Intervju s samim seboj

Vrocina, samovsecnost in se kaj. Pa vendar sem si ze dolgo zelel tega. Danes je priloznost :evil:

Zakaj blog, ali ni to ekshibicionizem?
Sem clovek, ki ga zanimajo vse stvari, in ki ima mnenje skoraj o vseh stvareh. Ceprav se motim, bom vedno trdil do konca in na koncu dokazal, da imam prav. In ravno zato je blog idealen kraj, kjer lahko delim svoje misli, ce jih seveda kdorkoli zeli prebrati in nikogar ne posiljujem z njimi. Ekshibicionizem? Seveda je, odvisno sicer od vsakega blogerja, namrec, o cem pise in na kaksen nacin pise. Sam se sicer poskusam cim bolj distancirati od osebnih stvari.

Ali rad kritiziram?
Res je, sem zelo kriticen clovek do vsega in vseh! In v zivljenju precej pesimisticen do predlogov in idej, ki jih imajo ljudje. Predvsem zato, ker ce si pripravljen na najslabse, potem vse izpade dobro in vice versa. Kritiziram predvsem tiste stvari, politicne, ki me najbolj motijo, in za katere vem, da se ne bodo spremenile, da je moj post namenjen samemu sebi in pa tistim, ki me prebirajo. Hvala jim!

Fotografija? Obsedenost ali uzitek?
Oboje. Predvsem si ne predstavljam, ker sem taksne vrste clovek, ki nima obstanka na istem mestu par minut, da bi se lahko nekje sprehajal in ne pocel nic koristnega. Tako sem prisel do fotografiranja in sedaj je treba mene cakati in drugi nergajo nad menoj. Dejansko pa je to obsedenost, kajti vedno nove stvari in drazje stvari bi kupoval. Imam sreco, da me Barbka ustavlja pri tem. Ceprav sem veckrat jezen, pa ji dam potem prav.

10.000 v enem tednu. Kako bo šlo naprej?
V bistvu niso kliki merodajni, niti obiskovalci. Bolj je pomembno, ce kdo prebere napisano, kot pa vsa ostala statistika. Ce se kdo zamisli nad zapisanim in zacne razmisljati o stvari. Kajti, stvari so precej preproste, pa jih ljudje ne opazimo. In ko mi je nedolgo nazaj kolega, nevede, da pisem blog, razlagal da je bral en dober blog, katereg avtor je Had, sem ugotovil, da je to to, kar me veseli. Kako naprej. Ker mi je pisanje v uzitek in ne prisila, se ne obremenjujem s stevilkami.

Ali imam v zivljenju prevec casa, da pisem blog?
Vsak clovek po svoje izkorisca cas, ki ga ima. Nekateri hodijo v fitnes, lepotne salone, lokale, drugi pa pac ponoci ne potrebujemo vec kot 4 ure spanja in lahko pisemo. Glede na to, da prevec casa prezivim za racunalnikom, mi je to povsem vsec. In kar predstavljam si, kako bom cez par let bral svoje blodnje na blogu in vprasanje je, ce se bom prepoznal. Saj mora clovek odrascati v svojem casu in okolju. In dokler ni Barbka prevec jezna na moj cas, ki ga namenim blogu, ga bom pisal se naprej :)