Dobrovoljna organizacija

V Sloveniji imamo kup dobrodelnih organizacij, ki v teh časih rešujejo “kožo” ljudem, ki so ostali brez vsega in jih mačeha država ne zna in ne morem rešiti. Kljub vsem socialnim transferjem, kljub vsem naporom, ki jih vlada vlaga v reševanje situacije, ki je v Sloveniji, jim le to ne uspeva. In dobrodelne organizacije so tisti del, ki priskoči na pomoč in reši stvari. Unicef, Karitas, #botrstvo,… in še in še bi lahko našteval.

Kaj je dobrovoljna organizacija? Ko napačno izgovoriš besedo dobrodelno in izpade dobrovoljno in potem začnejo misli svojo pot, ki se ne ustavi. Ja, Slovenija potrebuje dobrovoljno organizacijo – organizacijo, ki bo poskrbela, da bodo ljudje postali zopet dobrovoljni?!

Kvantni preskok v zgodovino – nekje 25 let nazaj, ko smo še živeli v Jugoslaviji. Nismo imeli vsega (po kavbojke smo šli na Ponte Rosso, po Milka čokolado v Avstrijo, računalnike smo švercali iz Nemčije in imeli smo najboljše športnike na svetu), pa vendar smo živeli v upanju in v dobri volji. Veliko manj je bilo zamorjenih ljudi, veliko več je bilo smeha, zabav, pričakovanj, predvsem pa optimizma, dasiravno nismo živeli v deželi, kjer sta se cedila med in mleko. Vendar smo imeli vsi dovolj, da smo živeli dostojno življenje, predvsem pa, da smo bili srečni, da živimo. Sedaj je situacija drugačna – vsi se zavedamo tega in le redki karkoli spremenijo.

20+ let samostojnosti se pozna, predvsem pa je 20+ let samostojnosti pustilo precej ran na naših življenjih. Namesto, da bi se ukvarjali s prihodnostjo, se ukvarjamo s preteklostjo. Namesto da bi skupaj gledali in delali plane, kaj bomo počeli čez 5 let, se moramo ukvarjati z lastno eksistenco. Ni več prihodnosti, kot je bila nekoč in ničesar ni “zagarantiranega”.

Ravno zato bi potrebovali dobrovoljno organizacijo – organizacijo, ki bi se trudila, da v nas zopet zaneti iskrico dobre volje. Da nam zopet nekdo pokaže, da se ljudje lahko tudi nasmejimo, kljub temu, da je vse v riti in da smo lahko srečni tudi če nimamo ničesar. Marsikdo se je tega že priučil, marsikomu to ni uspelo. Prej, ko bomo sami v sebi poiskali dobro voljo, predvsem pa ko se bomo soočili s tem, da če se bomo nekomu nasmehnili na cesti, da bomo s tem polepšali dan dvema – sebi in osebi, kateri smo se nasmehnili.

Ko bomo ugotovili, da so mediji balast, ki ga ne potrebujemo za naše življenje, saj s svojimi zgodbami zgolj delajo zdrahe in prikazujejo informacije, kot si jih sami želijo, potem bomo naredili še večji korak naprej k dobri volji.

V bistvu, če bi izklopili televizijo, radio, internet za teden dni in šli na počitnice nekam, kjer ne bi imeli stika z realnostjo, bi definitivno postali precej bolj dobre volje in nasmejani. Pozabili bi na situacijo v kateri smo in bi končno spet zaživeli.

Aha, dobrovoljna organizacija bi bila v pomoč pri tem. Preučevala bi primere dobrih praks in jih delila med ljudi, predvsem pa bi se trudila, da se zopet najde smisel v vsem nesmislu v katerem smo sedaj. Nasmeh bi postal zopet cenjen in bi imel svojo vrednost. Ne dvomim, da če bi se ljudje odločili, da bodo dobre volje, da se to ne bi poznalo tudi pri ljudeh okoli in tako naprej in naprej.

Včasih.. Včasih je potrebno samo poskusiti.