Sodim med tiste ljudi, ki ne zbirajo točk, nalepk, značk in ki imajo v denarnici vsaj 10 različnih kartic zvestobe, ker jim pridejo prav. V denarnici nimam zadnjih 30 računov iz Mullerja, ker sem pri prejšnjem nakupu dobil popust in ga bom naslednjič uporabil, ali pa Lidlovega računa, ker bom imel naslednji četrtek 10% popust. Ne sodim med tiste, ki gredo v različne trgovine in v njih kupijo različne izdelke, ker so najboljši in imajo najboljše cene. Prav tako mi je popolnoma vseeno, če bom s kartico zvestobe zbral toliko točk, da bom nekaj, kar ne potrebujem, lahko kupil skoraj zastonj!

Vendar obstaja veliko takšnih ljudi, ki zbirajo točke, ki imajo takšne in drugačne kartice in katerih osebne podatke in podatke vsakega nakupa v različnih podjetjih zbirajo in obdelujejo. Pametna obdelava takšnih podatkov lahko prinese precej benefitov podjetju, saj točno vedo kakšni so njihovi potrošniki. Vendar na žalost zelo malo podjetij te podatke res dobro zna izkoriščati.

Si predstavljate, da dobite po parih mesecih uporabe zvestobne kartice na dom personaliziran katalog s produkti, ki jih ponavadi kupujete in s super ugodnimi cenami? Ali pa da dobite knjižico receptov iz vaših najljubših izdelkov, ki jih kupujete v trgovini?

Preprosto, saj vendar imajo podjetja, ki ponujajo kartice zvestobe/ugodnosti vse podatke iz katerih lahko izluščijo točno te podatke in jih preko pametnih algoritmov sparijo z recepti, izdelki in vsem ostalim. Glede na to, da vedo povsem natančno koliko vsak mesec zapravite pri njih vas lahko postavijo v kategorijo in potem odmerjajo “nagrade”, ali cukrčke.

Vendar. Ja, v Sloveniji je vedno vendar. Pri nas ne počnejo tega. Teh stvari se lotevajo na precej bolj “u izi” način in nagrajujejo potrošnike z izdelki, ki jih ponavadi ne potrebujejo, ampak ker so poceni, jih potrošniki seveda kupujejo. Tudi ni različnega nagovarjanja (segmentiranja) potrošnikov glede na njihove kupne navade in kupno moč. Manjša podjetja, ki delajo pretežno na spletu se tega zelo dobro zavedajo in posvečajo čas in energijo za to. In nekateri so celo zelo uspešni in jim uspeva. Velika podjetja pa pač rajši namenjajo svoj denar za oglaševanje na televizji, kjer gradijo “brand awarness”!

No, ko vsakič znova zaslišim vprašanje – ali imate našo kartico ugodnosti/zvestobe. In ko vsakič odgovorim da je nimam, mi gre že pošteno na živce ta ritual, ki se nikoli ne prekine. Podobno kot na Petrolu, ko ti poskušajo pred blagajno prodati še kakšen izdelek in je odgovor vedno enak – ne, hvala.

Mogoče bi bilo smiselno, da bi naredili v Mercatorju, Leclercu, Tušu in trgovinah, kjer imajo zvestobne kartice posebno blagajno za tiste, ki smo alergični na to. Tam bi nas prodajalka zgolj pozdravila in to bi bilo to. Brez vseh podvprašanj, če bi želeli kartico in oh in sploh in oh. Preprosto, kajne?

p.s.: najbolj smešno je, da na Petrolu plačujem z American Express kartico, ki je povezana s Petrolom in ne potrebujem dodatne kartice za zbiranje točk zvestobe – pa vendar me vsakič znova vprašajo, če imam njihovo kartico. No, meni se ne da več niti razlagati o tem in samo čakam, da se vse skupaj čim prej konča in da podpišem račun in se odpeljem. In verjetno nisem edini, ki si ne želi “upsella” na “point of saleu”.