Dost mam

Dost mam je eden izmed tistih izrekov, ki ga vsak od nas izgovori velikokrat. Ko imaš vsega poln k… in ko ne najdeš več izhoda, potem ga izrečeš. Na blogu se je začelo leta 2008, ko sem v zapisu Dost mam! med drugim zapisal (šlo je za naše Patrie, ki so še vedno status quo):

 

• dost mam skrivalnic, ki se jih gredo z mojim, oz. našim davkoplačevalskim denarjem!
• dost mam obtoževanj in podtikanj, da bi odvrnili pozornost stran od preiskave!
• dost mam “oznak strogo zaupno”, če jih “jaz financiram” in še vedno ne vem, kaj bomo dobili!
• dost mam igric, ki se jih gredo politiki, ki smo jih mi izvolili!

 

Leta 2011 je bila situacija še malce bolj čudna in na spisku “dost mam” se je znašlo še par stvari več:

 

• dost mam enih in istih obrazov v politiki, ki smo jim priča že zadnjih 20 let in ki rotirajo kot sateliti po orbiti
• dost mam kurčevih referendumov, ki se vsak teden pojavijo v idejah nekaterih ljudi in s katerimi poskušajo preložiti odgovornost na par tistih ljudi, ki dejansko gredo na referendum
• dost mam obračunavanja s polpreteklo zgodovino, ki bi jo radi nekateri spremenili v svojo korist, namesto da bi se ukvarjali s sedanjostjo, ki jo moramo davkoplačevalci živeti
• dost mam podtikanj in obračunavanj v javnosti, ki niso ključnega pomena za dobrobit državljanov Slovenije, ampak služijo za pritlehne interese posameznikov
• dost mam obljub politikov, ki se vsi medeni cedijo, ko je potrebno dobiti glasove volivcev in pozabijo na nas že prvi dan svojega dobljenega mandata
• dost mam neučinkovitih organov pregona, ki se rajši ukvarjajo z majhnimi “ribami”, kot da bi začeli čistiti greznico tam kjer najbolj smrdi
• dost mam tega, da v Sloveniji obstajata dva razreda ljudi – razred, ki se lahko požvižga na zakone in ki jim nihče nič ne more in ostali, ki tega privilegija nimamo
• dost mam “uspešnih” podjetnikov, ki so vse premoženje pridobili s pomočjo privatizacij in na račun ostalih iztrošenih Slovencev
• dost mam poslušanja zgodb o uspehu in razcvetu Slovenije, ko je trenutno pri nas preko 100.000 brezposelnih ljudi, ki težko preživijo mesec
• dost mam sranja, ki sem ga priča vsak dan v “novinarskih” prispevkih in s katerimi se povzroča samo še slabša klima (ki je že tako v riti)

Sedaj smo leta 2015 in spisek se je še dodatno povečal:

• dost mam ljudi, ki nikoli ne bo prevzeli odgovornosti za stvari, ki so jih storili
• dost mam “upravljavcev” državnega premoženja, ki delujejo v interesu “države”, kar se je dokazalo v primeru DUTB, Banke Slovenije, itd..
• dost mam ljudi, ki za svoja dejanja ne končajo tam, kjer bi morali, ampak jih luknje v zakonih ščitijo
• dost mam orožarskih afer, Patrij, TEŠ6, Bank Slovenij – ki so bile namenjene zgolj temu, da so si nekateri omastili brke

 

To ni celoten spisek vsega, česar imam dosti! Lahko bi pisal cel dan, ker je dejansko res veliko stvari, ki so moteče v tej naši državi, ki jo nadvse ljubim in predvsem sem ponosen nanjo. Ampak to, kar se trenutno dogaja v njej, pa mi ni niti v ponos niti v veselje.

Če smo pred več kot dvajsetimi leti znali biti eno in smo se odločili za svojo državo, potem je mogoče čas, da se potegne črta čez ta čas in se naredi preprosta računica in ugotovi, ali plujemo v pravo smer ali pa nas je zaneslo na odprto morje, kjer nimamo več možnosti upravljanja z našim čolnom. Če je slednje, potem je čas za novo revolucijo in nove obraze, ki bodo namesto nasmeha pokazali rezultate in ki bodo predvsem realni. Ampak vprašanje je, kje so ti obrazi in kdo so ti ljudje! Upanje umrje zadnje!