Grem na morje – podirat idilično hiško v Kavran v Istri

Priporočena pošta. V petih dneh je potrebno porušiti zgrajeno hiško v Kavranu in spraviti vse v prvotno stanje. Pritožba ne zadrži izvršbe!

Zgodba sega v daljno leto 1985, ko smo kupili 400 kv.m. zemlje, več kot 800 metrov od morja v vasi Kavran, 20 kilometrov od Pule. Cena je bila takrat precej zanemarljiva, okrog 3000 mark in seveda brez gradbenega dovoljenja. Takrat je bil zeleni pas 800 metrov in zato smo si izbrali takšno oddaljenost.
Kavran je bil vedno idealen prostor za počitek. Brez elektrike, brez vode, mir in tišina, daleč stran od ponorelega sveta. Imeli smo sončne celice s katerimo smo polnili akumulatorje in svoje cisterne vode. Užival sem vsak trenutek v Kavranu. Morje čisto in neonesnaženo in na plaži ni nobene gužve. Okrog 1000 parcel je bilo prodanih v Kavranu. In sosedje so bili super in čudoviti trenutki odraščanja so bili preživeti v Kavranu. Ko se človek razvadi s tem uživanjem, je težko najti kaj podobnega.
V vmesnem času smo spremenili namembnost parcele, vložili vlogo za gradnjo in vse ostalo, da bi pravno formalno lahko zgradili hiško. Vendar ni bilo nikoli konkretnih odgovorov, kajti ta del Istre ni imel niti zazidalnega načrta. In pet let nazaj, ko smo julija sedeli zvečer pred takrat še prikolico, je padla ideja. Pozidajmo hiško, s predpogojem, da se zavedamo, da bo nekoč mogoče treba vse skupaj porušiti. In tako so se začela dela. V manj kot dveh mesecih je bila hiška pod streho. Tudi stroški niso bili pretirani. Žulji na rokah staršev so drugo poglavje!
Pogled na morje s terase je bil neprecenljiv. In je še vedno. Ampak samo do sobote, ko bo vse to odšlo v prah. Vložili smo vlogo, spremenili namembnost in dobili hišno številko. Prišli so merilci in izmerili hiško in pošteno samo plačevali davek na nepremičnine na Hrvaškem. Plačevali smo komunalne pristojnine, čeprav jih nismo uporabljali. Prav tako smo parkrat plačali pravnike, ki bi nam uredili gradbeno dovoljenje, vendar je bila vedno ista zgodba. Dobili so denar in poniknili. Kljub zavedanju, da bo verjetno treba rušiti, sem upal, da pride Hrvaška prej v EU in se bo vse skupaj spremenilo.
Lani poleti so rušili obalni pas. Pogled na vse skupaj je bil več kot žlosten. Cel kup fotografij sem posnel, vendar nikoli nisem imel srca, da bi jih objavil. Kavran je vse bolj izgledal kot Hrvaška po vojni. Vse uničeno in celi kupi smeti povsod. Iz idile je vse skupaj preraslo v smetišče. Vendar morje je ostalo in je še vedno čisto.
In se je zgodilo. Dobili smo pošto, da je treba rušiti. Spraviti vse v prvotno stanje. Kljub temu, da sem se zavedal, da bo nekoč verjetno treba vse skupaj porušiti, sem tlačil to idejo nekam daleč stran. In sedaj, ko pakiram stvari, da grem na morje, vendar ne uživati, ampak rušiti, kar sem pomagal graditi, mi je nekako čudno. Ni to jeza, ampak bolj razočaranje nad dejstvom, da bodo sedaj odšli vsi spomini in da bo ostala praznina. Sicer že nekaj časa iščem nepremičnino v Istri, vendar so cene v zadnje pol leta poskočile za 10x.
Jeap, dejstvo je, da ne bo v Kavranu nikoli več tako, kot je bilo. Verjetno se bo čez kakšno leto vse skupaj spremenilo. Naredili bodo zazidalni načrt za to področje, vstopili bodo v EU, verjetno bodo celo dovolili graditi objekte. Vendar isto ne bo nikoli več.
Ko bom od jeze tolkel po stenah in bo iz mene bruhala jeza, bom po eni strani vesel, da se je končala agonija, pred katero sem raje bežl. In ko bo od idilične hiške ostal samo kup prahu, bom končno naredil korak naprej. Nikoli več isti, veliko bolj previden, vendar tudi močan, ker v končni fazi se zavedam, da je najtežje, da rušiš za seboj stvari, ki so ti drage in v katerih si užival.