In ravno zato sem bil presenečen, ko sem videl “te stvore” na Times Squareu.

Klik na fotografijo za ostale fotografije

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this.Kratki Url - AppleDay - SloPr - Roni Kordiš

Vse ima svoje meje, mar tudi Rupel?? – swislar

He’s in. He’s out. He’s in… – Pengovsky

Facebook skupina – Skupaj proti Dimitriju Ruplu ima trenutno že 18,388 članov!

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this.Kratki Url - AppleDay - SloPr - Roni Kordiš

Alexa
had blog med Slovenia – Alexa Top 100 Sites
Statistika spletnih strani strank preko Alexe
Primerjava spletnih strani

Tokrat pa je za zapis “kriv” Bojan Požr, ki je v članku Kdo bo prevzel STA? zapisal:

(samo za primerjavo: po relevantnih podatkih ameriškega podjetja Alexa.com, ki meri obiskanost spletnih portalov, je branost portala Mladina.si za skoraj 40 odstotkov manjša od Požreporta, Mladino.si pa je za malenkost prehitel celo portal Vest.si, ki mu nekateri sicer pravijo tudi Mladina na spletu)

In seveda moram pristaviti svojo “skledico”.
Had.si has a traffic rank of: 87,277
Pozareport.si has a traffic rank of: 97,065
Vest.si has a traffic rank of: 176,644
Mladina.si has a traffic rank of: 178,853

“One man band”, oz. jaz imam boljšo obiskanost od portalov, ki jih ustvarja cel kup ljudi in v katere se “vlaga” precej oglaševalskega denarja. Se zgodi, mar ne! Priznam, da mi je včeraj Bojan Požr z zgornjim delom zapisa polepšal dan in to zelo!

p.s.: da ne bo pomote. Alexa deluje po povsem svojem principu, ki ne odraž dejanske obiskanosti spletnih mest, ampak prikaže približne podatke, ki pa so vseeno precej dobri za orientacijo koliko obiska kdo dnevno “posteže”.

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this.Kratki Url - AppleDay - SloPr - Roni Kordiš

In gremo po vrsti. Številke se bodo rahlo razlikovale, ker bom upošteval še zadnja dva dneva leta 2008, ampak odstopanja ne bodo prevelika!

Iskalniki:
1. google 77.59%
2. najdi 21.45%
3. yahoo 0.17%

Agregati:

1. blog.siol.net 1.45%
2. blogorola.com 0.86%
3. siblogs.com 0.53%
4. drugisvet.com 0.52%
5. sloblogi.net 0.50%

Socialna omrežja:
1. facebook.com 0.36%
2. koornk.com 0.20%
3. twitter.com 0.12%

Ključne besede:
1. laure manaudou 3.78%
2. žurnal 1.60%
3. had 1.49%
4. bolha 1.36%
5. novoletna voščila 0.98%

Tukaj se tudi skriva odgovor zakaj je bilo 12. avgusta precej obiskovalcev na blogu. Ker sem skoraj pol leta pred olimpijado se spravil optimizirat keyword laure manaudou. In sem pobral smetano. Namreč prvo mesto na Googlu na dan njene tekme. In to je prineslo 11.307 unikatnih obiskovalcev.

Glede na to, da zadnji mesec in pol nimam obiska iz Googla, ker mi je “vzel” PR5 in ker me ne indeksira, je dnevno/povprečno preko 1700 unikatnih obiskovalcev več kot uspeh. Zadnji mesec sem imel 2k obiskovalcev manj kot vest.si (http://www.mop.si/), kar pa je za one man band hudičevo dobra obiskanost.

In za konec še par boljših ključnih besed, ki so pripeljale obiskovalce k meni:

kako seksajo fantje video
majda širca seksa s študenti
kako jo pripraviti do seksa
jebemti rbd a je jasn?
zrnec pfuj jebemti
brezplačne igre pizda in kurac
ambasador spleta 2008 had
zakaj mi enih blogov sam do pol odpira
zakaj mobitel ne zaklepa telefonov
zakaj ne morem imeti stanovanja
zakaj rdeča svetloba iz radarja
zakaj si s ščetko umivamo zobe
kako so rebeki dremelj na joškah delali tatu
kako kaditi travo
kako naredimo raketo
kako biti čist na anti doping testu
kako dokazati da niso vse krave iste barve
kako dolgo bo se skupina rbd
kako je z dediščino če eden otrok ne živi doma drugi pa
zakaj ni več slovenskega tednika
zakaj se jj in urška še ne poročita ?
zakaj zaposliti mene
kje dobim erotično masažo
kje dela had roni kordiš
paris hilton naslov kjer živi
koliko je star harry potter v 7 delu
koliko je kilometrov od nove gorice do kranjske gore preko vršiča
koliko kilogramov ima nina osenar
zobna ščetka koliko mesecev
kako pisati blog in zasluziti s tem
razlike med blogerji in ne-blogerji
statistika had blog

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this.Kratki Url - AppleDay - SloPr - Roni Kordiš

In sedaj k najpomembnejšem zaključku včerajšnjega dne. Po dolgem času, neštetih zapisih in pogovorih, ki smo jih bili deležni v blogosferi (ki btw sploh ne obstaja! in pri dejstvu da so blogi razpršeni forumi) je Jani Sever odkril celotno bistvo blogov:

Blogi so podobni punku! V punku je obstajal cel kup smeri: anarho punk, hardcore, pop punk, oi!, skate punk, nazi punk, post punk, glam punk… Glasba je bila hitra, počasna, brez ritma, z ritmom… Nekateri so fušali, drugi so igrali tehnično dovršeno… Bili so alternativa, ki je spreminjala svet in se je z leti spreminjala..

Vse to velja tudi za bloge. Neskončno odprtih možnosti za vsakega posameznika.

Ampak zanimivo vprašanje je na to tezo imel Lenart J. Kučič, ko je omenil Malcolma McLarena in Vivienne Westwood, ki sta iz punka naredila mainstream..
In seveda je sledilo še vprašanje, kje so sedaj blogi? Je to že Green Day faza?

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this.Kratki Url - AppleDay - SloPr - Roni Kordiš

Majda Širca, univ. dipl. umetnostna zgodovinarka, novinarka in avtorica dokumentarnih filmov, aktivna članica društva Zares,… ministrica za kulturo…

Zakaj se ženska odloči, da bo vstopila v svet politike, svet ki ni prijazen in se razlikuje od umetnosti?

Politika je kreiranje možnega, torej ni tako daleč od umetnosti. Njena orodja so sicer bolj dolgočasna in manj prijazna, toda tudi v politiki domuje abstraktno mišljenje in tudi v politiki se – podobno kot v ustvarjanju – obračajo globalne miselne preokupacije o domu in svetu, o duhu in telesu. No, naj bi se.
Kar se tiče ženske »predrznosti«, ki nas vodi v politiko, pa je podobno (že spet) kot v umetnosti. Tu si bom kar sposodila slogan Guerilla Girls iz Tate Gallery, ki gre nekako tako:
«Mora biti ženska, da vstopi v Met. Museum gola?«
Seveda ima to vprašanje (mimogrede, gre za rdečo nit predzadnjega beneškega bienala) smiseln odgovor:
»Less than 3% of the artists in the Modern Art sections are women, but 83% of the nudes are female.«
Torej, nekaj je na tem, da je potrebno svet politike, kjer čopiče pretežno vihtijo moški, odpreti in smiselno obleči (hm!)

V začetku leta 2006, ko ste bili še članica LDS, ste izjavili “Pravi dnevnik – v smislu rednega beleženja svojih stališč, mnenj, komentarjev, dogodkov, videnj etc…sem včasih pisala bolj redno (pred volitvami, referendumom etc.. recimo). Ker pa mi čas ne dopušča, se s svojimi razmišljanji pojavljam na spletu le takrat, ko so izstopajoči trenutki in dogodki.” (vir)

Res je, spletne dnevnike sem pisala že pred leti. To moram nekoliko pojasniti. Po mojem vstopu v politiko se mi je prostor objavljanja vidno zožil. Resda sem še pisala za strokovne (pretežno filmske) revije, knjige in zbornike. Toda vidno je bilo, da so manjkala tista vabila, ki so jih uredniki razumeli kot »nespodobna«.
Skratka, če skrajšam, politika me je kontaminirala do te mere, da se je moj tekst – pa četudi ni bil nič drugačen od tistega, ki bi ga napisala nekoč – razumel z dodatkom. Preden sem vstopila v politično življenje npr., sem lahko z manj argumenti a z več moči pozivala kakšnega ministra k odstopu. Danes, ko imam, recimo temu več moči (no, pa tudi argumentov), sem hitro premeščena v kot da samoumevno vlogo opozicije, kjer se kritika pričakuje, toda hkrati argumente hitro presliši.
Torej, ko sem se poslovila od novinarskega in avtorskega dela, sem tudi izgubila polje javnih razmislekov, ki mi je bilo vedno ljubo. Zato sem začela pisati – mnogokrat kar zase, včasih za splet, včasih za javne nastope, mnogo za arhiv…Za t.i. protokolarni del, ki ga je bilo na ministrstvu za kulturo kar nekaj, mi ni nikoli prišlo na pamet, da bi si drugje sposodila kakšen govor, tudi v držvnem zboru se skozi interpretacije prebijam mnogokrat sama.

V zadnjem času ste se odločili, da boste pisali blog in vstopili v svet dvosmerne komunikacije, ki je verjetno kot novinarka, niste bili deležni. Je ta način komuniciranja, ko ima vsak človek možnost komentirati zapis, lažji ali težji za vas?

Blog je najbrž nek presežek s katerim lahko dodatno ozvočiš svojo okolico, sebe pa preveriš z njo. Ni res, da v novinarstvu ni bilo dvosmerne komunikacije (ha, ha…ravnokar sem dobila en mail na temo mojih nekdanjih oddaj). Odzivov v novinarstvu praviloma ni, če si brez-vezen in meglen.
Tako v politiki kot v drugih poklicih je precej uokvirjanja in enostranskega dojemanja ljudi. V bistvu so blogi možnost, da skočiš iz vloge, ki si jo nadeneš ali ti jo naložijo drugi. So možnost, da rečeš, ops, imam še kakšno vlogo v zaledju in dovolj motivov, da pridem z njo do vas, vi pa do mene!

Ali verjamete v bloge? Oz. ali se vam zdijo blogi glasniki demokracije, kjer lahko vsak izraž svoje mnenje, če se seveda zaveda, da njegova svoboda izražnja ni neomejena.

Blogovski način komuniciranja je lahko zelo zanimiv, resda pa le v primeru, ko ne gre za kar nekaj, torej za izmenjavo površnih sporočil. Meni pade zato, ker imam rada “fidbek” in ker me usmerja k določeni toleranci. Nisem se še navadila (in najbrž se tudi ne bom) hitrega in kratkega reza, agresivne montaže, neselekcioniranih misli, površnih zaključkov in v srž povzete forme. Ta »dramaturgija« blogovstva je v svoji spotovski formi, ki jo na nek način implicira, lahko dvorezna.
Po drugi strani pa ta demokratična možnost, ki na nek način zadovoljuje tudi naš narcisizem, širi komunikacijski pretok, kar je dobro.
Hkrati pa to odpiranje – v smislu, da vsak lahko da dol, to kar ima na vesti – pomeni tudi zapiranje. V tem smislu, da se v inflaciji sporočil kaj hitro izgubimo ali zadovoljimo s površno konzumacijo.
Zadnjič sem v nekem uvodniku brala gospo, ki je dejala, da ji ne pride na misel ždenje pred računalnikom in izlivanje svojih misli nanj. Zguba časa, ali nekaj takega, je rekla. Hkrati pa v svojem časopisu objavlja pisma bralcev in bralk, ki so na nek način ista stvar, čeprav bistveno bolj obvladana in nadzorovana.
Edini problem, ki mi nastaja s šarjenjem po blogih, je čas. Informacije se kopičijo, nalagajo iz vseh smeri, upirati se jim je težko. Torej, pametno je ustvarjati distanco in imeti pravo selekcijo. Zato je logično, da se med blogerji ustvarjajo »elite« in selekcionirajo strani.

Predsedniški kandidati v ZDA so posegli po sodobnih orodjih za lastno promocijo: Blogi, YouTube, Second Life in še bi lahko našteval. Pri nas pa so le redki kandidati, ki se zavedajo moči interneta in populacije, ki je in živi na internetu. Vi in vaše društvo ste podprli Danila Turka, ki se je še najbolj približl Web2.0 konceptu. Sam sem bil prepričan, da se bodo te predsedniške volitve bile na internetu, vendar sem se motil.

Kako naj bi se te predsedniške volitve bile na internetu, če pa kar nekaj kandidatov (ne bom špecala kdo) o njem nima pojma, štabi pa jih ne morejo najbrž prisiliti v nekaj, kar jim je tuje. Pa ne gre le za to. Kljub razmeroma dobri internetni » pismenosti«, je v Sloveniji internetno osveščen sloj prebivalstva še vedno eliten, medtem ko je večinski na to orodje neulovljiv.
Vendarle pričakujem, da se bo na to temo do volitev še marsikaj zgodilo. Prepričana sem tudi, da bo spletni prostor v veliki meri nadomestil televizijske spote – pa ne le zato, ker so slednji nesramno dragi. Spletno oglaševanje je običajno bistveno bolj sproščeno, odprto, humorno in omogoča več izraznosti. Pričakujem tudi druge intervencije, ki so znane že iz časa referendumov ali kakšnih drugih akcij, ko slika lahko pove več kot beseda.
Všeč mi je, da je Türkov splet prenovljen, opažm, da je kandidatu ta medij domač in da ga dobro uporablja. Prijeten je tudi njegov družinski album, s katerim se zmehča njegova resna drž.

Ali menite, da je pomembna prisotnost in sodelovanje na internetu? Bi podprli sistem, kjer bi vsak držvljan imel možnost sodelovati pri odločitvah o predlogih zakonov s svojimi predlogi in idejami?

Četudi mislim, da je v demokraciji na koncu vedno neka Atena (beri: razum, preudarnost, vednost,modrost), ki ima zadnjo besedo (Rojstvo demokracije na www.zares.si), se mi zdi vaša ideja dobra. Ima seveda svoje pasti (raj za lobiste, interpretativnost podlag, način opredelitve teme, obdelava podatkov…), a so premostljive. Nekaj tega delamo že na spletu Zares, več pa še nameravamo. Zagotovo ni za podcenjevati demosa. Tudi ni za iskati alibijev češ, da informacijska družba še ni prišla v vsako vas. Ali izgovorov, da ljudstvo sploh ne brigajo stvari, ki so jih zaupali v urejanje drugim.
Ko bomo pri Zares še bolj ZaReZ, se nameravamo bolj oprijeti takih in podobnih poti do ljudi in njihovih stališč. Čeprav, priznajva, smo že sedaj kar vzorni! In to kljub temu, da ne gre za kakšen velik aparat, kot mogoče pri kakšni stranki, ki je kljub močni ekipi, zadnjo informacijo vrgla gor pred nekaj meseci.

Andrej Košak je odšel v Nemčijo in posnel film, ki mu ga ni uspelo v Sloveniji. Vasko Simoniti, kulturni minister, je v začetku mandata kot prioriteto izpostavil filmsko umetnost, vendar vse manj kaže na to, da bi se pri nas kaj spremenilo v pozitivno smer. Razen parih izjem, so naši filmi bolj kot ne sami sebi namen.

To kar se zadnja leta dogaja s slovenskih filmom je zločin in ne morem razumeti, da zanj ne nihče odgovarja. No, da se sicer razložiti, da se filmarji v tej zgodbi bojijo in težko zahtevajo kakšno glavo, če je nevarnost, da bo prej padla njihova. A vendarle, takorekoč ob koncu leta, nihče ne ve kaj se bo snemalo, filmski studijo sameva, razpisov ni (tisti, ki so, pa so nelegitimni), kompetentne ljudi so odslovili…da ne naštevam. Prvi minister za kulturo v Sloveniji, dr. Capuder je vsaj odkrito priznal, da ga film ne briga. Pa ga je zatrl tako, da smo se še leta pobirali. Minister Simoniti pa govori o tem, da je film njegova prioriteta, ga pa prioritetno uničuje.
Rešitev ni le ta, da spokaš drugam ali snemaš z digitalko ali celo s telefonom, denar, ki ga presneto rabiš, pa se vrne v proračun za kakšno rezervno kolo patrije. Seveda si vsak poišče nek izhod, toda za saniranje zdajšnje situacije bo potrebno preveč let. Za začetek bi morali spokati odločevalci, ki so pripeljali do tega kaos. Oditi bi morali pod pogojem, da se nikoli več ne dotaknejo slovenskega filma.

V čem je problem naše “trdosti” v filmski industriji? Je to jezik, ali pa samo “umetnost”, ki bi jo radi avtorji prikazali v svojih filmih. Nič lahkotnega, kot so bili filmi Sreča na vrvici, Kekec…

…in Vesna, Naš avto, Babica, Gadi, Poletje v školjki etc… Res je, da če je malo možnosti na razpolago, potem marsikateri avtor živi s »pezo«, da takrat, ko to možnost dobi, mora ponuditi izdelek, ki poka od potenc. A ta teorija ne vzdrži povsem, saj so se tudi naši filmi osvobodili nekoč bolj priljubljenih klešč umetnosti za vsako ceno. Mogoče je problem tudi v naših pričakovanjih in okusih, ki so dodobra kontaminirani s kolasalno ponudbo globalne filmske industrije.
Jaz nimam velikih problemov s »trdostjo« jezika ali predoziranostjo z artom. Vem pa, da bi lažje stekel, če bi bil bolj utečen, večkrat prakticiran in ambiciozen. Potenten, pa četudi ne spektakularen.

Ker ste ljubiteljica filmov, kar sem uspel razbrati iz vašega bloga in poznate filme in ustvarjalce, me zanima, kateri so vam pri srcu? Kaj pa novejši avtorji? Prisegate na kakšen poseben žnr?

Kieslowski je še vedno na vrhu, ni kaj. Tisti, ki so jim nekje rekli subsaharski (ha,ha) avtorji, mi tudi padejo. Sicer nisem preveč izbirčna. Praviloma ne prenašam komedij in največjih blagajniških uspešnic (mogoče iz inata).

Ker sem slučajno izvedel, da ste v četrtek, ko smo imeli tudi blogerji krvodajalsko akcijo, sami dali kri, me zanima, zakaj se nam niste pridružili? Kot je bilo videti na Vest.si smo bili povsem prijazni

Ja, bili smo tam slučajno na isti dan, kar sploh nisem vedela. Mal premalo sem hodila po hadu!
Tako sem bila tam čisto sama z osebjem, da sem bila še bolj dojemljiva za vse njihove napotke. In vzela sem zelo resno vsa opozorila, kako lahko skup padem, če se grem po puščanju krvi prevelike sproščenosti. Jaz ubogam, pa si ne upam na kolo, pešačim domov pridno ob kolesu – vsa tesnobna, da me bo na soncu morebiti zmanjkalo. Na Trubarjevi me je res…toda zaradi prav nič uvidevnega goloba na strehi….uf, nagrada pa taka!

Ko je Majda Širca žlostna, kaj ponavadi naredi v takšnem primeru?

Žalost okrepi, da postane še bolj zoprna…po sistemu, vsak ekstrem rodi svoje nasprotje. Formule za streznitev so znane: glasba, kino, barve, singerca, Kras in kakšna pot od tod.

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this.Kratki Url - AppleDay - SloPr - Roni Kordiš

Vučko in LIFFe – Matevž Luzar

Moj Liffe se je začel z molkom – iMitja

Začel se je Liffe – Ateistek

ITAK filmfest na LIFFe – posnemi svoj film z mobilcem – Moblog

Liffe – MaryLand

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this.Kratki Url - AppleDay - SloPr - Roni Kordiš

In če grem v spominu več kot 15 let nazaj, smo taisto stvar kot srednješolci počeli na raznih sejmih. Sejem elektronike je bil takrat zelo dobro obiskan in možnosti za “nateg” je bilo veliko. Par primerov, ki smo jih takrat naredili:
Na tla smo položili vžigalnik in več kot deset nas je naenkrat s prstom kazalo vanj. Mimoidoči so se ustavljali in pametovali kaj se dogaja. Tudi varnostnike so klicali, ker so bili prepričani da je bomba.
Ene par se nas je med hojo po hali naenkrat ustavilo (zamrznilo) in vsi smo nepremično gledali v strop. Drugi obiskovalci so se zaletavali v nas in seveda začeli s pogledom iskati ptice ali kaj podobnega.
Na tla smo narisali ribo in se postavili okrog nje. In ko je nekdo želel stopiti nanjo, smo vsi v en glas zavpili NEEEE.

Precej manj udarne ideje, kot je bila včerajšnja, ampak že takrat so nas nekateri imeli za čudne. No, takrat še ni nihče vedel, da se temu reče Flash mob.

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this.Kratki Url - AppleDay - SloPr - Roni Kordiš

Vsi imamo v otroštvu želje in sanje, kaj bomo ko bomo veliki. So bile tvoje sanje film, ali pa je prišlo do tega šele kasneje v življenju?

Film imam rad odkar pomnim. Film je mogoče moj najbolj oddaljen spomin, ampak šele v srednji šoli sem prvič pomislil, da bi mogoče pa lahko tudi kaj posnel. In tako sem prvič tudi začel snemati amaterske filme; jaz sem snemal, sošolci so pa igrali. V momentu, ko sem prvi film zmontiral, sem vedel, da je to tisto, kar hočem početi v življenju. Film.

Preden si začel študirati na AGRFT-ju, si bil na teologiji. Želja po znanju, naključje ali kaj tretjega.

Na teologijo me je zaneslo, ker prvič nisem bil sprejet na AGRFT. In zakaj laična teologija in ne kaj drugega? Preprosto zato, ker me je zanimala filozofija, sociologija, psihologija. Študij, ki ti lahko ponudi veliko, če si znaš vzeti. Ta tri leta teologije so mi res dala veliko. Začel sem drugače gledati na življenje in tudi na film. Študij je bil priprava za film. Nezavedno seveda. In, ko sem bil tretjič končno sprejet na AGRFT sem za vedno zapustil teološke vode.

V zadnjem času si pobral s svojim filmom Vučko nagrade na festivalu v Montpellierju, St. Petersburgu, Lodzu, Locarnu in seveda ne morem mimo Akademske Prešernove nagrade 2007, me zanima kako se ti je spremenilo življenje v tem času.
So ti odprta vsa vrata? Te vabijo na »pasje procesije«, otvoritve in vse podobne družbne dogodke?

Hehe. Vse te nagrade so mi prinesle ravno tisto, kar sem si želel. To je nekakšna potrditev, da gledalci razumejo film in da jim je všeč. Od Los Angelesa do St. Petersburga. Vesel sem, da film presega jezično bariero in da vsi razumejo zgodbo, ki sem jo hotel povedati. Glede prireditev se pa ni nič spremenilo. Še vedno nisem dobil nobenega vabila za kakšen družben dogodek in tudi ne morem reči, da to kaj pogrešam. Všeč mi je moj mir. Naj film potuje in nagovarja gledalce.

Pred pol leta si bil nominiran za študentskega oskarja, v meki filmske industrije. Glede na to, da si bil tam edini Slovenec, kakšni so bili tvoji občutki?

Ja, nominacija je bila res velika stvar. Ne samo zame, ampak tudi za AGRFT in mislim, da tudi za slovenski film. Videli smo, da je vse možno, ampak pomembno je samo delo. Pomemben je film. Ne egotrip, ampak dober film. Moram pa reči, da sama nominacija ni edina takšna nagrada. Študenti režije, smo v zadnjih 3 letih pobrali več kot 30 mednarodnih nagrad na večjih festivalih in imam občutek, da prihaja nek nov veter.

Vučko – malce starejši se ga spominjamo iz Sarajeva, kjer je bil uradna maskota OI. In v tvojem filmu, ki ni tipičen slovenski film, ki bi bil sam sebi namenjen in tako arty, da ga preprosti ljudje ne bi razumeli, ima Vučko glavno vlogo.
Je to dvoje med seboj povezano? Igranje na čustva in odlična vsebina, ki da marsikomu misliti?

Film je zame timsko delo in samo tako lahko nastane dober film. Eden sam ne more narediti dobrega filma. Kot prvo mislim, da film mora imeti dober scenarij (dobro zgodbo), kar je temelj za nadaljno delo. Ni pa seveda pri filmu samo dobra zgodba. Je še dobra igra, fotografija, scenografija, kostumografija, glasba, produkcija in seveda še veliko drugega. In vsak sodelavec lahko pri snemanju filma prispeva veliko, da film počasi dobiva pravo obliko. Moram reči, da sem imel super ekipo, brez katere ne bi mogel narediti takšnega filma.

Slovenski film. V zadnjih letih so določeni ljudje spremenili določene stvar in se je posnelo precej malo (skoraj nič) domačih filmov. Kakšno je mnenje nekoga, ki je sam močno vpet v to okolje. Kaj bi se moralo spremeniti?

Končno bi morali dobiti pravo filmsko politiko. Film je pomenben del vsake novodobne družbe. Kadar me kdo vpraša o problemih slovenskega filma, sem v bistvu žlosten. Toliko let je minilo, mi pa še vedno nimamo urejene filmske politike. Je pa res, da tako slabo, kot zadnja štiri leta, ni bilo še nikoli. Upanje umre zadnje in upam, da se bomo čez par let pogovarjali o slovenskih filmskih uspehih in ne slabi (ali nikakršni) filmski politiki.

Glede na to, da si ljudje želijo postati filmski igralci, ker to vidijo na TV, me zanima, če imaš kakšen nasvet za njih. Je filmski kruh (tako za kamero, kot pred njo) lahek, ali težk?

Nasvet: Verjemi v to, kar si želiš in se bo uresničilo. Trdo delo in vse je mogoče. Sky is the limit.

Kako si, glede na to, da si zaposlen z veliko projekti, urediš svoj čas. Ali ti ga kaj ostane za družino in »socialno življenje«

Se mi zdi, da je to največja umetnost. To je slalom, med večimi ljubeznimi. Na eni strani film in na drugi družina. Potem pa ostalo. Vse se da, če se le hoče.

Ko je Matevž Luzar žlosten, kaj ponavadi naredi v takšnem primeru?

Ne bi vedel. Sigurno gledam filme. To največkrat počnem, ko nič ne počnem.

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this.Kratki Url - AppleDay - SloPr - Roni Kordiš

Zmagovalec vzporednih volitev – 109 volivcev 10 glasov McShit 96 glasov zmagovalec Obama 1 glas Paris Hilton http://twitpic.com/jydl

Kdor me spremlja preko Twitterja, je lahko sledil “poročanju v živo”.

Imel sem prijetno blogersko družbo: Nina, Tamara, Robert, manjkal pa je Matevž . Na koncu je novinarka Vala202 Petra Kovič naredila še intervju z Robertom.

p.s. fotografije so posnete s telefonom in temu primerna je kvaliteta..

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this.Kratki Url - AppleDay - SloPr - Roni Kordiš