Na naših avtocestah je kar nekaj stacionarnih radarjev, oz. ohišij v katere jih namestijo. V zadnjem tednu, ko sem naredil precej kilometrov po avtocestah, sem ugotovil, da so to večinoma prazna ohišja, ampak namen je dosežen. Vsi po vrsti zavirajo, ko zagledajo “radar”, oz. tisto ohišje.
In se mi je utrnila ideja. Zakaj bi imela držva delo z radarji, z obdelovanjem fotografij, s pošiljanjem položnic in vsem kar sodi v ta proces. Naj mi držva podari koncesijo za stacionarne radarje in bo stvar urejena.

Postavil bi še kup dodatnih radarjev na naše avtoceste, vendar to na odseke, ki so nevarni, ne pa na ravnine, kjer se zasluži največ denarja s kaznimi. Vse skupaj povezal preko UMTS omrežja in online obdeloval celoten proces in vse prekrške. Dnevno pošiljal položnice, če bi imel dostop do podatkov, ki jih ima policija, ali pa jih predajal njim, ki bi ukrepali dalje.
Seveda bi, glede na to, da v Sloveniji od zadnjih volitev ni več korupcije in klientelizma, poskrbel tudi za to. Namreč moje cene uničenja dokazov, bi bile veliko višje, kot pa policijske kazni, tako da ne bi prihajalo do kršitev predpisov in se mi ne bi bilo potrebno zagovarjati, ali skrivati pred Dragom Kosom. In definitivno bi prispeval vsaj 95% pobranih kazni v proračun, da bi se zmanjšala inflacija in bi lahko nabavili še ene 400 kosov Patrij in bi zaradi tega dobili bolj ugodno ceno in bi se lahko podarilo več provizij in podkupnin. Saj vendar živimo v deželi, kjer se cedita med in mleko.

No, mogoče pa je ta moja ideja že v realizaciji in sem zamudil tudi ta vlak, ki bi mi pripeljal cel kup zlata, veselja in brezskrbnosti. Saj se držva umika iz gospodarstva, kajne? Ups, a to ni isto?

No, mogoče pa je vse to razmišljanje posledica preveč napornega napovednika, ki sem si ga pred tednom zastavil in ga, z izjemo Internautice, realiziral. Sedaj bi potreboval dopust in če bi imel koncesijo za stacionarne radarje, bi lahko šel tja, kamor je šel Janez Janša – v Latinsko Ameriko. (vir)