kože, spolno usmerjenost! To bi lahko vedeli tudi domoljupci v letu 2022. To, da nekdo ne želi braniti svoje domovine je njegova legitimna odločitev. In to, da nekdo prebegne iz države, kjer vladajo vojne razmere je njegova pravica in možnost.

Namesto, da bi se domoljupci ukvarjali s svojimi življenji se raje ukvarjajo z avtomobili tistih ljudi, ki so pobegnili iz Ukrajine in ki so se zatekli v Slovenijo. Žalosten je domoljupski svet, kjer morajo živeti sami s seboj. Sem vseeno upal, da je v njih vsaj malo človečnosti, ampak sem se motil. In verjetno bi bili ti domoljupci med prvimi, ki bi “spizdili” iz Slovenije, če bi se dogajalo kaj takšnega kot se sedaj dogaja v Ukrajini.

Ja, to je precej velika sramota za te ljudi, ampak v svoji omejenosti tega niti ne razumejo. Oni pač verjamejo, da se ljudje razlikujejo med seboj glede na vero, spol, barvo kože in njihovo spolno usmerjenost! Žalosten mora biti njihov omejen svet.

Objava Včasih so jih motili pametni telefoni migrantov, sedaj jih avtomobili Ukrajincev originalno objavljena na had blog.

Koronavirus je med vsem drugim tudi naš “reality check”. Že sam sem pred par dnevi opazil, da se je začela stigmatizacija ljudi – takrat sicer še tistih neokuženih. V teh dneh, ko se je število okuženih povzpelo na 57 in bo v naslednjih dneh še eksponentno raslo, pa je vse več nestrpnosti in tudi verbalnega nasilja do tistih ki so okuženi – ali pa članov njihovih družin! Se zavedajo ti ljudje, ki so sedaj pokazali svojo pravo nrav, da so lahko jutri oni okuženi?

• Vas je strah koronavirusa / COVID-19? Ste si v zadnjem času večkrat merili temperaturo?
• Koronavirus v Sloveniji / zemljevid koronavirusa, podatki o okuženih
• NBA zaradi koronavirusa prekinila nadaljevanje sezone

“A ste vi ljudje ali kaj ste?” je izjavil dr. Janez Drnovšek leta 2006 v Ambrusu. In isto bi verjetno izrekel tudi v teh dneh, ko se soočamo z enim izmed večjih strahov, ki smo jih doživeli v času samostojne Slovenije.

Namesto, da bi vsaj v tem času stopili skupaj, bili strpni drug do drugega, priskočili na pomoč tistim, ki jo potrebujejo, pa raje pokažemo kdo smo v resnici. In že parkrat sem zapisal – takšnih ljudi me je bolj strah kot pa me je strah koronavirusa.

Nestrpnost do okuženih je nesprejemljiva. Prav tako vsako pozivanje k obračunu s temi ljudmi in šikaniranje njihovih članov družin! Bojim se namreč, da če bo šlo to naprej, da bo naslednji korak poziv k zažiganju okuženih na grmadah? In mi naj bi bili civilizirani ljudje? V letu 2020 odkrivam, da nas vsak strah (upravičen ali neupravičen) vrže iz ravnovesja in na dan pridejo frustracije in predvsem strahovi.

Nihče se ni sam odločil za okužbo. Marsikdo je sicer sam pripomogel k temu, ker ni poslušal navodil. Ampak po toči zvoniti je prepozno – ljudje so okuženi in koronavirus se eksponencialno širi.

Če si danes med tistimi, ki je nestrpen do okuženih, si lahko jutri ti tisti, ki bo okužen. In potem se bodo našli novi, ki bodo nestrpni do tebe … Začaran krog, ki se ne konča dobro!

Skupaj smo v tej situaciji. Strah je prisoten. Racionalni del možganov odpove. Pojavijo se takšni in drugačni vzgibi in iz ljudi pridejo stvari, ki jih ne bi pričakovali. V teh časih pozabljamo na empatijo. Gre zgolj za preživetje … In pri tem naredimo sebi in drugim največ škode. Pozabimo na to, da smo v resnici ljudje, ki preživimo marsikaj.

Mojih pet centov … 

Social distancing (izraz za ukrep, ki se uporablja za določena dejanja, ki jih odgovorni sprejmejo, da ustavijo ali upočasnijo širjenje močno nalezljivih bolezni) bo moral postati del našega življenja.

Glede na amplitudo širjenja koronavirusa po Sloveniji, bo potrebno začeti z ukrepi, ki niso prijetni, predvsem pa, ki nam bodo precej spremenili življenje. Zapiranje vrtcev, šol, zapiranje podjetij, prepoved druženja večjih skupin, tudi javni transport bo na udaru. V končni fazi “karantena”. Življenje se bo spremenilo in to bo imelo vpliv na vsakogar v Sloveniji.

Ti ukrepi, ki so nadaljevanje tistih prvih, ki pa jih na žalost ljudje niso dovolj upoštevali, bodo povzročili še več nelagodja in še več ljudi bo v strahu in paniki postalo še bolj nerazsodnih …

Ampak o tem bom razmišljal v dneh, ki bodo prišli in ko bo vsak, ki ima par minut časa pljuval čez vse, ki so se v teh dneh morali odločati o pomembnih stvareh, ki dejansko povzročijo ogromne posledice v naših življenjih …

Ljudje imamo mnenje o vsaki stvari. In prav je tako. Ampak v teh trenutkih moramo bolj zaupati znanosti, kot pa našim strahovom in informacijam, ki jih dobimo na družbenih omrežjih in na podlagi katerih si ustvarimo mnenje.

Uradne informacije so na voljo:

• Koronavirus COVID-19 / https://www.gov.si/teme/koronavirus/
• Koronavirus (SARS-CoV-2) – ključne informacije / https://www.nijz.si/sl/koronavirus-2019-ncov
• Ministrstvo za zdravje, Vlada RS in drugi pristojni organi javnost sproti obveščajo o razvoju dogodkov na spletnih straneh in družbenih omrežjih (Twitter Vlada RS, Facebook Vlada RS).

Na brezplačni telefonski številki 080 1404 lahko dobite informacije vsak dan med 8. in 20. uro.

Nacionalni inštitut za javno zdravje in pristojni resorji so pripravili natančna navodila za različne ciljne javnosti:

• navodila osebam, okuženim s koronavirusom
• navodila zdravstvenemu osebju in epidemiologom
• navodila delovnim organizacijam
• navodila za letališče
• navodila za pristanišče
• navodila zaposlenim v policiji, vojski in carini
• navodila zaposlene v notranjem in mednarodnem prometu
• priporočila za vrtce in šole
• priporočila glede množičnih dogodkov

Ali vas skrbi, da ste okuženi? 

Če ste se zadrževali na območjih z izbruhom koronavirusa oziroma ste bili v stiku z nekom, ki prihaja s takšnega območja, in ste zboleli (kašelj, vročina, težko dihanje), prosimo, da:

• Ostanete doma in se izogibajte stikom z ljudmi.
• Pokličete osebnega zdravnika oz. dežurnega zdravnika v najbližji dežurni ambulanti, če kličete izven delovnega časa vašega zdravnika.
• Zdravnik bo potrdil ali ovrgel sum na okužbo. Če bo sum upravičen, vas bo napotil na najbližjo zdravstveno ustanovo – vstopno točko za odvzem brisa.
• Do te zdravstvene ustanove se peljite z osebnim avtomobilom in ne z javnim prevozom (vlak, avtobus, taksi). Kašljajte v robec ali rokav. Pred odhodom od doma si umijte roke z vodo in milom.
• Zdravnik, ki vam bo vzel bris, bo glede na vaše zdravstveno stanje ocenil, kje boste počakali na rezultate testa.
• Po prejemu rezultata vas bo zdravnik obvestil o nadaljnjih ukrepih.

Ukrepi v zdravstvenih zavodih

Slovenija je bila ena prvih evropskih držav, ki je kmalu po izbruhu okužb na Kitajskem vzpostavila testiranje za potrditev virusa. NIJZ je za zdravstveno osebje in epidemiologe pripravil natančna navodila za ravnanje.

Pripravljena in objavljena so bila navodila za epidemiološko spremljanje obolelih in spremljanje oseb, ki so bile v stiku z osebo s potrjeno okužbo. Vsi javni zdravstveni zavodi so dobili tudi navodila za obravnavo oseb s sumom na nov koronavirus v osnovnem zdravstvenem varstvu in v bolnišnicah.

V večini bolnišnic po Sloveniji velja popolna prepoved obiskov.

Objava Koronavirus / zakaj nestrpnost in verbalno nasilje do oseb, ki so okužene? Jutri si lahko okužen ti! originalno objavljena na had blog.

V Sloveniji je preko 619.000 upokojencev (vsi podatki so za junij 2019). Starostnih upokojencev je okoli 449.000. Povprečna neto starostna pokojnina je 657,71 evrov, invalidska 509,60 evrov. V Sloveniji delež pokojnin v BDP pada od devetdesetih let dalje – leta 1999 je bil delež pokojnin 12,1 odstotka, leta 2018 pa zgolj 9,8 odstotka. Skoraj 122.000 upokojencev ima neto pokojnino med 500 in 600 evri in skoraj 60.000 upokojencev med 400 in 500 evri. To je ta Slovenija, ki diskriminira starejše ljudi in očitno je država pozabila nanje.

• NSi in Jožef Horvat / Slovenija s svojo davčno politiko ljudi podi v tuje države
• Motijo jih otroška igrala, dom za starejše, ljudska kuhinja, dom za migrante / kakšna družba smo postali?
• Banka Slovenije uvedla omejitve pri kreditiranju prebivalstva / kdo bo še lahko dobil kredit?

Živimo v deželi, ki naj bi postala druga Švica. Tako so nam obljubljali, ko smo se osamosvajali. Ljudje, ki so na plebiscitu oddali svoj glas za samostojno Slovenijo si niso predstavljali povsem natančno kaj nas čaka v samostojni Sloveniji. Verjetno se marsikomu toži za časi v rajnki Jugoslaviji, ko starejši ljudje in upokojenci niso bili diskriminirani, kot so v Sloveniji. Ko upokojenci živijo na robu revščine in vsak dan beremo njihove žalostne zgodbe o tem kako se trudijo, da bi preživeli mesec s svojimi bornimi pokojninami.

Pa vendar upokojenci in starejši ljudje ne jamrajo. Ne gredo na ulice in zahtevajo dostojno življenje na stara leta, ko pa so bili oni tisti, ki so omogočili, da je Slovenija ob vstopu v samostojnost imela infrastrukturo (šole, bolnice, ceste, železnice, NEK) in urejeno stanovanjsko politiko. Taiste ljudje, ki so sedaj v “penziji” so soustvarjali prejšnjo državo in stopili v novo državo, ki pa je do njih postala mačehovska.

Ne! Ne pogrevam in obujam nazaj časov socializma, ampak zgolj s prstom kažem na oblastnike, ki so vseh teh letih pozabili na to, da obstajajo starejši ljudje v Sloveniji, za katere ni nikomur mar.

Pod pragom tveganja revščine živi preko 13 odstotkov Slovencev, preko 89.000 upokojencev. Oz. z drugimi besedami – skoraj 19 odstotkov upokojencev živi pod pragom revščine.

Za njih se ne gradijo domovi za starejše občane, ki bi bili nujno potrebni, saj ni prostora v obstoječih – se pa delajo študije v vrednosti 70 milijonov evrov. In ko pridejo starejši v dom upokojencev, si le tega ne morejo sami plačevati s svojo pokojnino – ker je prenizka in jim morajo pomagati njihovi otroci.

Starejši ne morejo dobiti kredita, da bi si lahko kupili novo centralno peč, zamenjali streho na hiši, ki so jo zgradili v prejšnjem sistemu in živijo v njej, ker niso bili med tistimi, ki so dobili možnost poceni kupiti “naše nepremičnine” po Jazbinškovem zakonu.

Upokojenci imajo svojo “stranko” – Desus, ki pa ne dela v njihovo korist. Namesto, da bi se stranka zavzemala za pravice vseh upokojencev, se jim gre bolj za svaljkanje po politične parketu in povsem ponosni so, ko “zrihtajo” upokojencem dodatnih 6 evrov!

Sram me je, da se to dogaja v Sloveniji zadnjih 25 let s starejšimi ljudmi. Tistimi, ki so gradili to državo, sedaj pa jih čaka umiranje na obroke. Namesto, da bi jih čakala “lepa jesen” jih čaka hiranje. In namesto, da bi država sistematsko reševala te težave, jih očitno vsaka oblast zgolj prestavlja na naslednjo oblast.

Srčno si želim, da bi šli upokojenci na ceste. Da bi blokirali promet. Da bi se zgodila njihova državljanska nepokorščina in bi se postavili zase. Očitno se v tej deželi sicer ne bo nihče postavil za njih! In sram me je, da se starejših ljudi v tej deželi ne ceni!

Objava Zakaj so starejši ljudje v Sloveniji diskriminirani in zakaj je država pozabila nanje originalno objavljena na had blog.

13. november je mednarodni dan prijaznosti, ki ga “praznujemo” od leta 1998, ko je bila namreč podpisana deklaracija o prijaznosti. Sam nisem zagovornik raznih “dnevov”, ki nas opozarjajo na to, da moramo biti prijazni do drugih, ko pa smo to lahko vsak dan. Pa vendar je mogoče ravno danes tisti dan, ko poskušate presenetit bližnje, ali pa povsem naključne ljudi s prijaznostjo …

• Slovenija je stara 28 let / Dan državnosti, 25. junij
• Podjetja in blagovne znamke, kdaj boste vi zapustili družbena omrežja?
• Prodaja naložbenega zlata? Preverite cene zlata pri različnih ponudnikih

Prijaznost nas ne stane nič, lahko pa ima velik vpliv na ljudi okoli nas. Pohvalite sodelavko, da je dobro opravila zadano nalogo, dajte vaš še veljavni parkirni listek osebi, ki je ravnokar parkirala vozilo na parkirišču.

Pokličite osebo s katero že dolgo niste imeli stikov in jo povabite na kavo. Ali pa preprosto navdušite sodelavce s tem, da jim prinesete doma spečene piškote. Lahko pa ta dan izkoristite in se nasmehnete vsem ostalim v dvigalu, ali pa sosedi pomagate nesti težko vrečo iz trgovine.

Majhne stvari naredijo življenje lepše. Še posebej v teh časih, ko ni več prijaznosti. Ko te ljudje, če si prijazen do njih, samo čudno pogledajo, ker so prepričani, da je nekaj narobe – da jim želiš nekaj slabega, ali pa, da je kaj narobe s teboj. Pa tako preprosto je biti prijazen, le tega nismo več navajeni v svetu v katerem živimo sedaj.

Če ne gre drugače, pa se zgolj nasmejte in ljudje bodo to opazili in bodo presenečeni. In majhne stvari delajo naša življenja lepša …

Objava 13. november / mednarodni dan prijaznost originalno objavljena na had blog.

Kako si? Eno izmed najbolj preprostih vprašanj, ki jih slišimo ali zastavimo pogosto, ko srečamo ljudi, ki jih že dolgo nismo srečali. Odgovor je ponavadi kratek. Ok. Dobro. Kul. Kaj pa, če se skriva za vprašanjem kako si tudi kaj več? In ni zgolj uvod v “small talk”?

• Ko si cepec za novinarja, ki ne bo politik / Bojan Požar, hvala za iskrenost
• Ko Zmago Jelinčič Plemeniti ne razume akcije (LJ)UBIL TE BOM proti nasilju nad ženskami
• Mind your own fucking business / brigaj se zase

Verjetno ste že bili v situaciji, ko vas je kdo vprašal kako ste? Vljudnostna fraza bolj kot karkoli drugega? In vi ste takrat razmišljali ali bi mu izlili svojo dušo in srce, pa vendar ste odgovorili z besedo ok. Presenečenje bi bilo verjetno precej veliko in oseba na drugi strani ne bi bila pripravljena na globji odgovor, predvsem pa na osebno izpoved resničnih občutkov. Kajti veliko lažje je živeti z odgovorom ok, kot pa, da bi dobili pol urni monolog o tem, da stvari v življenju pač ne funkcionirajo kot bi morale, da so problemi z otroki, da je v igri bolezen, da vas služba ne izpopolnjuje.

V bistvu gre res za preprosto vprašanje, vendar je odgovor vse prej kot preprost. Ampak na srečo se le redko kdo potrudi z odgovorom in vam pove kaj mu res leži na duši. Zakaj? Verjetno, ker si nihče ne želi biti nekomu v breme – čeprav v tem primeru ne gre za breme. Gre za odgovor na vprašanje. In če je vprašanje direktno, je tudi odgovor potem lahko povsem direkten.

Iskren odgovor sicer še ne reši situacije, je pa korak naprej, še posebej, če gre za kakšne osebne stvari, ki jih ponavadi ne delimo z drugimi. In verjetno bi takšen odgovor marsikoga šokiral. Pa vendar, zakaj pa ne? Saj je bilo zastavljeno vprašanje in ni bilo to vprašanje zgolj retorično.

Sam že nekaj časa razmišljam o tem, da bodo moji odgovori na to vprašanje postali precej več kot zgolj vljudnostne fraze. Da bom človeku, ki mi ga bo zastavil povedal dejanske občutke v tistem trenutku in v tistem delu življenja. Predvidevam, da bodo “izpraševalci” precej presenečeni, ker ne bodo dobili enobesednega odgovora, ampak precej več.

Podobno kot v restavraciji, ko vas natakar vpraša, če je bilo ok. Ponavadi zamrmramo skozi usta, da je bilo ok. Včasih pa si vzamemo čas in povemo vse kar nas je zmotilo.

Ja, vprašanje kako si ima lahko v sebi precej več kot deluje na prvo žogo, če kdo resno zastavi to vprašanje. Če gre zgolj za vljudnostno frazo, pa je to nekaj povsem drugega. Ampak včasih je potrebno šokirati ljudi in verjamem, da bom kmalu lahko pisal tudi o sprejemanju osebnih odgovorov na to vprašanje.

Kaj pa ti? Kdaj si nazadnje iskreno in brez zadržkov odgovoril na vprašanje kako si?

Objava Kako si? originalno objavljena na had blog.

Zadnji teden je bil v znamenju reševanja dečkov na Tajskem, ki so skupaj s svojim trenerjem šli praznovati rojstni dan v jamo in ostali v njej 18 dni. Cel svet je spremljal vsak korak reševalcev in mediji so med seboj tekmovali, kdo bo temu reševanju namenil več časa in več detajlov. 12 dečkov in njihov trener so postali glavna novica …

• Starši, hvala, ker objavljate fotografije otrok na Facebooku / otroci vam bodo nekoč hvaležni
• Poleg otroka odložite telefon, službeno kartico ali kosilo – tako ga ne boste pozabili v avtomobilu
• Če nimaš otrok, potem ne štekaš / Facebook komunikacija v letu 2016

Ker zadnje tedne ne spremljam več toliko medijev, prav tako pa se poskušam izogniti gledanju televizije, sem to zgodbo bolj spremljal na tviterju, kjer je bilo vsak dan precej tvitov o stanju dečkov, prav tako pa o načrtu in načinu njihovega reševanja.

Lepo, da so se mediji zavzeli za to in da so o tem poročali s kraja prizorišča. Še bolj vesel sem, da se je zgodba za vse udeležence tega pohoda v jamo srečno končala in da so živi in zdravi prišli iz jame. In tukaj se zame zgodba konča in začne razmišljanje.

Deset dni je približno trajalo to reševanje, če sem prav zasledil podatek. Se je kdo od tistih, ki so trepetali za temi dečki vprašal o njihovih sovrstnikih, ki so v tem času, zaradi vojne, pomanjkanja hrane in vode, zaradi razmer v državi – preprosto umrli v tem času. Brez kamer, brez zgodb, predvsem pa daleč od oči javnosti?

Ne mislim moralizirati. Pišem samo svoje mnenje in upam, da se kdo najde v njem in ugotovi, da je naš svet postal preveč polariziran.

Če je nekaj na očeh medijev, potem vsi strmimo v to in sočustvujemo in jokamo in se veselimo na koncu. Pa vendar obstaja tudi svet, ki ga ne vidimo – svet beguncev, svet lakote in revščine, svet vojn … Kjer precej mlajša bitja izgubljajo življenja, predvsem pa, ker niso medijsko zanimiva, se nihče ne ukvarja z njimi.

Še enkrat. Vesel sem, da so rešili življenja dečkov. Sedaj, ko smo vsi v takšnem zanosu, predvsem pa, ko čutimo to povezanost z rešenimi dečki, se ozrimo še malce naokoli. Tisti migrantje, ki bodo uničili slovenski rod, so v bistvu podobni tem dečkom iz Tajske. Malce empatije tudi do ljudi, ki jih ne vidimo in o katerih nihče ne poroča. Če bi bili malce bolj človeški in če v končni fazi ne bi živeli zgolj v svetu blišča in kamer, bi se verjetno stvari odvijale v bolj človeško smer, kot pa se odvijajo. Predvsem pa bi ljudje bili še vedno ljudje. V zadnjih letih smo si postali zgolj krvniki …

Objava Ves svet je spremljal dramo dečkov na Tajskem / kaj pa ostali, ki niso v soju žarometov in medijev? originalno objavljena na had blog.

Ljudje pridejo v naša življenja, gredo z nami del poti in oddidejo. Vsako takšno srečanje ima svoj namen in ima svoj smisel. V vsem nesmislu sveta v katerem živimo, je to ena izmed najboljših stvari, ki se nam lahko zgodi. V večini primerov se pot, ko je dosežen namen in ko ga dejansko odkriješ, deli in gre vsak svojim zmagam naproti.

• Človek človeku človek
• Reka ljubezeni / kako sem skočil v izvir reke Krke / 8 stopinj
• Če je za volanom bedak, mu ne pomaga niti avto z vso elektroniko in pripomočki

Vsa ta zgornja teorija drži in jo ljudje zelo s pridom uporabljamo in izkoriščamo. Velikokrat se naše poti delijo tudi, ko ne najdemo razloga. Ker nam je pač tako lažje. In sam sem za seboj v življenju pustil že veliko ljudi, ki so mi v danem trenutku pomenili veliko in še več, ampak se mi ni dalo več ukvarjati z njimi. Lažje mi je bilo pobegniti, kot pa se soočiti. In žal mi je, da so se mi takšne stvari dogajale, ker se jih niti nisem zavedal, ko sem bil zaslepljen z lastno popolnostjo ničevosti.

Veliko dobrih prijateljev, v nekem času in okolju, sem izgubil na ta način, ko jih nisem poskusil pogledati iz drugega zornega kota in jim pomagati skozi težave, v kateri so se znašli, oz. biti ob njih, ko so to potrebovali. Vedno je lažja varianta pobeg, kot pa soočenje z realnostjo. Ko sedaj gledam nazaj te ljudi, mi je žal, da nismo ostali v kontaktih, da ne gremo še sedaj na pijačo in da se ne moremo pogovoriti kot prijatelji.

Verjetno je vse to del odraščanja, iskanja samega sebe, predvsem pa iskanje svojega prostora pod soncem, ko ne gledaš na žrtve, ampak na takratni užitek in je rezultat vse kar šteje. Prepozno sem se začel zavedati tega, vendar še vedno obstaja upanje, da se lahko spremenim, da spet spustim ljudi bližje k sebi in da sem do njih odprt, kot sem bil nekoč.

Kar seješ, to žanješ. Ista situacija je pri ljudeh. Če si do njih odprt, iskren in prijazen, bodo tudi oni takšni do tebe. Lahko da srečaš kakšen kontra primerek, ki ne bo potrjeval pravila, ampak mogoče ima ta človek samo slab trenutek, mogoče bi pa potreboval več kot samo nasmeh, ali prijazno besedo.

Ja, za ljudi si je potrebno vzeti čas, predvsem pa jih je treba pustiti, da so takšni, kot so si sami izbrali. Vsak poskus spreminjanja, prilagajanja ni več stvar prijateljstva, ampak lastnega egoizma. In ponavadi, ko imaš človeka po svojih željah, ti ni več zanimiv in se ga precej hitro naveličaš.

Človeka spoznaš z namenom, vendar ko odkriješ namen, zakaj si ga spoznal, poskusi odkriti še vse ostalo, kar se skriva v njem. Presenečen boš, kajti ljudje v končni fazi ne pokažemo na prvo žogo tega, kar je resnično v nas. In vsak človek je vreden, da se poglobimo vanj in da ga spoznamo, saj s tem najbolj spoznavamo sebe!

Objava V življenju ima vse svoj namen – vsakega človeka spoznamo z namenom originalno objavljena na had blog.

Zadnje dni je bilo veliko gneva prelitega na račun stavke učiteljev. Vsak, ki je imel par sekund časa, si ga je vzel za to, da je povedal, kaj si misli o stavki in kaj si misli o “itak preveč” plačanih učiteljih, ki itak nič ne delajo. In še stavkajo. Družbena omrežja so ljudem dala dodaten zagon, da se postavijo v vlogo razsodnika in da “povedo svoje mnenje”.

• Manj denarja za šolstvo
• You know what crazy is? Crazy is majority rules / Twelve Monkeys
• Molimo za zdravo pamet!

Nekoč, ko sem bil jaz še mlajši, so me učili spoštovanja. Spoštovanja do sočloveka. Ne glede na njegov socialni, finančni, ali kakšen drugi status. Vsi ljudje smo bili ljudje. Tudi poklici, ki so jih opravljali ljudje so bili spoštovani, pa naj je šlo za natakarja, cestarja, prodajalko v trgovini, lastnika podjetja, ali pa politika. Potem se nam je zgodila demokracija in politika. Potem se nam je zgodila svoboda govora in zgodili so se nam interneti. In svet ne bo nikoli več takšen, kot je bil.

Verjetno se v tem času niso povsem spremenili kurikulumi v šolah, da so učitelji postali tisti, ki drugače izobražujejo otroke. Se je pa spremenila družba. So se pa spremenili odnosi. Predvsem pa smo v času demokracije vsi dobili možnost izraziti svoje mnenje preko različnih komunikacijskih kanalov, kar s pridom izkoriščamo za to, da obračunavamo z vsemi drugače mislečimi. To, da gre za svobodo govora seveda ne drži, ampak v tej zgodbi je to nepomembno.

Nisem zagovornik nikogar. Ponavadi sam “ščijem v veter”, ker si želim, da ljudje snamejo plašnice in pogledajo tudi izven svojih okvirov, predvsem pa, da razmislijo o svetu v katerem živijo. In se ozrejo tudi izven svojega mehurčka, ki je ponavadi precej drugačen, kot pa je realni svet na katerega so že pozabili.

Nazaj k stavki. Poklic učitelja je nekaj, kar bi vsaj po mojem skromnem mnenju moral biti hudičevo dobro plačan. Da. Prav ste prebrali. Učitelji in vsi ostali, ki sodelujejo v procesu vzgoje otroka so pomembni del otrokovega odraščanja. Včasih imajo učitelji večji vpliv na otroka, kot pa ga imajo starši, ki itak nimajo časa zanj – in posledično je otrok vpisan na vse obšolske dejavnosti. In tudi tam so učitelji in tudi ti učitelji vplivajo na vzgojo otroka.

Sedaj se bo verjetno kdo pridušal, da itak ne morem pisati o teh stvareh, ker nimam otrok. Drži. Da nimam otrok. Lahko pa precej bolj neobremenjeno gledam na vse skupaj, kot pa starš, ki si je zaradi stavke učiteljev moral vzeti dan dopusta in ga preživeti z otrokom. Se motim?

Kam je izginilo spoštovanje? Ja, Jakov Fak in njegovo nošenje zastave. Migranti. Delavci, ki opravljajo tista dela, ki jih mi ne bi opravljali. Uradnik. Ali pa voznik taksija … Kakšen odnos imamo do soljudi? Kako se obnašamo do njih? Je to, da imamo večji prihodek od nekoga predpogoj, da smo lahko nad njim vzvišeni? Nam izobrazba daje moč, da smo bolj prostaški in da smo mi tisti okoli katerih se vrti sonce?

To je svet, ki s(m)o si ga želeli. Samo čakam še, da kdo predlaga kaste in da se določijo pravila kdo spada v katero izmed njih. Ker je potrebno čim bolj popredalčkati stvari, predvsem pa je treba vse ožigosati. Ker to je demokracija in svoboda govora. Mogoče pa bi marsikdo moral za trenutek, če že ne more stopiti v čevlje drugega, vsaj poskusiti pogledati preko svojih “možganskih plank” in vsaj za trenutek razumeti kaj mu nekdo na drugi strani poskuša povedati. Slišimo se, vendar se ne razumemo.

Objava Kam je izginilo spoštovanje? So nas res tako učili? originalno objavljena na had blog.

Prišel je čas realizacije vseh novoletnih zaobljub. Vse, kar ste si zadali, da boste spremenili pri sebi – pa ste odlašali s tem v letu 2017, bo sedaj prišlo na vrsto. In drugo leto bo spet novo leto in spet se boste spomnili vseh nerealiziranih zaobljub. Jebiga, smo le ljudje, ki radi odlašamo.

• 31.12.2017 sem skočil v Bohinjsko jezero / voda 4, zrak -4 stopinje
• Jutri? Zakaj ne danes?
• Kako sem za rojstni dan / 25.12.2017 / skočil v reko Krko pri gradu Otočec

Ja, sedaj je tisti čas, ko bom shujšali. Ko bomo nehali kaditi. Ko bomo svoje življenje vzeli v svoje roke. Ko bomo ob normalni uri odhajali iz službe. Ko bomo … #krneki aka super, da si ljudje znamo tako dobro lagati in da se še nismo naveličali tega.

Če človek želi nekaj spremeniti v svojem življenju, tega ne bo pogojeval z datumom. Preprosto se bo odločil in storil. Po možnosti bo to njegova odločitev in drugi niti ne bodo vedeli zanjo – ker je tako bolj preprosto, ker je tako tudi precej bolj varno, če se nekdo ne drži svoje odločitve.

Najhujši so tisti, ki cele mesece razlagajo o svojih odločitvah.. Ampak jih nikoli ne realizirajo.

Tako tudi sedaj prihaja čas neskončnih zaobljub, ki ne bodo nikoli realizirane. Namreč ljudje vedno najdemo izgovore, da nekaterih stvari ne naredimo, ali pa da jih odlašamo. To nam gre precej bolje, kot pa da premaknemo rit in se spravimo počet nekaj koristnega, nekaj kar bi nam celo pomagalo v življenju. Pa ne gre samo za šport. Gre za odločitve, ki bi jih morali sprejeti in jih udejanjiti, ampak čakam in odlašamo. In vsak dan, ko se spomnimo na to imamo slabo vest.

Sam verjamem v spontano spreminjane človeka. Predvsem pa, zakaj bi čakal novo leto, da začneš delati na sebi? Vsak dan je lahko dan, ko začneš spreminjati sebe in svet okoli sebe. Če seveda obstaja potreba. Če seveda obstaja želja. Če seveda obstaja volja..

Čez par dni povprašajte tiste, ki so se odločili, da bodo z novim letom začeli hujšati, ali telovaditi, če to že počnejo? Odgovor vas bo presenetil.

Objava Po novem letu bom shujšal. Po novem letu bom začel telovaditi. originalno objavljena na had blog.