Uspehi naših SloSki športnikov  in novinar Andrej Miljković

Kljub temu, da Tina Maze in Peter Prevc nista osvojila velikega kristalnega globusa, ki ga je večina ljudi pred malimi zasloni pričakovala, je bila sezona 2014/15 za naše “zimske” športnike zelo zelo uspešna sezona.

Skupno so naši športniki osvojili 63 medalj v sedmih panogah. Od tega:

• 20 zlatih medalj
• 22 srebrnih medalj
• 21 bronastih medalj

Osvojene medalje po panogah:

• 20 medalj alpsko smučanje
• 21 medalj smučarski skoki
• 7 medalj biatlon
• 10 medalj deskarji
• 3 medalje prosti slog
• 1 medalja tek na smučeh
• 1 medalja telemark

Čestitke vsem športnikom, ki so nas v “klimi”, ki je trenutno na voljo v Sloveniji s svojimi rezultati razveseljevali, predvsem pa, ki so dvigovali ime Slovenije iz povprečja in ga postavili na zemljevid velesil zimskih športov. Ta sezona je bila zlata in vsaka  naslednja sezona bo težja, kajti ti rezultati letos so bili fenomenalni.

Sedaj pa še ob bok raznim komentatorjem, ki trdijo, da bi moral Jurij Tepeš na zadnji tekmi v Planici skočiti manj in s tem omogočiti zmago Petru Prevcu.

Smučarski skoki so individualen šport. Ni šport, kot kolesarstvo, kjer celotna ekipa dela za enega. Ni enak šport, kot je nogomet. In vsaj po svoje skuša opraviti čim boljši skok. Lahko si samo predstavljamo, kako bi tekme izgledale, če bi se v vseh zimskih športih vsi tekmovalci borili za najboljšega predstavnika njihove države. Ne, šport bi izgubil smisel. Tudi taktiziranje, ki bi sicer v primeru Prevca prišlo prav, bi bilo povsem neumna poteza. Če bi trener zahteval kaj takšnega, bi lahko naslednje leto skakal zgolj Prevc, ostali pa bi tekme opazovali preko televizijskih zaslonov.

Lahko bi bilo drugače. Lahko bi Peter osvojil velik kristalni globus. Ampak za to ni bila krivda Jurija Tepeša. Ko sem bral komentar Andreja Miljkovića v reviji Ekipa, se mi je zastavilo vprašanje, kakšen “komentator” oz. novinar lahko napiše kaj takšnega (vir) – Smo pošteni? Ne, neumni z nasmeškom

Kategorijo, v kateri bi z velikim naskokom slavil Jurij Tepeš, bi namreč lahko poimenoval tudi drugače in namesto besede neposrečenost uporabil precej močnejši samostalnik. Če bi me zaneslo, bi se morda spogledoval celo s kakšno nekoliko žaljivo klinično diagnozo. Nikoli namreč ne bom mogel doumeti in verjeti, s kakšnimi besedami je zmagovalec nedeljske posamične tekme pospremil svoj uspeh, ki je hkrati prinesel neuspeh njegovega reprezentančnega kolega na precej večji in precej pomembnejši ravni. Če ostanem prizanesljiv in še naprej ne dovolim zanašanja, so bile Jurijeve besede neusmiljene, brezsrčne, arogantne, zajedljive, krvniške, nastopaške, za nameček pa so se v mojih očeh celo spogledovale s privoščljivostjo. Do Tepeševih javnih nastopov čutim stud, ki ne bo nikoli usahnil in ki bi mu ga, če bi bil v vlogi Petra Prevca, zameril do neskončnosti. Da se je v slovensko kristalno skledo podelal z nasmeškom na obrazu in ob figurativnem žvižganju Avsenikove planiške himne, pa mu zamerim tudi v svoji vlogi in v imenu vseh enako mislečih.

No, jaz bi se na njegovem mestu zamislil. Verjetno dotični novinar še ni stal na na zaletišču skakalnice in verjetno se niti ne zaveda, da ne moreš povsem preprosto upravljati s svojim poletom, kajti na to vpliva veliko faktorjev. V nasprotnem primeru bi Peter skočil 260 metrov in osvojil veliki kristalni globus. Ampak ne, veliko lažje je nekoga kriviti in tako prestaviti odgovornost na nekoga drugega.

Čestitke vsem našim športnikom za odlično sezono!

Pogled na Planico leta 2006!