Ko danes poslušam, kako so zastoji na avtocestah nevzdržni, se samo grenko nasmehnem. Zastoji pri nas niso od včeraj. Niso posledica ene nesreče, enega turističnega vikenda ali enega napačnega ministra. So rezultat desetletij odločitev, ki so bile kratkoročno politično priročne, dolgoročno pa katastrofalne. Leta 2005 so odprli predor Trojane in s tem tudi pomemben del avtocestnega odseka proti Ljubljani. Takrat sem se že redno vozil v prestolnico in bil sem navajen kolon. Ni bilo idealno, a sistem je nekako še dihal.

• Nekoč smo stali pred izvozom Črnuče na avtocesti, sedaj že v Blagovici
• Namesto da bi se Dars ukvarjal s pretočnostjo prometa, se ukvarja z napisi na totemih
• Čestitke Darsu / več kot 12 ur za odpravo posledic prometne nesreče in prometni infarkt
• O, lej, moji ideji sta se uresničili / prepoved prehitevanja težkih tovornih vozil na avtocesti A1 med 6. in 18. uro in avtocestna policija

Plačevali smo klasične cestnine in moj letni strošek za eno vozilo je znašal okoli 1500 evrov. Ja, prav ste prebrali. Avtocesta je bila draga, a promet je bil vsaj delno reguliran z dejstvom, da ni bilo vse skupaj skoraj zastonj. Potem je prišlo leto 2008 in z njim vinjete. Tiste legendarne nalepke na vetrobranskem steklu, ki so jih politiki prodajali kot zmago malega človeka. Moj strošek vožnje po avtocestah je padel na 55 evrov letno. Zame kot voznika super. Za prometni sistem pa začetek popolnega kolapsa.

Čez noč se je ogromna količina prometa preselila na avtoceste. Ljudje so začeli uporabljati avtocesto za vožnjo v službo, za vsakodnevne opravke, za relacije, ki jih prej marsikdo ni vozil po hitrih cestah. Avtoceste so postale najcenejša in najbolj logična izbira. Težava je bila samo ena: infrastruktura se ni prilagodila.

Medtem ko je število vozil raslo, so naše avtoceste ostajale praktično enake. Še vedno govorimo o dveh pasovih na ključnih odsekih, o zastarelih priključkih, o pomanjkanju alternativnih povezav in o prometnem načrtovanju, ki je ostalo nekje v začetku tisočletja. Slovenija je v tem času postala logistično vozlišče med Balkanom in srednjo Evropo, tranzitni promet je eksplodiral, mi pa smo se obnašali, kot da bo sistem nekako sam od sebe zdržal. Ni.

Danes za relacijo 45 kilometrov v povprečju potrebujem uro in pol. Včasih več, včasih manj, odvisno od dneva, vremena, nesreče ali tega, ali se je nekdo odločil zavirati sredi praznega pasu. In najbolj absurdno je, da smo se na to skoraj navadili. Kot da je normalno, da človek dve do tri ure dnevno preživi v koloni. To ni normalno.

Še bolj nenormalno pa je, da se o tem pogovarjamo šele zdaj, ko je sistem že na robu zmogljivosti. Leta smo poslušali, kako je vinjetni sistem uspeh. Bil je politični uspeh, ne pa prometni. Poceni uporaba avtocest brez resnih investicij v širitev in modernizacijo je recept za to, kar imamo danes: kronične zastoje.

In ne, rešitev ni samo več cest. Potrebujemo širitev ključnih odsekov, boljše upravljanje prometa, parkirišča za prestop na javni prevoz, hitrejše vlake in predvsem načrtovanje, ki gleda 20 let naprej, ne do naslednjih volitev. A dokler bo glavna strategija zgolj gasiti dnevne zastoje in krivdo valiti na turiste, tovornjake ali preveč avtomobilov, se ne bo spremenilo nič.

Zastoji na naših avtocestah niso od včeraj. So račun, ki ga plačujemo za leta zanemarjanja infrastrukture in kratkovidnih odločitev. In ta račun bo vsako leto višji.

Objava Zastoji na naših avtocestah niso od včeraj originalno objavljena na had blog.

Družbena omrežja so ustvarila zanimiv pojav. Ljudje ne potrebujejo več dokazov. Dovolj je objava, nekaj screenshotoov, par jeznih komentarjev in že imamo sodbo. Kriv. Obsojen. Konec koncev sploh ni pomembno, ali je zgodba resnična. Če je na internetih, potem je zaprmej vse res, kajne? Je res temu tako?

• Ne samo 7-mestne številke, ponujali so jim tudi hiše / in sloni letijo, kajne?
• Lažejo in potvarjajo / za desni pol je pred volitvami dovoljeno vse
• Za predsednika državnega zbora so določene poslanke Svobode pocestnice

V zadnjih letih smo videli precej primerov, ko se je na družbenih omrežjih sprožil lov na čarovnice. Nekdo je objavil laž, množica jo je pograbila, mediji so jo povzeli, komentatorji pa so že odločili kakšna naj bo kazen. Čez nekaj tednov ali mesecev se je izkazalo, da zgodba ni bila takšna, kot je bila predstavljena na začetku. Da je šlo za laž. Škoda je bila že narejena. In tudi opravičilo ne reši življenja, ki ga ni več.

Internet ne pozna instituta opravičila. Še manj rehabilitacije. Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, kako hitro ljudje pozabijo na osnovno načelo civilizirane družbe, da obtožba ni dokaz. Da sum ni dejstvo. Da viralna objava ni sodba. Da so ljudje, ki to izkoriščajo in so ljudje, ki živijo od tega. Da je njim vseeno za nedolžne, saj gre za njihov lastni ego, ki se “futra z vščeki”.

Ne gre za to, da bi morali biti tiho ob nepravilnostih. Daleč od tega. O njih je treba govoriti. Opozarjati. Zahtevati pojasnila. Vendar obstaja ogromna razlika med stavkoma, da je nekaj treba raziskati in trditvijo, da je nekdo kriv! To razliko smo kot družba začeli izgubljati.

Presumpcija nedolžnosti ni pravniški trik. Je zaščita za vse nas. Danes se spravijo na nekoga, ki ga ne poznate. Secirajo ga, razosebijo in ponižajo. Jutri ste lahko na vrsti vi. Zaradi izrezanega posnetka, napačno razumljene fotografije ali zlonamerne objave nekoga, ki ima dovolj sledilcev.

Naslednjič, ko boste na družbenih omrežjih naleteli na obtožbo, ki vas v trenutku razjezi ne iščite takoj vrvi za javni linč. Ne delite objave samo zato, ker potrjuje vaše prepričanje.

Vprašajte se nekaj preprostega: Kje so dokazi? Če jih ni, potem je samo mnenje, domneva ali ugibanje.

Družbena omrežja nas vsak dan nagovarjajo, da reagiramo hitro. Da se opredelimo. Da izberemo stran. Vendar hitrost ni vrlina, ko gre za resnico. Včasih je najbolj odgovorna reakcija prav tista, ki je internet ne mara. Da počakamo. Ne bodite sodnik, porota in rabelj v isti osebi oz. v istem komentarju.

Ker ko enkrat sprejmemo, da dokazov ne potrebujemo več, nihče od nas ni varen pred naslednjo obtožbo. Družba, ki obsoja brez dokazov, prej ali slej začne obsojati napačne ljudi. Kam to pelje, pa je verjetno jasno vsakomur!

Objava Dovolj je obtožba, dokazov ne potrebujemo več originalno objavljena na had blog.

Vsako jutro jih srečujemo. No, če sem iskren, jih večinoma niti ne opazimo. Slišimo tovornjak, ki se ustavi pred blokom ali hišo, mogoče za trenutek pogledamo skozi okno, potem pa nadaljujemo s svojim življenjem. Oni pa nadaljujejo s svojim delom. Delom, brez katerega bi zelo hitro ugotovili, kako zelo jih potrebujemo. Smetarji so ljudje, ki skrbijo za našo svinjarijo. Dobesedno. Vsak dan praznijo zabojnike, pobirajo vrečke, ki jih nekdo ni uspel vreči v zabojnik, odstranjujejo odpadke, ki jih ljudje pustijo ob ekoloških otokih, in pospravljajo za nami. Za vsemi nami. Ne glede na to, ali dežuje, sneži, pripeka sonce ali zunaj piha veter, ki bi ga bilo najraje opazovati iz naslonjača pod odejo.

• Hvala, ker pobereš drek za svojim psom
• Koliko dreka in urina dnevno sproducira človek?
• Biorazgradljive vrečke za organske odpadke, ki razpadejo že po dnevu ali dveh

Njihov delovni dan se začne takrat, ko večina ljudi še spi. Medtem ko mnogi šele pripravljajo prvo jutranjo kavo, oni že opravljajo svoje delo. Brez aplavza. Brez posebnih pohval. Brez statusa influensarja. Samo zato, ker je to njihovo delo in ker ga nekdo mora opraviti.

Si predstavljate vonjave, s katerimi se srečujejo vsak dan? Poleti, ko se odpadki kuhajo v zabojnikih. Ko ljudje v mešane odpadke odvržejo vse mogoče. Ko se v vrečkah znajdejo ostanki hrane, ki bi morali že zdavnaj končati drugje. Ko se kakšna vrečka pretrga in njena vsebina pristane na tleh. Oni so tisti, ki to pospravijo.

Ti ljudje morajo poslušati še pritožbe. Ker zabojnik ni bil izpraznjen dovolj hitro. Ker je nekdo pozabil pravilno postaviti zabojnik. Ker je tovornjak za nekaj minut oviral promet.

V družbi pogosto občudujemo ljudi na odrih, v pisarnah, pred kamerami in na družbenih omrežjih. Redko pa pomislimo na ljudi, katerih delo je bistveno bolj pomembno za naše vsakdanje življenje. Dovolj bi bilo nekaj dni brez odvoza odpadkov in hitro bi ugotovili, kako nepogrešljivi so. V tujini se to zgodi pogosto in ne, ni prijeten občutek živeti v takšnem mestu.

Smetarji niso samo delavci komunalnih podjetij. So ljudje, ki vsak dan poskrbijo, da živimo v čistejšem in prijetnejšem okolju. So ljudje, ki pobirajo tisto, česar se želimo znebiti. So ljudje, ki opravljajo delo, ki bi se ga marsikdo sramoval, čeprav bi se ga v resnici morali spoštljivo prikloniti.

Zato en velik poklon vsem smetarjem. Hvala, ker skrbite za našo svinjarijo. In ja. Smetarji so carji.

Objava Smetarji so carji originalno objavljena na had blog.

V politiki smo v zadnjih letih slišali že marsikaj. Od teorij zarot do obljub, ki so izpuhtele hitreje kot jutranja megla. Vendar me vedno znova preseneti, kako nizko lahko pade politični diskurz ljudi, ki zasedajo najvišje funkcije v državi. Predsednik državnega zbora je v svoji objavi zapisal, da se “določene poslanke Svobode obnašajo tako pocestniško”. Beseda pocestniško ni nedolžna izbira besede. Če odpremo Fran, najdemo razlago besede pocestnica – slabšalno – prostitutka, ki si pridobiva stranke na cesti, ulici. Težko je trditi, da gre zgolj za nesrečno izbran izraz ali za nedolžno metaforo. Besede imajo pomen. Sploh kadar jih uporablja predsednik državnega zbora. Svoboda govora nima nobene veze z njegovo izjavo, da ne bo kdo omenjal te besedne zveze.

• Men se jebe je postal moj moto
• Kar volili, smo dobili / spisek novih ministrov je “impresiven”
• Poslancem Resnice ponujali 7-mestne številke / sanja svinja kukuruz

Politika je prostor soočanja argumentov. Lahko se ne strinjaš z nasprotnikom. Lahko kritiziraš njegove odločitve, dejanja ali stališča. Lahko si oster in neposreden. Ko pa začneš politične nasprotnice opisovati z izrazi, ki izhajajo iz žaljivih oznak za prostitutke, si prestopil mejo politične razprave in vstopil na teren osebnega poniževanja.

Ob tem se ne morem znebiti občutka ironije. Govorimo o človeku, ki je nekoč zelo odločno izjavljal, da ne bo nikoli sodeloval s SdSovci. Takšna izjava je bila celo overjena in predstavljena kot dokaz politične načelnosti. Danes pa gledamo povsem drugačno zgodbo. Očitno je v politiki spomin zelo kratek, načela pa še krajša.

Še bolj problematično pa je nekaj drugega. Takšna izjava veliko pove o človeku, ki jo izreče. Pove pa veliko o njegovem dojemanju žensk, političnih nasprotnic in kulture dialoga. Če nekdo ob konfliktu poseže po takšnih izrazih, nam nehote razkrije, kako vidi ljudi okoli sebe.

Funkcija predsednika državnega zbora ni katerakoli funkcija. Gre za enega najvišjih položajev v državi. Od človeka na tem mestu bi pričakoval dostojanstvo, zadržanost in sposobnost komuniciranja tudi takrat, ko je jezen ali politično frustriran. Predvsem pa bi pričakoval, da razume težo svojih besed.

Žalostno je, da takšni ljudje pridejo v parlament. Še bolj žalostno pa je, da lahko pridejo tako visoko. In potem se čudimo, zakaj je zaupanje ljudi v politiko iz leta v leto manjše. Morda odgovor ni tako zapleten. Ljudje namreč vidijo in slišijo. In ko predsednik državnega zbora svoje kolegice označuje z izrazi, ki jih slovar povezuje s prostitucijo, to pove veliko več o njem kot o njih.

Objava Za predsednika državnega zbora so določene poslanke Svobode pocestnice originalno objavljena na had blog.

Mobilni telefoni so postali podaljšek naše roke. Kamorkoli pogledam, ljudje držijo telefon v rokah. Na avtobusu, v restavraciji, na sprehodu, na koncertu, na plaži. Včasih imam občutek, da je telefon postal pomembnejši od vsega, kar se dogaja okoli nas. Še bolj fascinanten se mi zdi fenomen aplikacij in družbenih omrežij. Ne zato, ker obstajajo. Vse bolj imam občutek, da ljudem sploh ni več pomembno lastno življenje, ampak jih fascinira opazovanje življenj drugih preko aplikacij. Story za storyjem. Reel za reelom. Fotografija za fotografijo. Objava za objavo. Nekdo je na Maldivih. Nekdo pije kavo. Nekdo je v fitnesu. Nekdo je ravno pojedel zajtrk. Nekdo je kupil nov avto. Nekdo je odšel na dopust. Nekdo je šel na tek. In medtem ko opazujemo vse te ljudi, minute tečejo. Ure tečejo. Dnevi tečejo. Ne živimo svojega življenja. Opazujemo življenja drugih.

• Celo življenje sem živel v zmoti in napačno uporabljal deodorant
• Si znaš predstavljati življenje brez internetov?
• Pot na morje nekoč in danes / kako se je spremenilo življenje in naš odnos do dopusta ob morju

Najbolj zanimivo pri vsem skupaj je, da je večina tega, kar gledamo, skrbno izbran delček resničnosti. Nihče ne objavi prepira s partnerjem. Nihče ne objavi slabega dneva v službi. Nihče ne objavi računov, ki jih mora plačati. Objavljamo vrhunce, ki imajo precej malo veze z realnostjo, ampak kdo hudiča si želi realnost, če je lahko vse oh in sploh, kajne?

Tako dobimo občutek, da vsi živijo boljše življenje od nas. Da so vsi srečnejši. Da več potujejo. Da imajo boljše odnose. Da imajo več denarja. Da so bolj uspešni. Pa niso. Samo boljši so v ustvarjanju iluzije.

Najbolj žalostno pa je, ko vidiš ljudi na koncertu, ki celoten koncert spremljajo skozi zaslon telefona. Kot da jim ni pomembno, da so tam. Pomembno je, da bodo kasneje lahko dokazali, da so bili tam. Kot da je spomin manj vreden od posnetka.

Morda sem staromoden. Morda samo pripadam generaciji, ki je znala sedeti na klopci in opazovati sončni zahod brez potrebe, da ga fotografira. Ali pa generaciji, ki je šla na pivo zato, da se druži, ne zato, da naredi fotografijo piva za instagram. Ampak vse pogosteje se sprašujem, koliko ljudi danes sploh še zna biti realnih in brez telefona. Brez preverjanja obvestil. Samo oni in trenutek.

Kajti življenje ni tisto, kar gledamo na zaslonu. Življenje se dogaja okoli nas. Tukaj in zdaj. Škoda bi bilo, da bi ga zamudili zato, ker smo bili preveč zaposleni z opazovanjem, kako ga živijo drugi.

Objava Živite življenje ali opazujete življenja drugih preko aplikacij originalno objavljena na had blog.

Še začel ni vladati, pa nas je že osrečil z nižjimi cenami goriva! Tako se to dela, kajne? Predstavljajte si, kaj nas čaka, ko bo dejansko vladal. Morda bodo cene goriva negativne in nam bodo na bencinskih servisih še plačevali, da natočimo poln rezervoar. Zaprmej!

• Se je Janez Janša že zahvalil Bibiju in Doniju za višje cene goriva?
• Zakaj nimamo dvojnih cen za goriva / ene za tujce, druge za domačine
• Cena goriva ostane enaka / se moramo za to zahvaliti vladi? NE!

Ko so cene rasle, smo vsak dan poslušali, kdo je kriv. Če se je liter goriva podražil za tri cente, je bila odgovornost vlade v odhajanju neizpodbitna. To, da ceno določa cena nafte na svetovnih trgih ni bilo pomembno. Če so se spremenili davki, trošarine ali razmere na Bližnjem vzhodu, tudi ne. Krivec je bil vedno pripravljen. Ime in priimek sta bila znana.

Takšna logika je seveda absurdna. Ravno zato je zanimivo opazovati, kako hitro jo ljudje sprejmejo, ko potrjuje njihova politična prepričanja. Kar je pri “naših” nesmisel, je pri “njihovih” dokaz sposobnosti. In vice versa.

Resnica je precej bolj dolgočasna. Cene goriva so odvisne od cele vrste dejavnikov. Od cen nafte na svetovnih trgih, menjalnih tečajev, davkov, trošarin in še marsičesa. Politiki imajo pri tem precej manj vpliva, kot bi radi verjeli njihovi podporniki in nasprotniki.

Ampak dolgočasna resnica redko prinese všečke, delitve in navdušene komentarje na družbenih omrežjih. Zato še enkrat: Janez, hvala za nižje cene goriva. Če smo lahko za vsako podražitev našli političnega krivca, potem si za današnjo pocenitev zagotovo zaslužiš tudi pohvalo. Čeprav nimaš nič s tem! Sarkazem. Ker drugače tega ne moreš več resno jemati.

Še cene goriva izven avtocestnega omrežja po novem:

• 1,603 bencin
• 1,647 dizel

Objava Janez, hvala za nižje cene goriva / 1,603 bencin in 1,647 dizel originalno objavljena na had blog.

V življenju pride obdobje, ko začneš stvari gledati drugače. Ne zato, ker bi postal modrejši, čeprav sem upal, da je tudi to del razloga. Tudi ne zato, ker bi postal apatičen do sveta okoli sebe. Preprosto ugotoviš, da je čas omejen in da ga ne želiš več zapravljati za stvari, ki ti ne prinašajo ničesar drugega kot slabo voljo. Pred časom je v moje življenje prišla besedna zveza, ki se mi je zdela na prvi pogled precej vulgarna, a je v resnici postala ena najbolj uporabnih življenjskih filozofij. Men se jebe. Dobesedno in tudi v prenesenem pomenu.

• Jebeš novoletne darile, če Dedek Mraz in Božiček ne obstajata!
• Jebeš Viagro, Cialis, če si lahko pomagaš z jogo penisa!
• Jebesh Rock Radio / jebeš takšno oglaševanje

Ko si mlajši, imaš občutek, da se moraš odzvati na vsako neumnost, popraviti vsako napačno informacijo in sodelovati v vsaki razpravi. Verjameš, da bo svet zaradi tega boljši. Potem pa mine nekaj desetletij in ugotoviš, da si mnogokrat samo izgubljal energijo.

Men se jebe ni mišljen v smislu, da mi je vseeno za ljudi okoli mene. Ne v smislu, da me ne zanimajo stvari, ki se dogajajo v družbi. Ampak v smislu, da sem se nehal obremenjevati s stvarmi, na katere nimam nobenega vpliva, in z ljudmi, ki si moje pozornosti preprosto ne zaslužijo.

Dolga leta sem spremljal novice skoraj obsesivno. Zdelo se mi je pomembno, da vem vse. Kdo je kaj izjavil, kdo se je s kom sprl, katera nova katastrofa prihaja in zakaj naj bi nas bilo spet strah. Danes ugotavljam, da je večina teh informacij naslednji dan popolnoma nepomembnih. Svet gre naprej, ne glede na to, koliko časa sem porabil za analizo teh člankov in spremljanje dram.

Podobno je z ljudmi. Vsi poznamo posameznike, ki živijo od konfliktov. Ki vedno najdejo razlog za prepir. Ki imajo odgovor na vse in so prepričani, da so najpametnejši v prostoru. Včasih sem imel potrebo, da jim dokazujem nasprotno. Danes veliko pogosteje skomignem z rameni in si mislim svoje. Ali pa povem svoje mnenje in ne grem v konfrontacijo. Ne zato, ker bi se strinjal z njimi. Ampak zato, ker sem ugotovil, da je moj notranji mir vreden več kot zmaga v popolnoma nesmiselni razpravi.

Morda je to povezano s starostjo. Ko si enkrat čez polovico svojega življenja, začneš drugače ceniti čas in življenje. Čas, ki ga imaš na voljo, postane precej bolj dragocen. Namesto da bi ga namenjal bedakom, ga raje porabim za ljudi, ki jih imam rad. Namesto da bi se jezil zaradi stvari, ki jih ne morem spremeniti, grem na sprehod, skočim v morje, preberem knjigo ali preprosto uživam v trenutku.

Zanimivo je, da se zaradi tega svet ni prav nič spremenil. Še vedno obstajajo bedaki. Še vedno obstajajo senzacionalistični naslovi. Še vedno obstajajo ljudje, ki so prepričani, da imajo vedno prav. Spremenil sem se samo jaz. Ne čutim več potrebe, da bi se odzval na vse in vsakogar.

Mogoče je ravno to ena od prednosti staranja. Da končno razumeš, da ni treba sodelovati v vsaki bitki, na katero te nekdo povabi. Da ni treba imeti mnenja o vsaki temi. In da je povsem legitimno reči men se jebe ter nadaljevati svoj dan. Odkar sem ponotranjil ta moto, je življenje precej bolj preprosto. In predvsem precej bolj mirno.

Objava Men se jebe je postal moj moto originalno objavljena na had blog.

V poplavi vseh debilnih oglasov, ki nas vsak dan bombardirajo z vseh strani, sem pred časom zasledil oglas, ki me je dejansko nasmejal. Kar ni ravno pogost pojav. Večina oglasov namreč poskuša biti duhovita, moderna, trendovska ali celo viralna, pa jim na koncu uspe predvsem to, da človek zavije z očmi in čim prej preskoči vsebino. Potem pride oglas s sloganom – Kosi na tleh in kosi sam.”

• Ko oglas za Lesnino buri duhove in se nad njim zgražajo “tercijalke” na spletu
• Hofer oglas / Eva in Rale / ne može nam niko ništa
• Ferrari Luce / prvi električni Ferrari buri strasti na internetih

Če ste del generacije, ki je odraščala v devetdesetih, potem vam je ob tem napisu v glavi avtomatično zazvenel refren pesmi skupine Pop Design. Brez razmišljanja. Brez napora. Ker so bile takšne pesmi preprosto del vsakdana. Poslušali smo jih na veselicah,  na radiu, na maturantskih izletih in povsod drugje. Besedilo je bilo tako preprosto, da se ga spomniš še danes, četudi si se mu takrat morda posmehoval. In ravno zato oglas deluje.

Nobenih umetnih angleških izrazov. Nobenega “think outside the box” pristopa. Nobene zgodbe o trajnostni prihodnosti, digitalni transformaciji ali revolucionarni uporabniški izkušnji. Samo preprost stavek, ki ga vsi razumemo. Gre za robotske kosilnice. Torej napravo, ki dejansko kosi sama. Besedna igra je logična, razumljiva in zabavna. Točno takšna, kot bi morala biti dobra oglaševalska ideja.

V času, ko marketing pogosto ustvarjajo ljudje, ki želijo predvsem navdušiti druge ljudi iz marketinga, je osvežujoče videti primer, kjer nekdo razume osnovno nalogo oglasa. Da pritegne pozornost, da si ga zapomniš in da se ob njem nasmehneš.

Morda se sliši banalno, ampak prav takšni oglasi ostanejo v spominu. Ne tisti, za katere potrebuješ pet minut razlage in tri predstavitve v powerpointu, da dojameš poanto.

Kosi na tleh in kosi sam je dokaz, da včasih ni treba izumljati tople vode. Dovolj je, da poznaš svoje občinstvo in da znaš uporabiti nekaj, kar je že globoko zasidrano v kolektivnem spominu. In ja, priznam. Zaradi tega oglasa sem po dolgem času pomislil, da v oglaševanju še ni vse izgubljeno. Včasih so najboljše ideje res najbolj preproste. Tako kot refren, ki ga zdaj verjetno že nekaj minut prepevate v glavi.

Objava Kosi na tleh in kosi sam / oglas, ki mi je všeč! originalno objavljena na had blog.

Spisek ministrov nove vlade je “impresiven” in ko sem prvič videl imena, sem bil prepričan, da gre za dobro šalo. Tisto vrsto, ki jo nekdo objavi na twitterju ob treh zjutraj po napornem večeru in kjer se vprašaš kaj je šlo človeku po glavi. Potem pa ugotoviš, da to ni šala. Da ni fotošop ali eksperiment umetne inteligence. Da je to dejanski seznam ljudi, ki bodo vodili državo. V tistem trenutku človeku po glavi začne hoditi samo en stavek – kar volili, smo dobili.

• Ko se parlament spremeni v cirkus
• Ali res Slovenci hočemo državo, za kakršno smo glasovali na plebiscitu?
• Ne samo 7-mestne številke, ponujali so jim tudi hiše / in sloni letijo, kajne?

Demokracija je zanimiva stvar. Vsi jo imamo radi, dokler rezultatov ne vidimo v praksi. Potem nenadoma ugotovimo, da volitve niso talent show, kjer lahko naslednji teden popraviš napako z novim glasovanjem. Ne, tukaj so v igri mandati za štiri leta in ministri, ob katerih se začneš spraševati, ali je bil edini kriterij za izbor kdo je imel prost termin v koledarju v tem času.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, kako hitro ljudje pozabijo. Pred volitvami poslušamo zgodbe o nesodelovanju z nekaterimi političnimi strankami, o strokovnosti, kompetencah, novih obrazih, sveži energiji in drugačni politiki. Potem pride realnost. Nekateri ministri izgledajo, kot da so bili izbrani po sistemu naključnega generatorja imen. Druge prvič vidiš in se vprašaš, ali si morda zamudil kakšno sezono slovenskega političnega resničnostnega šova.

Ampak očitno je to to. To je rezultat vseh televizijskih soočenj, vseh objav na facebooku, vseh všečkov in vseh velikih besed o spremembah. Na koncu dobiš vlado, ob kateri polovica države zavija z očmi, druga polovica pa razlaga, da moramo dati ljudem priložnost. Saj veste, tista večna slovenska mantra. Dajmo jim čas. Sto dni miru. Eno leto. Cel mandat. In potem se čez štiri leta ponovno čudimo istim stvarem.

Morda je največji problem ravno v tem, da smo se navadili. Navadili smo se, da je politika cirkus. Da so ministrska mesta nagrada za lojalnost. Da kompetence niso nujno pomembne. Da se od državljanov pričakuje predvsem to, da enkrat na štiri leta oddajo glas, potem pa tiho spremljajo predstavo.

Ob vsakem novem seznamu ministrov poslušamo enake zgodbe. Kako gre za najboljšo možno ekipo. Kako imajo vizijo. Kako bodo delali za ljudi. In potem mine nekaj mesecev, ko ugotovimo, da nekateri komaj obvladujejo svoj resor, drugi pa dajejo izjave, ob katerih človek preveri, ali so to Nova24 komentarji.

Ampak iskreno? Težko je biti zares jezen. Točno to smo hoteli. Ali pa vsaj dovolj ljudi je to hotelo. Demokracija ni popoln sistem, je pa pošten v eni zelo pomembni stvari, posledice odločitev vedno pridejo na račun vseh. Tudi tistih, ki so že od začetka govorili, da to ni dobra ideja. Zato danes res težko napišem karkoli drugega kot: kar volili, smo dobili. Očitno bomo morali s tem tudi živeti. Uboga Slovenija.

Kdo so bodoči ministri:

• Andrej Šircelj: ministrstvo za finance
• Franci Matoz: ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo
• Tone Kajzer: ministrstvo za zunanje zadeve
• Borut Rončevič: ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino
• Polona Rifelj: ministrstvo za okolje in prostor
• Ignacija Fridl Jarc: ministrstvo za kulturo
• Suzana Lep Šimenko: ministrica brez resorja, pristojna za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu
• Jernej Vrtovec: ministrstvo za infrastrukturo in energetiko
• Valentin Hajdinjak: ministrstvo za obrambo
• Janez Cigler Kralj: ministrstvo za kmetijstvo
• Mateja Ribič: ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve
• Monika Kirbiš Rojs: ministrstvo za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj
• Anže Logar: ministrstvo za gospodarstvo, delo in šport
• Tadej Ostrc: ministrstvo za zdravstvo
• Mihael Zupančič: ministrstvo za pravosodje

Objava Kar volili, smo dobili / spisek novih ministrov je “impresiven” originalno objavljena na had blog.

Najprej so bile v igri 7-mestne številke. Včeraj sem pa izvedel, da so ponujali tudi hiše. Hiše! Ne stanovanja. Ne garsonjere. Hiše. Skoraj pričakujem, da bo naslednji teden nekdo razkril, da so zraven ponujali še vikend na morju in dve letni karti za wellness v Rimskih termah. Vsaj. Pa kakšnega Ferrarija, za dobro vago.

• Poslancem Resnice ponujali 7-mestne številke / sanja svinja kukuruz
• Anonimneži brez jajc grozijo na spletu
• Prowshop.si / ko alkoholi končno dobijo svojo online dušo / koda za popust PROWSHOP10

Recimo, da bi jim še verjel, da so jim ponujali 7-mestne številke (precej slab poskus šale, kajne), ampak pri hiši se pa ustavi, saj stvar ni tako preprosta, kot jo želijo prikazati politični spin doktorji. Hiša ni kuverta z gotovino, ki jo nekdo potisne pod mizo. Za hišo potrebuješ kup papirjev. Kupoprodajno pogodbo. Notarja. Plačilo davka. Vpis v zemljiško knjigo. Sledi ostanejo praktično povsod. To ni ravno nekaj, kar bi šlo neopazno mimo oči javnosti.

Zato so takšne izjave še toliko bolj fascinantne. Ker zvenijo hudo, konkretnih dokazov pa ni nikjer. Samo velike besede in še večji naslovi.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, kako hitro ljudje verjamejo takim zgodbam. Ker se lepo vključijo v njihov pogled na svet. Če naši to povedo, potem gotovo drži. Če njihovi zanikajo, potem samo prikrivajo resnico. In tako dobimo politično realnost, kjer ni več pomembno, kaj je res, ampak kaj se bolje sliši.

Pa ne razumite narobe. Korupcija obstaja. Trgovanje z vplivom obstaja. Poskusi kupovanja podpore se dogajajo. Ampak ravno zato bi morale biti takšne obtožbe podprte z dejstvi. Ker če niso, postanejo samo še eno orožje za nabiranje političnih točk. In ko se res pojavijo resni primeri, jim ljudje zaradi vseh prejšnjih bomb ne verjamejo več.

Ob vsem tem me najbolj zabava dejstvo, da so hiše očitno postale nova merska enota politične korupcije. Nekoč so bile kuverte. Potem so bili kovčki. Zdaj smo pri nepremičninah. Napredek, ni kaj.

Morda pa bomo čez nekaj mesecev poslušali, da so ponujali še otoke. Če že gremo v absurd, pojdimo do konca.

Objava Ne samo 7-mestne številke, ponujali so jim tudi hiše / in sloni letijo, kajne? originalno objavljena na had blog.