Ko poleti meteorologi, ko je zunaj 35+ stopinj, napovejo poslabšanje vremena z nevihtami in posledično dežjem, se kmetje spravijo s svojimi cisternami in traktorji na travnike in polja in “špricajo z gnojnico”. Kot na Rock Otočcu, vendar tam špricajo z vodo, da se naredi (če ga slučajno ni) blato.
Čez dan, če se voziš naokoli, se to niti ne opazi toliko, saj je mogoča vožnja edino z zaprtimi stekli in prižgano klimo, ki pa anulira smrad iz okolja. Povsem drugače je za ljudi, ki živijo v bližini teh “kontaminiranih” območij in morajo poleg vročine prenašati še povsem “naraven” smrad.

Ponoči pa je zgodba povsem drugačna. Včeraj sem se okoli 23. ure peljal iz Bleda proti Izlakam. Ker je bilo zunaj prijetnih 26 stopinj, sem posledično spustil streho in užival v prijetnem vrtinčenju zraka.
Ups! Užitek je trajal borih par minut, ko pa sem pripeljal na “še ne zgrajeno” avtocesto so se začela območja smradu. In to ni smrdelo, ker imam jaz tako občutljiv nos, ampak je na nekaterih odcepih smrdelo tako močno, da bi se najrajši ustavil in zaprl streho (če bi to lahko storil), saj me je sililo na bruhanje. V primerjavi s to vožnjo, je vožnja mimo farme v Ihanu prav prijetna – in tam hudičevo smrdi.


Očitno se je ta gnojnica “tenstala” čez dan in zvečer z vsem svojim smradom udarila. Ne predstavljam si, da bi moral živeti kje v bližini teh “nahajališč gnoja” in to vonjati celo poletje, oz. imeti poleti ponoči zaprta okna zaradi zunanjega smradu.

In še ena stvar, ki se mi zdi precej fascinantna ob vsem tem. Namreč Slovenijo oglašujemo kot “da ril šit” destinacijo in zadnje leto je res polno oglasov za naših par kilometrov morja (v bistvu za en maraton), vendar tujci, ki pridejo v Slovenijo čez Karavanke in slučajno odprejo šipe na avtomobilih, verjetno dobijo občutek da so prišli v deželo kjer se ne cedita med in mleko, ampak drek in gnoj!

Ah ja, turizem smo ljudje. In koga briga, če malce smrdi, kajne!