Tadej Pogačar iz dirke v dirko, iz etape v etapo in iz leta v leto dokazuje, da ni…
Objava Navijači na Tour de France žvižgajo Tadeju Pogačarju originalno objavljena na had blog.
]]>Tadej Pogačar iz dirke v dirko, iz etape v etapo in iz leta v leto dokazuje, da ni s tega sveta. Da vedno znova premika meje mogočega. Da napada takrat, ko drugi komaj sledijo. Da z lahkotnostjo počne stvari, ki bi jih večina najboljših kolesarjev na svetu lahko le sanjala. Ravno zato me je presenetilo, ko sem ob televizijskem prenosu znova slišal žvižge in booanje dela gledalcev ob cesti. Namenjene Tadeju Pogačarju. Zakaj? Zato, ker je predober?
Športni navijači imajo radi zgodbe. Radi imajo dvoboje. Radi imajo negotovost. Ko nekdo začne zmagovati prepogosto, se del občinstva obrne proti njemu. To ni nič novega. To se je dogajalo Michaelu Schumacherju v formuli 1. Rogerju Federerju in Novaku Đokoviću v tenisu. Lewisu Hamiltonu. Ko nekdo predolgo zmaguje, se vedno najde del občinstva, ki začne navijati proti njemu.
Ne zato, ker bi bil slab človek. Ampak zato, ker si želijo spremembe. Vendar Tour de France ni resničnostni šov. Je ena najtežjih športnih preizkušenj na svetu. Vsak kolesar, ki po treh tednih vsakodnevnega mučenja sploh pride do cilja, si zasluži spoštovanje. Ne glede na to, ali vozi z rumeno majico, zeleno majico ali pa se vsak dan bori zgolj za to, da ostane znotraj časovne zapore.
Kar me pri teh žvižgih najbolj zmoti, je dejstvo, da ljudje pogosto pozabijo, koliko dela stoji za takšno dominacijo. Na televiziji vidimo nekaj ur prenosa. Ne vidimo pa tisoče ur treningov, odrekanj, padcev, poškodb, prehrane, regeneracije in življenja, podrejenega enemu samemu cilju. Ko Pogačar napade na klanec in konkurenca preprosto odpade, to ni posledica sreče. To je rezultat izjemnega talenta, ekipe in neverjetne količine vloženega dela. In prav zato si zasluži aplavz.
Seveda razumem, da Francozi navijajo za svoje kolesarje. Razumem, da Belgijci navijajo za Evenepoela. Da Danci navijajo za Vingegaarda. Da imajo ljudje svoje favorite. To je bistvo športa. Ne razumem pa potrebe po žvižganju človeku, ki zgolj opravlja svoje delo boljše od vseh.
Še posebej v kolesarstvu, kjer se tekmeci med seboj praviloma spoštujejo. Kjer si po brutalni etapi čestitajo. Kjer si pomagajo ob padcih. Kjer rivalstvo ne pomeni sovraštva. Morda bi se lahko tudi navijači od njih česa naučili.
Mogoče so žvižgi pravzaprav dokaz, da je Pogačar postal največji. Ko zmaguješ toliko, da se ljudje naveličajo tvojih zmag, si očitno dosegel raven, ki jo uspe le redkim športnikom. Dominacija skoraj vedno rodi občudovanje in odpor hkrati.
Ampak vseeno. Moje skromno mnenje ostaja enako. Vsak kolesar, ki vozi Tour de France, si zasluži spoštovanje. Vsak si zasluži aplavz. Ne glede na zastavo na dresu ali mesto v skupnem seštevku. Tadej Pogačar pa si ga zaradi vsega, kar kaže na cesti, zasluži še toliko bolj. Ali se motim?
Objava Navijači na Tour de France žvižgajo Tadeju Pogačarju originalno objavljena na had blog.
]]>Ime stranke je Resnica. Ironija pa je očitno postala njen najbolj zvest politični spremljevalec. Danes je v javnost…
Objava O čem so še lagali poslanci Resnice? originalno objavljena na had blog.
]]>Ime stranke je Resnica. Ironija pa je očitno postala njen najbolj zvest politični spremljevalec. Danes je v javnost prišla informacija, da poslanec Resnice Boris Mijič ni diplomiral na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, čeprav je v svojem življenjepisu navajal, da ima diplomo inženirja gradbeništva. Na fakulteti so za medije potrdili, da pri njih ni evidentiran kot diplomant in da njegove diplomske naloge ni mogoče najti v sistemu COBISS. Če se bo izkazalo, da je podatek v življenjepisu res lažen, potem ne govorimo o administrativni napaki ali napačno zapisanem datumu. Govorimo o zavestnem predstavljanju izobrazbe, ki je oseba nima. To pa ni več nepomembna podrobnost, ampak vprašanje integritete. Ravno tukaj nastane največji paradoks.
Stranka, ki je svojo politično identiteto gradila na tem, da drugim očita prikrivanje resnice, zavajanje, manipulacije in laži, se v zadnjih tednih sooča z vedno novimi vprašanji o ravnanju enega svojih poslancev. Najprej so prišla razkritja o neplačanih davčnih obveznostih, dolgovih do nekdanjih zaposlenih in očitkih glede poslovanja podjetja Progros. Zaradi različnih okoliščin njegovega poslovanja primer preverja tudi Komisija za preprečevanje korupcije, vodstvo stranke pa je napovedalo, da bo počakalo na ugotovitve pristojnih organov.
Zdaj pa še vprašanje izobrazbe. Če nekdo laže o svoji izobrazbi, se povsem upravičeno odpre vprašanje: o čem je javnost dobila še napačne informacije? To ni politično obračunavanje. To je vprašanje zaupanja. Volivci namreč ne volijo samo programa. Volijo tudi človeka. In če ta človek v uradnem življenjepisu navede izobrazbo, ki je nima, potem je bila odločitev volivcev sprejeta na podlagi napačnih informacij.
Posebej zanimivo je, da je bil Mijič še pred nekaj meseci v različnih predstavitvah naveden kot diplomirani inženir gradbeništva, enak podatek pa so povzeli tudi nekateri javni profili in baze podatkov. V politiki sicer ni nič novega, da kdo pretirava s svojimi dosežki. Toda diploma ni stvar interpretacije. Ali obstaja ali pa ne obstaja.
Če se izkaže, da je bila navedba neresnična, potem bi bilo najmanj pričakovati jasno pojasnilo in prevzem odgovornosti. Ne izmikanja. Ne iskanja izgovorov. Ne novih zarot o medijih. V zadnjih letih smo namreč poslušali veliko predavanj o tem, kdo govori resnico in kdo laže. Ironično je, da zdaj ista vprašanja prihajajo do stranke, ki si je besedo resnica zapisala že v svoje ime.
Morda je prav to največja lekcija te zgodbe. Resnica ni nekaj, kar zahtevaš od drugih. Resnica je nekaj, kar moraš najprej zahtevati od sebe.
Objava O čem so še lagali poslanci Resnice? originalno objavljena na had blog.
]]>Nisem mislil, da si bom kdaj zastavljal takšno vprašanje, predvsem pa da bom pisal o tej temi. Podatki,…
Objava Je Hrvaša postala (pre)draga za turiste? originalno objavljena na had blog.
]]>Nisem mislil, da si bom kdaj zastavljal takšno vprašanje, predvsem pa da bom pisal o tej temi. Podatki, ki jih je objavila Hrvaška turistična skupnost (HTZ), kažejo, da je bil junij precej slabši od lanskega. Število prihodov turistov se je zmanjšalo za 7 odstotkov, število prenočitev pa za 6 odstotkov v primerjavi z junijem 2025. Zanimivo je, da je bilo prvo polletje skoraj izenačeno z lanskim, kar pomeni, da je bil prav začetek glavne sezone precej šibkejši. To pa sovpada tudi z mojim občutkom.
Že tretje leto precej časa preživim v Malinski na Krku. Če človek opazuje isto okolje več let zapored, hitro opazi razlike. Letos se mi zdi promenada manj polna, na plažah je več prostora, v restavracijah pa zvečer ni gužve in precej restavracij sameva. Seveda občutek ni statistika. Toda ko se osebni vtis ujema z uradnimi številkami, postane zanimivo.
Potem pa pogledam cene hotelov. V Malinski se poleti cene štirizvezdičnih hotelov začnejo okoli 250 evrov na noč. Če želiš nekoliko boljšo sobo ali hotel tik ob morju, hitro prideš na 350 ali 450 evrov za noč. In to brez kosila ali večerje.
Kdo si to danes sploh še lahko privošči? Če štiričlanska družina ostane en teden, samo za hotel odšteje med 1.800 in 3.000 evrov. Dodajmo še cestnine, gorivo, parkirnine, kosila, večerje, sladolede, pijačo in kakšen izlet. Račun se zelo hitro približa petim tisočakom. Za ta denar pa se danes odpre precej drugačen nabor možnosti. Grčija, Portugalska, Turčija, celo Italija na določenih destinacijah niso več bistveno dražje. Včasih celo obratno.
Tukaj je največji problem Hrvaške. Ni več poceni. Hkrati pa še ni postala luksuzna destinacija. To je zelo nehvaležen položaj. Če gost plača 400 evrov za nočitev, pričakuje vrhunsko storitev. Pričakuje brezhibno infrastrukturo, odlično kulinariko, prijazno osebje, urejene plaže in občutek, da je za svoj denar dobil nekaj posebnega. Velikokrat pa dobi zgolj račun.
Prav cene so v zadnjih letih postale ena najpogostejših tem med tujimi obiskovalci. Na družbenih omrežjih in turističnih forumih se vrstijo primerjave, kjer obiskovalci ugotavljajo, da so restavracije v Splitu ali Dubrovniku dražje od številnih italijanskih mest, čeprav kakovost pogosto ni primerljiva.
Tudi hrvaški minister za turizem je ob predstavitvi junijskih rezultatov opozoril, da bo letošnje leto zahtevno in da se turizem sooča z vplivi geopolitičnih razmer ter negotovostmi na evropskih trgih. Vlada sicer poudarja, da prvo polletje ostaja na ravni lanskega, vendar junijskega padca ne more prezreti.
Seveda bi bilo poenostavljeno za vse okriviti zgolj cene. Evropa se sooča z višjo inflacijo, ljudje so previdnejši pri porabi, letalski promet je dražji, geopolitične razmere vplivajo na potovanja, številni pa dopust rezervirajo precej pozneje kot nekoč. Tudi to vpliva na turistične tokove.
Toda Hrvaška je sama ustvarila pričakovanje, da lahko za skoraj vsako storitev zaračuna več kot konkurenca. To pa deluje le nekaj časa. Dokler gost ne začne primerjati. In danes primerjamo vsi. V nekaj minutah lahko preverimo ceno hotela na Krku, v Apuliji, na Kreti ali Mallorci. Če ugotovimo, da za enak denar drugje dobimo več, bomo naslednje leto odšli drugam.
Turizem je namreč zelo preprost. Gost se vrača tja, kjer ima občutek, da je bil dobro sprejet in da je za svoj denar dobil največ. Ne tja, kjer je plačal največ. Hrvaška bo zagotovo ostala ena najpomembnejših turističnih destinacij za Slovence. Zaradi bližine, morja in navade. Toda zdi se mi, da je prvič po dolgem času prišla do točke, ko samo sonce in čisto morje ne bosta več dovolj.
Če je bil letošnji junij prvi resnejši opozorilni znak, bi bilo morda pametno analizirati statistiko in ukrepati, da ne bodo terase samevale tudi julija.
Objava Je Hrvaša postala (pre)draga za turiste? originalno objavljena na had blog.
]]>Poletje ima svoje zakonitosti. Višje temperature, več sonca, več potenja. Če ste med tistimi, ki skoraj vsak dan…
Objava Kako oprati kapo s šiltom in ostala poletna pokrivala? originalno objavljena na had blog.
]]>Poletje ima svoje zakonitosti. Višje temperature, več sonca, več potenja. Če ste med tistimi, ki skoraj vsak dan nosite kapo s šiltom ali kakšno drugo poletno pokrivalo, potem dobro veste, da se po nekem času začnejo pojavljati beli robovi od soli, ali pa “mastnost”. Večina ljudi naredi isto. Kapo vrže v pralni stroj in upa na najboljše. Potem pa sledi razočaranje. Šilt izgubi obliko, kapa se zvije ali pa preprosto ni dovolj čista. Pred leti sem našel precej bolj nenavadno rešitev. Pomivalni stroj.
Ne, to ni šala. Kape s šiltom in druga poletna pokrivala zložim v zgornjo košaro pomivalnega stroja. Dodam tableto za pomivanje posode, izberem najkrajši program z najnižjo temperaturo in počakam. Ko je program končan, kape vzamem ven, jih rahlo oblikujem in pustim, da se posušijo na zraku.
In rezultat? Presenetljivo dober. Madeži od potu izginejo, tkanina je čista, kapa pa ohrani svojo obliko precej bolje kot po pranju v pralnem stroju. Seveda govorim o klasičnih kapah s šiltom iz tekstila. Če imate usnjen vizir, kartonski šilt ali kakšne posebne materiale, potem je bolje preveriti navodila proizvajalca, preden eksperimentirate.
Zakaj pomivalni stroj sploh deluje? Ker med pranjem kapa ni izpostavljena vrtenju in centrifugi, ki sta največja sovražnika šilta. Voda jo enakomerno spere, detergent pa zelo učinkovito odstrani maščobo, znoj in drugo umazanijo.
Seveda pa obstaja nekaj mojih pravil:
Ne trdim, da je to uradno priporočilo proizvajalcev. Daleč od tega. Ampak pri meni ta metoda deluje že vrsto let in še nobena kapa ni končala v košu zaradi pomivalnega stroja. Za razliko od pralnega stroja, ki jih je nekaj uspešno upokojil.
Če imate doma več kap, je to še toliko bolj praktično. V enem pranju jih lahko operete več naenkrat in pripravljene so za naslednji vročinski val.
Včasih najbolj uporabni gospodinjski triki niso zapisani v navodilih za uporabo. Nastanejo zato, ker nekdo preizkusi nekaj, kar se zdi popolnoma nelogično. In potem ugotovi, da zadeva dejansko deluje.
Če ste do sedaj svoje poletne kape metali v pralni stroj ali pa jih sploh niste prali, je morda čas za eksperiment. Najslabše, kar se lahko zgodi, je, da boste morali kapo oprati še enkrat. Najboljše pa, da boste odkrili trik, ki vam bo prihranil marsikatero pokrivalo.
Pred pranjem preverite etiketo na pokrivalu. O tveganjih in neželenih učinkih pomivanja kape v pomivalnem stroju se posvetujte sami s seboj.
Objava Kako oprati kapo s šiltom in ostala poletna pokrivala? originalno objavljena na had blog.
]]>O parkirnih prostorih imam svoje mnenje. Zato se mi je ideja o referendumu na to temo od prvega…
Objava Je bil rezultat referenduma v Ljubljani res nezaupnica županu? originalno objavljena na had blog.
]]>O parkirnih prostorih imam svoje mnenje. Zato se mi je ideja o referendumu na to temo od prvega dne zdela precej bizarna. Referendum naj bi bil namenjen vprašanjem, ki imajo širši družbeni pomen, ne pa temu, da se vsak odlok, ki nekomu ni všeč, spreminja v politični obračun. Ampak ok. Ljubljančani so dobili referendum. Demokracija pač pomeni tudi to, da lahko ljudje odločajo o stvareh, s katerimi se sam ne strinjaš. Kar me veliko bolj zabava, je dogajanje po referendumu.
Tisti, ki so referendum zahtevali, danes razglašajo, da je rezultat nezaupnica ljubljanskemu županu. To se sliši odlično. Problem je samo v tem, da številke govorijo nekoliko drugačno zgodbo. Referenduma se je udeležilo približno 19 odstotkov volilnih upravičencev. Proti odloku je glasovalo po do sedaj zbranih podatkih 40.324 ljudi. Da bi bil odlok na referendumu dejansko zavrnjen, bi moral biti dosežen zavrnitveni kvorum, ki je znašal približno 45.500 glasov proti.
Manjkalo je torej več kot pet tisoč glasov. To ni podrobnost. To je bistvo referendumske ureditve. Zakon namreč ne zahteva zgolj večine med tistimi, ki pridejo na volišče. Zahteva tudi dovolj veliko število glasov proti, da se prepreči, da bi majhen delež volivcev razveljavil odločitev mestnega sveta.
Toda v Sloveniji očitno živimo v času, ko številke pomenijo točno toliko, kolikor ustrezajo politični razlagi. Če zmanjka pet tisoč glasov, to ni poraz. To je moralna zmaga. Če ne dosežeš zakonsko določenega praga, to ni neuspeh. To je nezaupnica. Če izgubiš po pravilih, potem je treba spremeniti interpretacijo pravil. Politika ima res zanimivo sposobnost ustvarjanja alternativne realnosti.
Še bolj zanimivo pa je, da bi po tej logiki lahko skoraj vsak referendum razglasili za uspeh. Ni pomembno, kaj piše v zakonu. Pomembno je, kdo prvi stopi pred kamere in razloži, kaj se je v resnici zgodilo.
Nezaupnica županu? Res? Če bi bila to res nezaupnica, bi pričakoval bistveno višjo udeležbo. Pričakoval bi, da bi ljudje množično prišli na volišča in jasno povedali, da želijo spremembe. Devetnajst odstotkov udeležbe pa prej kaže na to, da velika večina Ljubljančanov referenduma preprosto ni razumela kot usodnega vprašanja za prihodnost mesta. Ali pa jih tema sploh ni dovolj zanimala.
Oboje je legitimna razlaga. Nezaupnica pa nekoliko težje. Demokracija je precej preprosta. Pravila so znana vnaprej. Če je za uspeh referenduma potreben določen prag in ga ne dosežeš, referendum ni uspel. To ni stvar interpretacije, ampak matematike.
Matematika pa je precej zoprna disciplina. Ne zanima je politični spin. Ne zanima je, kdo je bolj prepričljiv pred kamerami. Ne zanima je, kdo si bolj želi zmagati. Prešteje glasove in pove rezultat. Vse ostalo je zgolj pripoved za tiste, ki imajo raje občutke kot dejstva.
Objava Je bil rezultat referenduma v Ljubljani res nezaupnica županu? originalno objavljena na had blog.
]]>Če bi bil influensar, bi bil ta zapis precej drugačen. Začel bi z dramatičnim videom. Sedel bi nekje…
Objava Če bi bil influensar, bi bil ta zapis precej drugačen originalno objavljena na had blog.
]]>Če bi bil influensar, bi bil ta zapis precej drugačen. Začel bi z dramatičnim videom. Sedel bi nekje ob morju, gledal v sončni zahod in zraven pripisal: “Nikoli ne obupaj. Verjemi vase. Vse je mogoče.” Potem bi objavil posnetek statistike. Milijon ogledov v enem mesecu. V ozadju bi igrala navdihujoča glasba, pod objavo pa bi se vrstili komentarji: “Kralj!”, “Legenda!”, “Povej skrivnost algoritma!” Ampak nisem influensar. Sem človek, ki že več kot dvajset let piše blog.
Facebook mi je v zadnjih 28 dneh pokazal zanimivo številko. Več kot milijon ogledov. Natančneje 1.022.968. To je 168 odstotkov več kot v prejšnjem obdobju. Skoraj sto tisoč interakcij in nekaj dni, ko je število ogledov poletelo precej višje, kot bi pričakoval. Ko sem pogledal graf, sem se moral nasmehniti. Okoli 25. junija je doseg praktično eksplodiral. Več kot 200 tisoč ogledov v enem dnevu. Potem se je umiril, a ostal precej višje kot običajno.
Ne, nisem odkril skrivne formule. Nisem začel snemati videov z naslovom pet stvari, ki jih počnem vsako jutro ob petih. Nisem objavil fotografije luksuznega avtomobila in zraven napisal, da si ga lahko privošči vsak, če si le dovolj želi. Nisem prodajal čudežnih prehranskih dopolnil ali razlagal, kako mi je ena aplikacija spremenila življenje.
Z eno razliko, da nisem objavil povezave do bloga, ampak sem objavo objavil tudi na facebooku. In ja, samo pisal sem. Pravzaprav počnem isto stvar, ki jo počnem že leta. Pišem o stvareh, ki me zanimajo. O politiki, tehnologiji, potovanjih, družbi, Michelinovih restavracijah in vseh tistih absurdih, ki jih življenje vsak dan servira na pladnju.
V zadnjih letih pogosto poslušam, da Facebook umira. Da organski doseg ne obstaja več. Da brez oglaševanja nimaš nobenih možnosti. Da je vse skupaj izguba časa. Pa očitno ni tako preprosto.
Algoritem je še vedno algoritem. Nepredvidljiv, muhast in včasih popolnoma nelogičen. Danes tvojo objavo pokaže stotisočem ljudi, jutri jo zakoplje tako globoko, da je ne najde niti tvoja mama, čeprav jo ima med priljubljenimi. Ampak ena stvar se očitno ni spremenila.
Če ljudje vsebino berejo, jo komentirajo in delijo, bo našla pot do novih bralcev. To je verjetno najbolj dolgočasen nasvet, kar jih obstaja. Ni bližnjic. Ni skrivnih trikov. Ni magične ure objavljanja. Predvsem pa ni aplikacije, ki bi namesto tebe napisala nekaj, kar bodo ljudje dejansko želeli prebrati.
Ob takšnih številkah se vedno pojavi tudi isto vprašanje: “Koliko pa zaslužiš z milijonom ogledov?” Odgovor je precej antiklimaktičen. Nič. Facebook pri nas ni bankomat. Milijon ogledov ne pomeni milijona evrov. Ne pomeni niti nove ure, niti novih superg, niti eksotičnega dopusta. Pomeni pa nekaj drugega.
Pomeni, da več kot milijonkrat ljudje naletijo na tvojo vsebino. Da jo nekdo odpre. Prebere. Se z njo strinja ali pa pod njo napiše, da si največji idiot na internetu. Iskreno? Tudi to je v redu. Ker je to dokaz, da ljudje še vedno berejo.
V času, ko naj bi vsi gledali samo še kratke videe, drsali s prstom po zaslonu in pozornost merili v sekundah, se še vedno najde dovolj ljudi, ki kliknejo povezavo in preberejo nekaj daljšega od enega odstavka. To mi pomeni precej več kot naziv “influensar”.
Če bi bil influensar, bi verjetno zdaj prodajal tečaj z naslovom kako do milijona ogledov v 30 dneh.
Ker pa nisem, lahko povem samo to: piši. Veliko. Dolgo. Iskreno. Včasih bo objavo prebralo nekaj sto ljudi. Včasih nekaj tisoč. Občasno pa se zgodi mesec, ko številka na zaslonu pokaže milijon. In takrat ugotoviš, da dobra vsebina še vedno ni izgubila bitke z algoritmom. Samo malo več potrpljenja potrebuje.
Objava Če bi bil influensar, bi bil ta zapis precej drugačen originalno objavljena na had blog.
]]>Že desetletja poslušam podobne zgodbe. Po petdesetem se začne, metabolizem se ustavi, samo pogledaš krof in se zrediš…
Objava Je res po 50. letu težje vzdrževati enako telesno težo? originalno objavljena na had blog.
]]>Že desetletja poslušam podobne zgodbe. Po petdesetem se začne, metabolizem se ustavi, samo pogledaš krof in se zrediš in po tej starosti ni več mogoče ostati suh. Kot da nekje okoli 50. rojstnega dne telo dobi signal, da bo šla vsa maščoba v trebuh. Zanimivo. Ker očitno jaz tega signala nisem nikoli prejel. Zadnjih trideset let moja teža ni naredila kakšne posebne drame. Gibala se je med 63 in 68 kilogrami. Danes sem že čez petdeset, pa še vedno nisem prišel do magične meje 75 kilogramov, za katero mi ljudje razlagajo, da mi pripada. Še vedno sem pod 70 kilogrami. Mogoče delam nekaj narobe. Ali pa je narobe zgodba, ki jo poslušamo že desetletja.
Pred nekaj leti je bila v reviji Science objavljena ena največjih raziskav o človeškem metabolizmu doslej. Raziskovalci so spremljali več kot 6.600 ljudi iz 29 držav in ugotovili nekaj, kar marsikomu ni bilo všeč. Osnovna poraba energije se med približno 20. in 60. letom starosti skoraj ne spreminja. Ne upada za odstotek ali dva na leto, kot smo dolgo verjeli. Ostane presenetljivo stabilna. Večji upad se začne šele po šestdesetem letu, in še takrat znaša približno 0,7 odstotka letno.
Kar pomeni, da petdeseti rojstni dan ni trenutek, ko telo pošlje signal, da je treba shraniti maščobo v trebuh. Mit je zelo udoben. Ker če lahko za dodatne kilograme okriviš metabolizem, ti ni treba pogledati drugih stvari. Recimo gibanja. Ali hrane. Ali dejstva, da večina ljudi pri petdesetih ne živi več enako kot pri tridesetih.
Če si bil nekoč vsak dan na kolesu, danes pa večino dneva sediš pred računalnikom, telo tega ne pripisuje starosti. Telo vidi samo manjšo porabo energije. Če si pri tridesetih pojedel pico in zvečer še odigral dve uri košarke, pri petdesetih pa po isti pici odpreš Netflix, matematika ni posebej zapletena.
Še ena zanimiva ugotovitev raziskav je, da izguba mišične mase z leti res vpliva na porabo energije. Toda tudi to ni neizogibna usoda. Mišice se zmanjšujejo predvsem zato, ker jih ne uporabljamo več dovolj. Vadba za moč lahko ta proces precej upočasni.
Z drugimi besedami. Problem ni rojstni list. Problem je kavč. Seveda obstajajo izjeme. Hormonske spremembe, menopavza, določena zdravila, bolezni ščitnice ali kronične bolezni lahko pomembno vplivajo na telesno težo. Toda to niso pravila za vse ljudi po petdesetem. To so medicinska stanja, ki jih je treba obravnavati ločeno.
Raziskave kažejo, da ljudje zelo slabo ocenjujemo, koliko hrane dejansko pojemo. V povprečju zaužijemo več kalorij, kot mislimo, hkrati pa precenjujemo količino gibanja. To ni laž. Tako delujejo naši možgani. Zanimivo je tudi, da se je povprečna telesna teža prebivalstva v zadnjih desetletjih povečala skoraj povsod po svetu. Genetika se v tridesetih letih ni spremenila. Se je pa spremenil način življenja, velikost porcij, dostopnost hrane in količina vsakodnevnega gibanja.
Ampak veliko lažje je reči, da je kriv metabolizem. Ne trdim, da je po petdesetem enako enostavno kot pri petindvajsetih. Ni. Telo se spreminja. Regeneracija je počasnejša. Spanje postane pomembnejše. Mišice zahtevajo več pozornosti. A raziskave precej jasno kažejo, da ni nobenega čarobnega signala, ki bi po petdesetem povzročilo nenadno kopičenje kilogramov.
Mogoče smo si ta mit izmislili zato, ker se z njim lažje sprijaznimo. Veliko lažje je reči, da so to leta. Manj prijetno pa, da sem danes naredil 2.000 korakov in pojedel za tri, kajne?
Sam ostajam nekje med 63 in 68 kilogrami. Ne zato, ker bi imel supergene ali čudežni metabolizem. Verjetno predvsem zato, ker sem že vrsto let precej aktiven, tečem, kolesarim in ker jem rastlinsko hrano. Ni skrivnosti. Ni čarobnih tablet. In očitno tudi ne prekletstva petdesetega rojstnega dne.
Čeprav priznam, da bi bilo precej priročno, če bi lahko vse skupaj zvalil na metabolizem. Tako pa mi ostane samo še to, da grem odplavat dnevno dozo. In to je precej manj dramatična razlaga.
Objava Je res po 50. letu težje vzdrževati enako telesno težo? originalno objavljena na had blog.
]]>Dopust. Tisti čas v letu, ko se ljudje spremenimo v tekače. Jutranja rutina po napornem večeru. Vzameš hitra…
Objava Na dopustu vsi tečemo originalno objavljena na had blog.
]]>Dopust. Tisti čas v letu, ko se ljudje spremenimo v tekače. Jutranja rutina po napornem večeru. Vzameš hitra monokromatska očala. Napolniš plastenko. Če si “next level”, seveda nimaš plastenke, ampak mehko tekaško flaško. Oblečeš kratke hlače in majico, ki je številko premajhna, ker 11 mesecev lenarjenja se nekje mora poznati. Na noge obuješ zadnji model super duper tekaških čevljev za 250 evrov, v ušesa zatlačiš brezžične slušalke, čez ramena za vsak primer ovesiš še “camelback”, saj nikoli ne veš. Mogoče boš namesto dveh kilometrov odtekel ultramaraton. Potem prižgeš uro. Še aplikacijo na telefonu. Pa aplikacijo, ki podatke iz ure pošlje drugi aplikaciji. In še tretjo, ki ti pove, da si danes “ready to perform”. Brez tega tek seveda ne šteje. Če ni grafa, če ni povprečnega srčnega utripa in če Strava ne čestita za nov osebni rekord na segmentu “od apartmaja do pekarne”, potem se to sploh ni zgodilo. In potem začneš.
Tistih prvih nekaj sto metrov je fascinantnih. Ne zaradi teka, ampak zaradi izrazov na obrazih. Vsak izgleda, kot da ga nekdo preganja. Po petdesetih metrih se pulz povzpne v rdeče območje. Lica postanejo enake barve kot znak STOP. Dihanje postane podobno pokvarjenemu sesalcu iz osemdesetih. Ampak ni predaje. Ura pravi, da si šele dobro začel.
Na promenadi se srečujemo. Vsi imamo isti cilj. Ne vemo sicer, kakšen je, ampak vsi hitimo proti njemu. Nekateri tečejo tako počasi, da jih prehitevajo ljudje s sladoledom. Drugi imajo izraz profesionalnega maratonca, čeprav po enem kilometru že iščejo prvo klop v senci. Tretji se ustavijo vsakih dvesto metrov, da naredijo fotografijo sončnega vzhoda. Ker regeneracija je pomembna.
Najbolj zanimiv del dopustniškega teka pa ni tek. Je objava po teku. Fotografija športne ure. Zemljevid v kričečih barvah. Čas. Tempo. Višinski metri. Povprečni srčni utrip. Kalorije. Obvezen komentar: “Lahkotnih 7 km pred zajtrkom.”
Lahkotnih. Človek pa še vedno sedi na robniku in lovi sapo, medtem ko mu ura čestita za “productive workout”.
Potem pride zajtrk. Trije rogljički. Dva krožnika umešanih jajc. Šest palačink. Sadje. Jogurt. Kos pice od včeraj, ker jo je škoda pustiti. Za konec še velik kozarec pomarančnega soka. Saj si vendar porabil 80 kalorij. Čeprav si jih med zajtrkom zaužil približno desetkrat toliko.
Naslednji dan se zgodba ponovi. Nekateri tečejo vsak dan. Ne zato, ker bi v tem uživali. Ampak ker doma niso tekli že enajst mesecev in je treba v desetih dneh dopusta nadoknaditi vse zamujene treninge. Dopust je očitno idealen čas za spreminjanje življenjskih navad. Tako kot prvi januar. Razlika je samo v temperaturi.
Seveda nimam nič proti teku. Ravno nasprotno. Tek je ena najboljših stvari, ki jih človek lahko naredi zase. Ampak morda bi bilo na dopustu dovolj že to, da greš na sprehod. Da zjutraj pogledaš morje. Da sedeš na pomol in poslušaš valove. Da si vzameš uro časa brez telefona in brez ure, ki ti vsakih pet minut sporoča, kako pripravljen si na napor.
Ampak to se ne meri. In kar se ne meri, danes očitno ne obstaja. Zato bom tudi jutri zjutraj gledal isto predstavo. Promenada bo polna tekačev, ki bodo tekli proti neznanemu cilju, medtem ko jih bodo brez težav prehitevali upokojenci v natikačih na poti po svež kruh.
In zvečer bomo vsi skupaj sedeli v isti gostilni, naročili ocvrte lignje, pico, pivo in sladoled. Ker je vendar dopust.
Objava Na dopustu vsi tečemo originalno objavljena na had blog.
]]>Če ste živeli v Jugoslaviji, potem se verjetno spomnite mantre o zunanjem sovražniku. Vedno je bil nekdo pred…
Objava Zunanji sovražnik je pred vrati in potrebujemo več denarja za obrambo pred njim originalno objavljena na had blog.
]]>Če ste živeli v Jugoslaviji, potem se verjetno spomnite mantre o zunanjem sovražniku. Vedno je bil nekdo pred vrati. Vedno je obstajala nevarnost. Rešitev je bila vedno enaka. Več denarja za vojsko, več orožja, več pripravljenosti. Strah je bil priročno orodje za opravičevanje izdatkov. Iskreno sem upal, da bo Slovenija drugačna. Da bomo država, ki bo razumela, da varnost ni zgolj število tankov, oklepnikov, raket ali odstotek BDP namenjen obrambi. Da bomo razumeli, da je družba močna takrat, ko ima dostopno zdravstvo, kakovostno šolstvo, kulturo, ki odpira prostor za razmislek in infrastrukturo, ki ljudem omogoča dostojno življenje.
Namesto tega poslušamo vedno isto zgodbo. Svet je nevaren. Rusija. Kitajska. Terorizem. Hibridne grožnje. Nekdo je vedno tam zunaj. In ker je tam nekdo, moramo tudi mi odpreti denarnico. Nato je lani sprejel odločitev, da naj bi članice do leta 2035 za obrambo in z njo povezane dejavnosti namenjale do 5 odstotkov BDP. Od tega 3,5 odstotka neposredno za vojsko, orožje, opremo in vojaške zmogljivosti, dodatnih 1,5 odstotka pa za infrastrukturo, kibernetsko varnost in druge varnostne projekte. Slovenija je med državami, ki bodo morale svoje izdatke občutno povečati.
Pet odstotkov BDP. Če številka ne pove veliko, jo postavimo v kontekst. Slovenski BDP je okoli 70 milijard evrov. Pet odstotkov pomeni približno tri milijarde in pol evrov letno. To ni drobiž. To je denar, s katerim bi lahko gradili bolnišnice, prenavljali šole, skrajševali čakalne vrste, vlagali v raziskave, kulturo ali javna stanovanja.
Seveda bo kdo rekel, da primerjam neprimerljivo. Da brez varnosti ni ničesar. Ampak tukaj se začne zanimivo vprašanje. Kaj sploh ustvarja varnost? Ali več orožja pomeni več miru?
Če bi bilo to res, potem bi živeli v najbolj mirnem obdobju človeške zgodovine. Orožja je namreč več kot kadarkoli prej. Vojske imajo večjo moč kot kadarkoli prej. Obrambni proračuni po svetu podirajo rekorde. Pa vendar vojn ni manj. Nasprotno. Ukrajina. Gaza. Sudan. Jemen. Konflikti v Afriki. Napetosti okoli Tajvana. Seznam je dolg in postaja vedno daljši.
Orožje samo po sebi ne povzroči vojne. To bi bilo preveč poenostavljeno. Brez orožja pa je precej težje voditi vojno. Orožje omogoča njeno nadaljevanje. Nekdo ga proizvaja. Nekdo ga prodaja. Nekdo z njim služi. In medtem ko umirajo vojaki in civilisti, obrambna industrija objavlja rekordne prihodke.
Paradoks je očiten. Več denarja namenjamo industriji, katere osnovni produkt je sredstvo za uničevanje. Nato pa se čudimo, da tega sredstva ni vedno manj, ampak vedno več. Še bolj zanimivo je, kako hitro se spremeni politični besednjak.
Če zmanjka denarja za kulturo, poslušamo, da je treba varčevati. Če zmanjka denarja za zdravstvo, slišimo, da je treba racionalizirati sistem. Če zmanjka denarja za šolstvo, je odgovor reforma. Ko pa govorimo o orožju, denar nenadoma ni več problem. Takrat govorimo o nujnosti. O odgovornosti. O prihodnosti. Kot da je vsaka investicija v orožje sama po sebi sveta.
Ne trdim, da država ne potrebuje vojske. Živimo v svetu, kjer bi bilo naivno verjeti, da se lahko vsi razorožimo čez noč. Tega sveta žal nimamo. Bi si pa želel, da bi z enako vnemo, kot govorimo o obrambi države, govorili tudi o obrambi javnega zdravstva. O obrambi javnega šolstva. O obrambi kulture. O obrambi socialne države. Ker država brez bolnišnic, brez učiteljev, brez raziskovalcev in brez kulture morda res premore vojsko. Vprašanje pa je, kaj pravzaprav brani.
Morda je največji zunanji sovražnik prav ideja, da bomo z vedno več orožja nekoč kupili mir. Zgodovina nas namreč uči nekaj precej drugačnega. Orožje lahko odvrne napad, lahko spremeni razmerje moči, lahko skrajša ali podaljša vojno. Miru pa samo po sebi še nikoli ni ustvarilo.
Mir so vedno ustvarili ljudje. Ne tanki.
Objava Zunanji sovražnik je pred vrati in potrebujemo več denarja za obrambo pred njim originalno objavljena na had blog.
]]>Donald Trump je ponovno dokazal, da je geopolitika zanj nekaj podobnega pub kvizu po petem viskiju. Tokrat je…
Objava Japonska je za Trumpa Islamska republika Japonska originalno objavljena na had blog.
]]>Donald Trump je ponovno dokazal, da je geopolitika zanj nekaj podobnega pub kvizu po petem viskiju. Tokrat je med govorom na vrhu Nata omenil Islamsko republiko Japonsko. Da, prav ste prebrali. Japonsko. Državo, kjer cesar še vedno obstaja, kjer je šintoizem del vsakdana in kjer ljudje stojijo v vrsti za vlak, ne glede na to, ali jih kdo gleda ali ne. Če bi to izjavil naključni stric na vaški veselici, bi se ljudje nasmehnili, mu natočili še en deci in rekli, da je imel očitno naporen teden. Ko pa to izjavi predsednik največje svetovne velesile, ki odloča o jedrskem orožju, carinah in vojaških zavezništvih, zadeva ni več tako zabavna.
Še posebej zato, ker to ni osamljen primer. Trump je v preteklosti že večkrat dokazal, da mu geografija, zgodovina in osnovna dejstva predstavljajo precej težav. Države menja podobno, kot menja mnenja. Če mu nekaj zveni dovolj eksotično, potem očitno spada v isti predal.
Najbolj fascinantno je, da to njegovih privržencev pravzaprav ne moti. Če bi Biden Japonsko razglasil za islamsko republiko, bi isti ljudje teden dni govorili o demenci, nesposobnosti in potrebi po takojšnjem odstopu. Ko to stori Trump, se razlage hitro spremenijo v “saj je mislil nekaj drugega”, “mediji spet pretiravajo” ali pa “ni pomembno, bistvo je bilo drugje”.
Politika je očitno postala šport, kjer rezultat ni več pomemben. Pomembno je le, kdo nosi dres. Ironija je še toliko večja, ker gre za državo, ki je ena najtesnejših ameriških zaveznic v Aziji. Japonska ni neka neznana otoška državica, ki bi jo našli šele po dolgem iskanju na zemljevidu. Gre za tretje največje gospodarstvo na svetu, pomembnega trgovinskega partnerja in ključno zaveznico Združenih držav Amerike. Ampak očitno tudi to ni dovolj, da bi si zapomnil njeno uradno ime.
Živimo v času, ko se dejstva preverjajo manj kot objave na Facebooku pred desetimi leti. Dovolj je samozavesten nastop, nekaj velikih besed in množica bo ploskala. Če pa kdo opozori na očitno napako, je takoj označen za dlakocepca ali političnega nasprotnika. Morda je največja težava prav v tem. Ne da predsednik naredi lapsus. To se zgodi vsakomur.
Težava je, da smo prišli do točke, ko se od politikov ne pričakuje več niti osnovnega poznavanja sveta. Dovolj je, da so glasni. In da imajo občinstvo, ki jih bo branilo ne glede na vse.
Če bo šlo tako naprej, me ne bo presenetilo, če bomo kmalu poslušali o Budistični republiki Braziliji ali pa o Demokratični ljudski republiki Kanadi. In nekdo bo tudi za to našel razlago. Ker danes ni več pomembno, ali je nekaj res. Pomembno je le, kdo je to izrekel.
Objava Japonska je za Trumpa Islamska republika Japonska originalno objavljena na had blog.
]]>