Naslednjo nedeljo (da se ne bo kdo prestrašil, ker sem zavajal, da sem dobil tvojo pozornost), potekajo županske volitve in čas je, da greš tudi ti vol’t. Da se skobacaš iz postelje, odložiš telefon, skočiš pod tuš in nase navlečeš nedeljsko obleko / kavbojke / trenirko / ali pa greš preprosto na volišče v pižami.
- Anže Logar, kandidat za župana Ljubljane se ne bi udeležil parade ponosa
- Županske volitve so pred vrati / zapomnite si, kaj vse obljubljajo župani
- Dveletni mandat županov bi bil boljši za naše lokalne ceste
Danes imaš možnost, da oddaš svoj glas za tistega, ki želiš, da bo krojil lokalno politiko in posledično poskrbel za nov asfalt, nove mostove, nove parke, nova delovna mesta (??) in še vrsto drugih stvari. Čas je, da oddaš glas in potem boš imel možnost tudi kritizirati njegovo delovanje ali nedelovanje.
Sam dolgo let nisem hodil na volitve. Pač, sem bil eden izmed tistih, ki sem trdil, da itak moj glas nič ne spremeni. Dokler me nekoč ni nekdo opomnil in povedal celotno resnico – če ne greš vol’t, potem se ne pizdi čez vse in čez izvoljene. In imel je prav. Od takrat naprej svojo državljansko dolžnost opravljam. Včasih stavim na prave “konje”, včasih doživim poraz.
In ja, tudi meni se ne da iz tople postelje, kot verjetno še marsikomu. In tudi jaz razmišljam, da so to itak lokalne volitve, ki nič ne spremenijo. No, ni čisto tako. Marsikaj se lahko spremeni v lokalnem okolju. In takšne majhne spremembe se lahko odražajo tudi na državnem okolju. Ne povsem direktno, ampak že zavedanje, da se stvari spreminjajo lahko vzpodbudijo apatične ljudi, da začnejo zahtevati spremembe. Zadnja leta smo ljudje postali vse prej kot aktivni državljani – mogoče smo na facebooku še aktivni, ampak povsod drugod nam ni več za nobeno akcijo. Kot bi nekdo upihnil svečo in se od nje samo še kadi.
To, da greš oddat na volišče svoj glas ti verjetno ne bo vzelo več kot 10 minut. 10 minut, ki jih nameniš svoji obveznosti do države – ja, slišim kako komentiraš, da itak plačuješ davke in da država nič ne stori zate in da ljudje samo kradejo. Lahko pozabimo na to? V bistvu izvolimo mi tiste ljudi, ki potem kradejo, kajne? Torej volimo napačne ljudi? Ali sploh obstajajo pravi ljudje, ki jih ne bo obtoževali kraje? Dvomim in se ne ukvarjam s tem. Preprosto vsakič znova dobimo tisto, kar smo si zaslužili. In najhujše je, če sploh ne gremo na volišče.
Ko mi kdo reče, da ni pravih kandidatov za katere bi volil je moj odgovor dokaj preprost. Zakaj ne kandidiraš? Zakaj ne sestaviš svoje stranke? Zakaj se ne odločiš, da vzameš usodo v svoje roke in nekaj narediš, če te motijo stvari? Seveda je odgovor vedno enak – saj se ne bi nič spremenilo. Napaka! Dokler ne poskusiš, ne veš, kaj bi se zgodilo. In danes je čas, da poskusiš. Da greš na volitve in oddaš svoj glas. In čeprav ne bo tvoj kandidat zmagal, si naredil nekaj. Tudi zase.
Ja, pejt vol’t!
Kake volitve danes!? A niso 18., čez teden dni?