#tvitomanija – moj pogled na konferenco

Preko 100 predavateljev in več kot 600 udeležencev, so osnovni podatki Tvitomanije – konference o družbenih mrežah, ki je potekala konec prejšnjega tedna v Novem Vinodolskem. Ideja mi je bila všečna že na prvi pogled, saj je bila precej podobna ideji, ki jo je imel Gregor Fras že pred sedmimi leti – da bi združil na enem mestu ex Jugoslavijo in naredil izobraževanje o bloganju, ter dober žur. No, slednjega ni manjkalo tudi na Tvitomaniji – sploh glede na podatek, da je prišlo 31-krat do bližnjega srečanja s steklom.

Kaj je bila torej Tvitomanija. Konferenca, kjer je bilo veliko govora o tem kaj in kako se počne na družbenih omrežjih, ko je bilo govora o problemih, ki nastanejo na družbenih omrežjih, o pravnih pogledih na to početje, o družbenih omrežjih in televiji, tisku in vsem ostalem. Program je bil pester, ampak na žalost je velika večina stvari bila zanimiva, vsaj pri nas v Sloveniji, pred parimi leti – sedaj se nihče več ne ukvarja z njimi, oz. jih je že rahlo povozil čas. Recimo debate o tem, kaj je treba napisati na Facebook, da bo vaša objava uspešna – ko pa vsi vemo, da je treba napisati “en big like prosim” (sarkazem off) in vsi bodo od navdušenja in engagementa popadali dol. To, da sem spoznal zelo zelo zelo veliko ljudi iz regije, da sem srečal par ljudi, ki jih nisem videl še nikoli v življenju, čeprav že par let komuniciramo preko Twitterja – to pa je priceless.

Vendar nazaj k konferenci in stvarem, ki bi jih bilo mogoče izboljšati in so me precej zmotile. Seveda, a ne bi bilo čudno, če mene ne bi stvari motile?!

• program konference – preveč obširen in tri predavanja v treh predavalnicah ob istem času niso nekaj najboljšega, sploh v primeru, ko je na nekaterih predavanjih zgolj par ljudi. Veliko boljše bi bilo, če bi imela Tvitomanija dve smeri – osnovno in napredno in temu prilagojen bi bil tudi program. Namreč razlagati o tem, kako se uporablja Pinterest, verjetno ni nekaj kar bi si ljudje res želeli poslušati, razen če jih to zanima. Po drugi strani zamuditi cel kup odličnih predavanj, ker so se pokrila s kakšnim od panelov je res škoda
• key speakerji – predlagam, da se drugič najde nekoga, ki ni iz regije in bi lahko precej dobro popestril konferenco!
• predavatelji – večina predavateljev, ki sem jih poslušal je bila odlična in udeleženci v dvorani so z zanimanjem poslušali predavanja, vendar vseeno so bila nekatera tako osnovna, da bi pričakoval kaj več. Ampak težko je zadovoljiti toliko okusov, kot jih je bilo v dvorani
• paneli – večni problem panelov so njihovi voditelji. Voditelj mora biti karizmatičen, mora poznati goste, predvsem pa mora znati voditi panel, saj se sicer vse skupaj sprevrže v medsebojno obračunavanje, kar načeloma ni nič slabega, vendar je na takšnih konferencah precej naporno sodelovati v tem
• zamude in prestavljanje predavanj – rak rana, ko se ti eno predavanje zavleče in se potem zavlečejo vsa predavanja. Tvitomanija je imela dovolj “buffer” časa, da so se predavanja lahko začenjal dokaj točno, ampak zmotilo me je, da so se prestavljala iz enega dneva na drugega in tako je bilo planiranje stran vržen čas
• označevalne table – ko šele drugi dan odkriješ tretjo predavalnico, ker nihče ne ve kje je, potem veš, da bi moralo vse skupaj biti precej bolj označeno. Zgolj table, ki bi usmerjale in vse bi bilo urejeno in super
• name tagi – nismo jih imeli vsi, oz. nismo jih vsi dobili. Zadeva je super in precej lažje je nekoga spoznati, če veš kako mu je ime. Če nekoga še nikoli v življenju nisi videl – in na takšnih konferencah se to dogaja zelo pogosto!, je to precej bolj preprosti način spoznavanja. In name tagi bi morali biti na takšnih konferencah obvezni ves čas
• interneti – ko imaš na konferenci 600 ljudi, ki ima vsak s seboj vsaj dve napravi, ki potrebujeta internete, se je na to potrebno pripraviti. Jeap, interneti niso vedno delovali, ko pa so, so pa delovali počasi. Na srečo sem imel s seboj Bonbon kartico, ki mi je precej pomagala pri tem. Da tega, da interneti v apartmaju niso delovali sploh, niti ne omenjam.
• zabave – obvezna sestavina vsake konference. Tudi to, da je bila pijača svinjsko draga še preživim, ampak težko pa preživim štiri dni zapored žura z enako glasbo (ali pa se je zgolj meni zdelo tako?), saj sem se počutil, kot bi poslušal terasa band

Bodi dovolj. To je pač par nasvetov, na katere bi moral biti organizator pazljiv, saj bi s tem pridobil še dodatno zadovoljstvo udeležencev. Zavedam se, da je organizacija takšne konference vse prej kot lahko delo, kot se tudi zavedam, da se vseh ne da zadovoljiti. Suma sumarum – če bi bila konferenca znova naslednji teden, bi se vrnil!

Še moj pogled na sceno – razliko med Slovenijo in ostalimi državami ex Jugoslavije. Če smo Slovenci narod, ko je vedno tiho in kima, so exYu narodi ravno obratni – veliko besed, s katerimi ne povedo nič, se znajo hvaliti in znajo sebe prodajati. Kljub temu, da so govorili o stvareh, ki so Slovenijo zaobšle, oz. bile zanimive pred parimi leti, so bili udeleženci navdušeni. Če bi v Sloveniji nekdo govoril o teh stvareh, bi bilo ravno obratno. Dejstvo je, da se razlikujemo – da nekatere stvari dojemamo povsem drugače in da smo v nekaterih stvareh pred časom. Vendar je tudi dejstvo, da se v Sloveniji niso spletle med tviteraši takšne vezi, kot so se v državah exYu, kjer se ljudje veliko družijo med seboj, si pomagajo, predvsem pa se spoštujejo. Pri njih ni tekmovanja, ampak je to zabava. In na tem področju bi se lahko pri nas veliko naučili.

Končno sem ugotovil razliko med srbskim, hrvaškim in bosanskim jezikom, spoznal kup zanimivih ljudi, vsaj 10-krat plaval v morju, spal povprečno dve uri in preizkusil SUP-anje.

Zapisi na drugih blogih:

• #Tvitomanija još uvek traje
• Lajna i dalje na Tvitomaniji
• Tvitomanija: Konferencija i ekskzurzija u jednom – recept za pozitivan utisak
• Tvitomanija ili zašto putovanje obogati čovjeka
• Tviteraši grade srušene mostove