Strah nas je neuspeha. Pričakujemo samo zmage in ni prostora za napake. V svojem hlastanju za življenjem pozabljamo na to, da smo le ljudje – ljudje pa delamo napake, ljudje se osmešimo, predvsem pa, če nas ni strah tega, da bomo itak vse “zajebali”, je vse skupaj precej lažje in iz takšnih situacij lahko naredimo precej dobre stvari, samo ne sme nas biti strah!
- Imamo srečo, da smo sploh preživeli vse to …
- Vero, družbeno omrežje, ki ne bo Instagram, Facebook, Twitter killer
- Novi obrazi v politiki / zakaj se jih etablirani politiki tako bojijo?
Kdaj ste se želeli pogrezniti v zemlji in izginiti, ker ste v vašem svetu storili kolosalno “napako” in vas je stiskalo pri srcu? S čim najprej povezujete to, da se pred nekom osmešite? Je to neuspeh?
- kolikokrat se vam je zgodilo, da ste zadnji trenutek delali prezentacijo in se tresli od strahu, da boste nekje vmes vse skupaj “zajebali”?
- kolikokrat ste na zmenku bili trdi (pa ne dobesedno), ker ste se bali, da boste izrekli besede, ki bodo vse pokvarile?
- kolikokrat ste v vrsti na Petrolu v mislih ponavljali svojo PIN številko, da jo boste pravilno vtipkali v POS terminal, pa vendar ste jo na koncu iskali po svojem telefonu?
Vse to se nam dogaja vsakodnevno. Vsi se soočamo s tem. In naši strahovi so podobni strahovom tistim, ki so nam blizu in tistim, ki jih samo srečamo nekje.. Če nam ti strahovi krojijo življenja, potem je takšno življenje naporno – ker vedno pričakujemo zmage in si niti ne dovolimo, da bi videli kako je na drugi strani. Ne, ne obstajajo samo zmagovalci. Obstajajo pa ljudje, ki jih ni strah priznati, da njihovo življenje ni samo zmaga.
Kolikokrat ste v zadnjem letu dovolili sami sebi biti samo človek, ki ga ni strah tega, da bi se osmešil?
Ali drugače. Kdaj ste se nazadnje odločili, da se boste soočili s svojim strahom in mu ne boste pustili, da vam kroji usodo, ampak boste samo spontani – in če boste vse skupaj “zajebali”, boste pač “zajebali”. Tukaj ne govorim o operacijah srca, ali pa streljanju s pištolo – govorim o življenjskih situacijah, v katerih se vsakodnevno znajdemo vsi. Če boste stali v vrsti pred blagajno in boste pozabili svojo PIN kodo, pa vendar boste odreagirali povsem nestresno.
Sam delujem precej “jebivetrsko”, pa vendar si življenje jemljem preveč na “hard”. Večino časa pozabljam, da je življenje neka lepa tvarina, ne pa vnaprej premišljen skupek informacij, ki jih moram znati kontrolirati in med njimi manevrirati.
Ja, strah me je, da ne bi pred klientom “zajebal”, da bi povedal napačne besede osebi v napačnem trenutku in da bi naredil neumnost, zaradi katere bi doživel neuspeh. Vendar ko na vse to pogledam iz drugega zornega kota, preprosto ugotovim, da sem vnaprej obsojen na to, da bo šlo vse narobe, ker me je strah ravno tega.
Namesto zaključka. Če človek ne poskusi, niti ne ve, kaj se mu lahko zgodi. In če ne poskusi, potem je vprašanje, ali je sploh kdaj živel. Kaj lahko izgubim, če poskusim? Danes bom zaprmej kej “zajebal”.
