Kava na zalogo je bil “projekt”, ki se je odvijal lansko leto. Kruh za prjatla pa “projekt”, ki je potekal v začetku letošnjega leta. Sam sem bil do obeh projektov precej skeptičen, saj se mi ni zdel to vzdržen model, ampak v bistvu zgolj marketinški spin pospeševanja prodaje. Ko sem pisal o teh dveh projektih, sem doživel dokaj burne odzive, saj se nisem postavil na stran organizatorjev “projektov”, ampak sem poskušal pogledati čez planke in predstaviti svoje mnenje.
Če pridem jaz v lokal, kjer ponujajo to opcijo in plačam dve kavi, se mi zastavi par vprašanj:
- kdo je upravicen do kavice na zalogo – ali obstaja lista ljudi, ki jim je ta kavica na voljo?
- kako se preverja verodostojnost – da si nekdo res sam ne more plačati kave?
- kako ves, koliko kavic je kje na voljo, oz. koliko jih je “na zalogi”?
- kateri lokali so tisti, ki ponujajo to možnost?
- kako naj verjamem, da bo kavo res dobil nekdo, ki si je ne more sam plačati in ne bo to samo dodaten zaslužek gostinca, ki je prvi implementiral to idejo?
Odgovorov seveda nisem nikoli dobil, vendar sedaj, ko mineva leto od te akcije, nikjer več ne opazim ničesar o tem. Tudi akcije kruh za prjatla, ki ni tako stara, nisem opazil nikjer več.
Torej se mi zastavlja vprašanje zakaj se nekateri stvari primejo, druge pač ne. Anina zvezdica deluje, ker je organizirana, ker se točno ve za kaj se gre in kako se stvari počnejo. Če se stvari lotiš samo zato, da se jih lotiš, potem je vse skupaj precej napačno. In včasih je kakšno stvar vseeno boljše prespati in se šele potem odločati o njej.
Da še enkrat poudarim – zelo se zavedam, da je v Sloveniji veliko ljudi, ki živijo na robu in jim vsaka pomoč pride še kako prav. Vendar ti ljudje ne bodo hodili naokoli in gledali, ali je kakšna kava v lokalu za njih na zalogo, ali pa po pekarnah, kjer bodo iskali kruh, ki bo zastonj. Takšni ljudje imajo vseeno še svoje dostojanstvo – marsikdo ne gre na Rdeči križ po paket hrane, ali na Karitas, saj jih je sram situacije v kateri so se znašli. Takšni ljudje se ne izpostavljajo na takšen način, saj je edino, kar jim je ostalo v življenju zgolj njihovo dostojanstvo… In to je potrebno spoštovati.. Država bi morala narediti svoje, vendar se mi zdi, da je vse skupaj precej medlo in brez kakšnega daljnoročnega cilja..
