To, kar se dogaja v zadnjem mesecu v Sloveniji, mi deluje kot zgodba iz zelo slabega filma. Kot bi nekdo začel pisati scenarij in se potem odločil, da ga bo spremenil, ampak pri tem pozabil na to, da mora biti vse skupaj prebavljivo. V bistvu sem v situaciji ko točno ne vem ali naj se smejem ali pa je že čas za jok.

Ko smo dobili novo vlado sem bil prepričan, da so pripravljeni. Da so leta v opoziciji naredila svoje in da imajo pripravljene ljudi, ki jim bodo pomagali doseči njihove cilje.

Da bo vse potekalo brez napak in da bomo dobili “učni primer” kako se vodi državo. Ne, da bi si to želel, ampak dejansko sem jim privoščil, da pokažejo česa so sposobni, predvsem pa da dobijo svojih “pet minut” in dokažejo, da je življenje v opoziciji precej lažje kot pa ko imaš v rokah škarje in platno.

Seveda na to vpliva cel kup faktorjev. Med drugim tudi ta, da si ne moreš sam zbrati strank s katerimi bi sodeloval v koaliciji. Ampak to pride zraven, če želiš biti mandatar. In če dobiš dve stranki, ki sta še pred kratkim zagovarjali drugačno politiko, se ti lahko zgodi marsikaj. In tej vladi se dogaja marsikaj. V bistvu se jim vsak dan dogaja …

Če bi bili oni v opoziciji, bi imeli sedaj že nešteto interpelacij, izrednih sej in nadzorov. Ker so oni v koaliciji … Se ne zgodi nič …

Začelo se je z obračuni za nazaj. Pričakovano. Nihče ne bi pričakoval, da ne bo koalicija izkoristila priložnosti, da obračuna s prejšnjo garnituro. Naj bi jim pustili prazna skladišča in podobno smo poslušali. Ampak za njih je bil odgovoren minister Zdravko Počivalšek, oseba, ki ima tudi v sedanji vladi enak položaj. Malce smešno je, če pljuvaš po koalicijskem partnerju, pa vendar je očitno Zdravko pristal tudi na to, ko se je odločil da gre v koalicijo. Kaj vse ljudje storijo za svoje stolčke …

In potem se je začel rolati slab film, ki je postajal vse slabši. Tovornjak z zaščitno opremo, s katerim sta se hvalila dva ministra – Matej Tonin in Zdravko Počivalšek je izginil na mejnem prehodu, čeprav je bil minister v stiku z voznikom ves čas. Kasneje se je izkazalo, da je šlo za nateg.

Pogodba za 30.000.000 evrov za dobavo mask s podjetjem Acron, kjer je zaposlena mati Mateja Tonina. Maske za 0,76 in 0,8o centov iz serviet. Maske, ki jih je dobavitelj “ukradel” nekomu drugemu na Kitajskem. Maske, ki niso FFP2, ampak navadne kirurške maske …

Pa to je samo poglavje o maskah, ki bo zagotovo kdaj dobilo tudi svojo knjižno izdajo, ali pa kakšen dokumentarni film. Kljub temu, da sedaj na dan prihajajo informacije, da so podjetja ponujala cenejše maske in takšne s certifikati, se država ni odločila za njih. Zakaj? Ali je sploh pomembno? V trenutku, ko imaš v Slovenijo vlado, ki poskuša na vsak način uresničiti 37. a člen, potem ni več pomembno zakaj se nekdo ne odloči za nekaj cenejšega.

Bolj me skrbi, da se v tem času ko se mi ukvarjamo z maskami zadaj ne dogaja še kaj večjega. 3.000.000.000 evrov je bil vreden prvi ukrep “pomoči gospodarstvu”. Pa vendar do sedaj še nisem nikjer videl ničesar konkretnega o tem, zgolj uredbo. Verjetno bomo morali biti še bolj pridni, da bomo dobili drobtinice, ki jih bomo seveda tudi sami odplačali. Od vseh obljub kako bodo poskrbeli za vse … Ah, bom raje tiho.

In potem pridemo še do najbolj bizarnega ukrepa – prepoved prehajanje meje občine. Vse lepo in prav. Medtem, ko se odpirajo trgovine, medtem, ko lahko svoje jeklene konjičke peljete na servis in obiščete trgovino z gradbenim materialom, ali pa igrate tenis – še vedno ne smete v sosednjo občino! Ja, to je najpomembnejši faktor, ki nas je rešil koronavirusa.

Mogoče pa smo potrebovali tale koronavirus. Mogoče pa nam bo sedaj malce bolj jasno postalo kaj je demokracija in kaj je naša svodoba. Sicer se bojim, da jo počasi izgubljamo in da se bomo neko jutro prebudili v povsem drugem svetu.

Ampak … Saj to smo dovolili, kajne? Smo si sami krivi za to?

Vse skupaj je kot v zelo slabem filmu
Vse skupaj je kot v zelo slabem filmu