Tattoo je večni ornament, ki izgine šele štirinajst dni po smrti, če ne upoštevamo sodobnih metod, ki lahko lasersko odstranijo tetovaže. Zakaj bi se torej nekdo odločil za tetovažo – razen, da je to moderno, da imajo vsi prijatelji že tattooje in da je fajn imeti svoj tatu!

Zakaj bi si nekdo želel plačati precejšnjo vsoto denarja tattooatorju za tetoviranje? Zakaj bi si za vedno zaznamoval svoje telo, se izpostavil možnosti alergične reakcije, ali okužbe, moral mazati in paziti na svež tattoo in ga po tetoviranju vsaj štirinajst dni skrivati pred soncem?

Odgovori na vsa zgornja vprašanja so zelo preprosti. Tattoo je trenutni navdih, vsaj v večini primerov in vse posledice ali pa nadaljna vprašanja so odveč, ko se nekdo odloči za ta korak. Glede okužb, ali reakcij je tudi odveč vsa skrb. Če tetovira profesionalec in ne kak “šalabajzer”, je vse orodje dezinficirano, uporabljajo se nove igle in prav tako se vse dela z rokavicami.

Sam sem pred več kot petnajstimi leti imel zelo zanimivo izkušnjo, ko sem si na poti iz morja, v Splitu, zaželel tetovaže. Ko sem vstopil v salon, si je lastnik vzel čas zame in me najprej vprašal, koliko časa je že prisotna želja po tattooju. Ker je bila moja ideja stara šele nekaj tednov, me je preprosto zavrnil. Ker nisem navajen zavrnitev, sem ga vprašal zakaj noče zaslužiti denarja.

Njegov odgovor je bil zanimiv:”Tetoviram že več kot 15 let. Vem kdaj je človek trdno odločen, da si želi tattoo, kot tudi vem, kdaj človek ne ve točno, če je to tista prava stvar, ki bo za vedno krasila telo. Obstajajo tudi pravila, ki se jih držim. Ni mi problem tetovirati ameriških vojakov, ki se zasidrajo v Splitu. Tudi če si želijo lobanje, ali orla čez cel hrbet, kar sicer ne bi naredil. Naredim profesionalno, pri tem ne delam razlik in tudi zaračunam. Ne delam pa tattoojev na obrazu, ne pišem imen, ali karkoli kar bi človek čez nekaj časa lahko obžloval. Zame je to umetnost. Nikoli si ne bi želel, da pride stranka nazaj in mi reče, da si je premislila in si želi popravek tattooja.”

Ko sem vprašal, kaj mi svetuje, mi je dal zelo preprost nasvet:”Sliko tattooja imej v denarnici, kot ohranjevalnik zaslona, kjerkoli, kjer ga boš dnevno opazil. In če ti je po letu dni še vedno zanimiv in se nisi vmes premislil, potem je to prava izbira!”
Poslušal sem njegov nasvet in resnično naredil to, kar je svetoval. In čez malo manj kot leto dni sem imel svoj prvi tattoo. Vendar je vsa stvar zanimiva, ko imaš prvega, bi imel še enega in tako naprej. Dejansko pa je v večini primerov to trenuten navdih, ki te spremlja celo življenja.

Poleti, ko opazujem ljudi, ki imajo tetovirane kitajske pismenke, se spomnim TV oddaje, kjer je nekdo, ki se spozna na pismenke, razlagal kaj imajo ljudje tetovirano. In najboljše je bilo, ko je gost oddaje, prepričan da ima tetovirano svoje ime, izvedel, da ima napisano chicken soup! Se zgodi, mar ne!?