Zakaj pustimo svoje prijatelje, znance, ali poslovne partnerje, da nas čakajo? Zakaj vedno odlašamo in lovimo zadnje trenutke? Je za to kriv čas v katerem živimo, mobiteli, ali pa je krivda v nas, ker vedno odlašamo stvari?
- Sovražim narobe obrnjen straniščni papir
- Par stvari, ki jih sovražim v hotelih
- Sovražim nalepke na izdelkih in odstranjevanje nalepk
- Apple kabli / sovražim jih, ker jih prehitro strgam
Sam ne zamujam! Ne, niti akademskih 15 – če se dogovorimo ob določeni uri, bom sam raje prišel 5 minut prej in čakal, kot pa da pustim čakati druge. Kljub temu, da se vozim po avtocesti, kjer so vsakodnevni zastoji, prometne nesreče, sem točen na sestankih. Sicer grem toliko prej od doma.
Kdaj je zamujanje postalo ritual, del našega življenja?
Zelo malo ljudi je, ki so ob dogovorjenem času na dogovorjenem mestu. V končni fazi lahko vedno povem, da ob tisti uri ne morem, lahko pa kasneje?! In posledično me ne bo nihče čakal in nihče ne bo živčno tapkal po svojem mobitelu, kot se to dogaja sedaj. Na srečo imamo mobitele in nam tako precej hitreje mine čas. Zanimivo je pogledati ljudi za ostalimi mizami v lokalu, ki srepo bulijo v svoje mobitele in čakajo, da se ljudje prikažejo.
V naši naravi je, da vedno najdemo izgovore – povsem sem pozabil, gužva na cesti, polno parkirišče, policijska kontrola, moral sem iti še na bankomat. Internet ni deloval, elektronske pošte nisem prejel, sem vas poskusil poklicati, pa vas nisem dobil. Izgovori. Tisočkrat že slišani in ljudje še vedno verjamejo, da jim bo kdo zaupal??
Ali ni bolj preprosto biti iskren in povedati pravi razlog – napačno sem kalkuliral potreben čas, prepozno sem šel od doma, .. Ja, se lahko zgodi vse to. Nekaterim se, na žalost, to dogaja konstantno! Saj ni tako težko povedati stvari kot so v resnici?? Ampak ne, lažje je iskati izgovore in se izmotavati, saj smo se tega že navadili. Ampak naših izgovorov so se navadili tudi ljudje na drugi strani, kajne?
Mogoče je čas, da začnemo namesto o sebi razmišljati o osebi, ki nas čaka? Da se za trenutek postavimo v njeno kožo in poskušamo razumeti, da če te nekdo čaka nekje 15 minut – na dežju recimo, ni najbolj prijetno?! In da je čas postal denar – še posebej v primerih, ko delaš komu uslugo …
