Sobota. Napovedan je bil lep dan. Padla je odločitev, da grem proti Trstu in že doma rezerviram mizo v Harry’s Piccolo v Trstu, restavraciji z Michelinovo zvezdo. Računam, da bom od doma do Trsta potreboval približno uro in pol, če se ne bo preveč Slovencev odločilo, da gredo v Italijo, kamor zaenkrat še lahko gremo brez strahu, da bi nas ob povratku domov čakala karantena.

Na poti poslušam Val202 in prometna poročila, kjer opozarjajo, da je na Fernetičih več kilometrov dolga kolona za vstop v Italijo. Ok. Torej ne grem na Fernetiče. Ob postanku preverim še druge prehode in ugotovim, da so se očitno Italijani odločili, da zaostrijo prehod čez mejo in nastajajo zastoji.

Odločim se, da grem čez mejni prehod Krvavi potok. Zavijem z avtoceste in 500 metrov pred mejnim prehodom zagledal kolono vozil. Po sklepanju je bilo okoli 100 vozil pred menoj. Nekateri so se začeli obračati in so se odločili, da ne bodo čakali v koloni. Sam sem se odločil, da mi ne bo nič pokvarilo dneva in sem se delal, da mi je vseeno.

Ko sem se po 15 minutah prvič premaknil za približno 20 metrov, sem v glavi naredil kalkulacijo in ugotovil, da bom še zelo dolgo čakal. Ker mi ni bilo jasno kaj se dogaja, je bilo vse skupaj še precej bolj čudno.

Po eni uri sem prišel do naše meje z Italijo in vprašal policista, če kaj ve kaj se dogaja. Razložil je, da Italijani od tistih, ki vstopajo zahtevajo, da izpolnijo ročno obrazce s svojimi podatki in namenon potovanja. Edina dobra stvar je bila, da sem že videl italijansko mejo in sem upal, da bo sedaj šlo hitreje.

No, tudi tokrat sem se motil. Za 250 metrov sem potreboval naslednje pol ure. In ko sem bil ene 10 vozil pred mejo sem zagledal vojake, ki oboroženi z orožjem pregledujejo dokumente. Če bi se to zgodilo v Sloveniji, jim ne bi dal dokumentov, ker ne vem kakšne pristojnosti ima italijanska vojska na meji, sem jim, ko sem končno prišel na vrsto, izročil dokumente.

Vojak me je vprašal, če prihajam iz Hrvaške? Očitno mu ni povsem jasno, da so slovenske tablice in slovenski dokumenti drugačni kot hrvaški, predvsem pa, da bi moral biti v karanteni, če bi prišel iz Hrvaške. Ali pa je bilo to zgolj vprašanje, ki ga zna zastaviti vojak, ki pol dneva stoji na soncu in temperaturi preko 30 stopinj. Vrnil je dokumente – seveda ni imel rokavic, niti si ni razkužil rok in jaz sem na parkirišču za mejo opazil cel kup vozil in ljudi, ki so izpoljevali obrazce s svojimi podatki.

Samo za primerjavo – tudi Hrvati so na tak način pobirali podatke od tistih, ki so vstopali v Hrvaško. Ampak pri njih je to trajalo minuto ali dve. Pri Italijanih gre vse precej počasneje. Seveda sem zamudil v Trst, ampak sem imel srečo in ni bilo panike.

Ob tem čakanju se mi je zastavilo cel kup vprašanj in pomislekov:

  • ko smo hodili v Jugoslaviji, v času socializma, v Italijo, nismo nikoli toliko časa čakali na mejah
  • na mejah ni bilo vojakov, kot je bilo to včeraj. Sicer so bili v karavli poleg, ampak niso preverjali dokumentov
  • zakaj se takšnih stvari ne komunicira in obvesti javnost? Verjetno bi se marsikdo odločil za kakšno drugo destinacijo in ne bi vrgel ure in pol časa stran
  • ali je to ta odprt pretok meja o katerem smo sanjali, ko smo vstopali v EU
  • glede na to, da je bilo zunaj 30 stopinj si ne predstavljam kako bi zdržal v avtu, če bi imel majhnega otroka
  • ali državi med seboj ne komunicirata, da bi lahko tudi javnost vnaprej izvedela za takšne kontrole

Sicer verjetno ne bom našel odgovorov, ampak kot uro in pol čakaš v koloni za vstop v sosednjo državo se ti nehote zastavi vprašanje – je to nova normalnost?

One Response to Uro in pol čakanja pred mejo za vstop v Italijo / Italijani z vojsko na meji kontrolirajo vstope

  1. Mojmir Maček pravi:

    Je nova normalnost… Gremo pač proti vzhodni Evropi…

Dodaj odgovor za Mojmir Maček Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.