Zgodovina se ponavlja. NPU je prisluškovala Zoranu Jankoviču. Informacije so po “nekem čudežu” prišle v javnost in sedaj je Bojan Požar objavil tudi ime farmacevtke, o kateri se je ugibalo par dni. No, definitivno ne gre za čudež, da je prišlo ime zaposlene v Lekarni Ljubljana v javnost, saj je takšen način zelo prozoren in predvidljiv. Če želiš nekoga “uničiti”, potem so v Sloveniji očitno dovoljena vsa sredstva, tudi to, da zaradi tega uničiš življenje nekoga drugega.
Leto nazaj je ravnatelj storil samomor. Slovenija se je zgražala nad mediji, ki so objavili njegovo ime in priimek. Ampak narod je želel to, so trdili mediji. O tem, da so bili mediji posredno krivi za njegovo smrt, zaradi vsega pritiska, ni bilo več pomembno. Čas je šel naprej.
Zoran Jankovič je definitivno človek, ki je namazan z vsemi “mažami”. Zato mu uspeva. Kakšne so njegove metode poslovanja vedo tisti, ki so imeli opravka z njim. Vendar je smešno, da kljub temu, da mu vsak mesec pripišejo kakšno novo afero, vse vedno ostane zgolj pri insinuacijah. Jaz sem bil prepričan, da si v Sloveniji nedolžen, dokler ti ni dokazana krivda. Vendar očitno temu ni tako. Nekaterim zastarajo primeri, druge reši ustavno sodišče, tretji primeri sploh ne doživijo svojega epiloga na sodišču. Enakost, pa te fore, kajne?
- kako lahko pridejo prisluhi NPU v javnost? Kdo je imel dostop do njih in kdo jih je plasiral naprej? Komu pridejo prav?
- kako se lahko ime osebe iz Lekarne Ljubljana pojavi v javnosti? Kdo ga je izdal?
- kako lahko Bojan Požar objavi ime in njeno sliko, ki jo je našel na spletu? Bo za to odgovarjal?
V Sloveniji je pomembno, da objaviš informacijo prvi. Da narediš škodo in če se karkoli kasneje zgodi, razložiš, da je bilo v interesu javnosti. Če se kasneje na sodišču dokaže, da nič od tega ni bilo res, pač ne odgovarjaš. Niti ne odgovarja nihče na NPU, ali kjerkoli drugje. Vse skupaj je zelo preprosto – za uničenje so dovoljena vsa sredstva. In ljudje so zgolj kolateralne žrtve.
Ime zaposlene v Lekarni Ljubljana se je pojavilo v javnosti. Škoda je narejena. Tudi to, da je to objavil Bojan Požar veliko pove o samem namenu diskreditacije, predvsem pa načinu, kako potekajo te stvari v Sloveniji. Sam se ne strinjam s takšnim načinom, predvsem pa ne s tem, da lahko “novinar” uniči posameznika / ne, ona ni medijska, javna, ali karkoli drugega oseba. In če je to novinarstvo, potem nekaj zelo smrdi v tem, včasih spoštovanem poklicu.
Sedaj bodo informacijo o imenu in priimku osebe iz Lekarne Ljubljana objavile še Slovenske Novice in par ostalih medijev in potem se bo začel pogrom nad njo. Upam, da se zgodba iz Maribora ne bo ponovila. Upam pa tudi, da bodo za to pristojno organi našli žvižgača, ki takšne informacije spravi do Bojana Požarja.
Pobrano iz FB, bi v tem primeru lahko objavili podjetje in ime direktorja? Mu je potrebno krivdo dokazati, ali je poteptano človeško dostojanstvo zadosti? Dokler bodo v Sloveniji kvazi meneđerji veljali za uspešne poslovneže in dokler se bo “gospodarska elita” igrala z dostojanstvom ljudi, …
“Nocoj na avtobusu, ki pelje v Bosno sedi zgaran človek in solze mu tečejo po licih. Razmišlja, kako bo zrl v razočarane otroške oči, ko ne bo prinesel nič, niti kinder jajčka ne. Od septembra je delal na gradbiščih po Sloveniji, delodajalec ga je posojal kot sužnja za celodnevno delo. Govoril si je, da mora zdržati ta čas, dokler je njegova viza vezana na enega delodajalca, potem si bo našel bolj človeškega. V tem času je dobil le toliko plačila, da ni bil lačen. Ko je želel za praznike domov in je prosil delodajalca, naj mu plača težko prigaran denar, mu je ta posmehljivo odvrnil, da mu niti dokumentov ne da. Človek je odšel na policijo po pomoč, a je ni dobil. Nasprotno, policist je zatrjeval, da delodajalec lahko obdrži njegove dokumente. Potem je človek v obupu poklical novinarko Vanja Kovac in šele po njenem posredovanju, se je policija zganila in od delodajalca terjala dokumente, da je človek lahko odšel domov k družini. A prazniki bodo žalostni. Svojega denarja ne bo nikoli videl. Na sodišču bi namreč moral dokazati, da mu delodajalec naklepno ni izplačeval plač in prispevkov, to pa je nemogoče. A še bolj kot to boli ponižanje, poteptano dostojanstvo, razočaranje. Delodajalec bo podjetje zaprl in odprl novo ter ogoljufal še desetine drugih poštenih in delovnih ljudi. Kaznovan ne bo nikoli. Za marsikoga je zgarani človek samo nek Bosanec, a prav ta Bosanec je ogledalo Slovenije. Ogledalo pa nikoli ne laže, ne glede na to, kako je okrancljano.”
Namesto Slovenskih Novic je članek objavila Nova 24 TV… Očitno obstaja še bolj rumeno od rumenega
Takole pa o tem primeru piše Mitja Kunstelj: “Mimogrede, ljubljanski šerif Zoki ni nikoli zahteval spolnih uslug. Od omenjene ženske v lekarni Ljubljana je zahteval nekaj škatel Viagre brez recepta, ker mu je nerodno o svojih težavah razlagati osebnemu zdravniku. Mimović pa je iz tega sestavil štorijo v upanju, da bo Višje sodišče upoštevalo njegovo nenadno kesanje in kvazi poštenje. Kdor ne ve, v zaporih je stalna praksa, da zaporniki klicarijo kriminaliste in jim v zameno za posredovanje na sodišču prodajajo bombastične zgodbice, ki se jih ne bi sramoval niti Alan Ford.”
Ko si tak visoko profilen človek, kot Zoki in Ajvan, se že zaradi tega drugače obnašaš kot “normalni” ljudje. Se pravi, paziš kaj se meniš po telefonu, če se sploh. Kot drugo pa vsak tak ima kje kakega svojega človeka, prijatelja, ki ga pravočasno opozori na “sumljivo” dogajanje okrog ali proti njemu.
zgleda, da obstajajo tudi pravljice za odrasle, kaj vse kroži po medijih in folk naseda.
Kolesje že melje, še preden se je potrdilo, če je sploh kaj od omenjenega res. Članki v rumeni gnojnici pa niso vredni komentiranja.