Ste se kdaj vprašali v kakšnem svetu živimo? S kakšnimi ljudmi smo obkroženi? Kakšne odnose imamo? Vsi bi radi vse in vsi bi to radi takoj. Tako v službi, kot v privat življenju. Ne glede na posledice, ne glede na situacijo. Nepomembni so nam ljudje, edino kar šteje je lastna satisfakcija.

Instánt / SSKJ — prid. (ȃ) ki na hitro, na nezahteven način zadovolji kako potrebo (vir).

Tudi sam imam rad instantne rešitve. Rad se lotevam instant stvari. Ker za njih ni potrebna vztrajnost, ampak jim zgolj posvetiš delček svojega časa in pričakuješ rezultate. Za ta zapis je bil povod obisk pošte in dogodek, ki sem ga doživel.

Mirno čakam v vrsti, ko se pred menoj moški začne razburjati na poštno uslužbenko.

“Zakaj vaš poštar ne počaka par minut, ko prinese priporočeno pošiljko?” z zelo “nasikanim” in visokim tonom vpraša uslužbenko.
Ona mu poskuša razložiti situacijo: “Veste, za poštarja malce težje vem, koliko časa je čakal, ko je prinesel paket.”

Seveda je bila napaka, da mu je karkoli odgovorila. Včasih je boljše biti samo tiho, čeprav gre to težko.

Moški nadaljuje: “In sedaj moram jaz, čez celo Ljubljano po tale paket, da ga prevzamem. A se sploh zavedate, koliko časa in stroškov imam s tem?” Besede so letele iz njega in se ni ustavil.
“Namesto, da bi poštar počakal par minut, je samo pustil listek in odšel. To ni način!”

Sicer sem sam podoben moškemu v večini primerov, ampak tokrat sem že želel poseči vmes, kajti uslužbenka res ni odgovorna za vsakega poštarja, ki dostavlja pakete po Ljubljani. Bila je prijazna in je poskušala najti rešitev. Prosila je moškega za listek, ki ga je izpolnil poštar.

Ko je pogledala listek, je povedala moškemu, da je na žalost prišel na napačno pošto, saj njegovega paketa ni tukaj!

Pričakoval sem, da se bo moški opravičil, vendar je samo besno prijel listek in odšel iz poslovalnice. Dogodek, ki ne bi bil nič posebnega, če me ne bi spomnil natančno na to, kar se dogaja v naših instant življenjih. Ko imaš občutek, da boš s tem, ko se boš na nekoga zdrl in mu povedal par krepkih, tudi rešil celotno situacijo. Sam sem že večkrat odreagiral podobno, vendar se počasi zavedam, da to ni rešitev.

Ali se je moški, ko je odšel iz poslovalnice počutil boljše, ker je na nekoga spustil svojo jezo? Zakaj je iskal težave, namesto da bi poskusil poiskati rešitev? In kaj je bila uslužbenka na pošti kriva? Ker ljudje malce posplošujemo in vedno krivimo tistega, ki je takrat pred nami?

Ko doživiš takšno situacijo, začneš razmišljati o svetu v katerem živimo in kjer je način, da najprej vse pošlješ “v kurac”, edini način, ki ga še poznamo. Empatija je pozabljena beseda in le redki jo še premorerjo.

Sam imam počasi dovolj instant sveta, instant odnosov, predvsem pa instant življenja. In če bom lahko spremenil svoj pogled na svet, predvsem pa našel sebe v vsem tem nesmislu, bom naredil veliko več, kot pa je storil ta moški pred menoj. Človeško se je opravičiti in to bi v takšnem primeru tudi pričakoval. Pa vendar je težko to storiti, kajne?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.