Srbija je leta 2014 začela pogajanja. Toda tudi danes se zdi, da je še bolj oddaljena od EU kot pred petimi leti.

Pristop držav Zahodnega Balkana k Evropski uniji (EU) traja osemnajst let, od leta 2003, ko so vsem državam obljubili priložnost za članstvo. Medtem je leta 2013 postala članica le Hrvaška. Srbija je medtem pogajanja začela leta 2014, danes pa se zdi bolj oddaljena od EU kot pred petimi leti. Vendar, članstvo in pogajanja niso bili predmet prejšnjih volitev in celo opozicijske stranke ne poskušajo poudariti svoje zavezanosti EU. Zdi se, da so najmočnejši podporniki Evropske unije organizacije civilne družbe in da njihovo navdušenje ne odraža stališč državljanov. Hkrati EU izgublja verodostojnost v očeh mnogih zaradi pogosto nejasnih in dvoumnih sporočil, poslanih politikom in predstavnikom civilne družbe. Zato se postavlja vprašanje, v kolikšni meri je ideja o širitvi še vedno prisotna v Srbiji?

Evropeizacija brez demokratizacije

Srbija je status kandidatke dobila leta 2012 in od odprtja pristopnih pogajanj januarja 2014 je bilo odprtih 18 od 35 poglavij, dve pa sta bili začasno zaprti. V tako imenovani Strategiji širitve na Zahodni Balkan, leta 2018 je bila Srbija skupaj s Črno goro imenovana za vodjo v procesu širitve in dobila priložnost za članstvo do leta 2025. Evropska komisija v svojem zadnjem poročilu navaja, da “bosta potek in hitrost pogajanj še naprej odvisna od reforme pravne države in normalizacije odnosov s Kosovom”. Leta 2019 sta bili odprti dve pogajalski poglavji, leta 2020 pa nobeno.

V poročilu za leto 2019 “Države v tranzicijije” Freedom House Srbijo uvršča med “delno svobodne” države, medtem ko je organizacija leta 2020 Srbijo opredelila kot “prehodni ali hibridni režim“. Z drugimi besedami, po kriterijih te organizacije Srbija ni več demokratična. V istem poročilu je navedeno, da od leta 2012, ko je Srbska napredna stranka prišla na oblast, upadajo politične in državljanske pravice, z vse večjim pritiskom na neodvisne medije, civilno družbo in opozicijo. Rezultat zadnjih volitev junija 2020, ki jih je večina opozicijskih strank bojkotirala, je parlament brez opozicije. Čeprav se je popis zmanjšal s 5% na 3%, so poleg strank narodnih manjšin le tri stranke uspele opraviti popis/cenzus in zdaj so vsi na oblasti.

Vendar je v istem obdobju, od leta 2012, Srbija napredovala v procesu vključevanja v EU. Po mnenju skupine avtorjev Sbunker ena od posledic tega procesa je, da demokratizacija in evropeizacija ne gresta več z roko v roki. Ta dva izraza sta bila namreč v zadnjih 20 letih uporabljena kot sinonima za proces politične, gospodarske in družbene preobrazbe regije Zahodnega Balkana. Širitvena politika je instrument, ki bi moral države postopoma približevati standardom Evropske unije, s čimer bi jim omogočili članstvo v EU. Primer Srbije kaže, da temu ni več tako. Država napreduje v procesu EU, vendar postaja manj demokratična in manj svobodna.

Glede na neugodne politične razmere v Srbiji in pristopni proces, ki ne prinaša želenih (ali obljubljenih) posledic, ali lahko pričakujemo večji pritisk na odločevalce za zagotovitev članstva v EU ali oddaljevanje državljanov od t.i. ideje za evropsko Srbijo? Po drugi strani pa so tudi občutki EU do Srbije nejasni in obljuba o članstvu ni tako močna kot prej.

Ali v Srbiji obstaja večinska podpora članstvu v EU?

Raziskave javnega mnenja, ki so jih v zadnjih letih izvedli v regiji in Srbiji, kažejo na deljeno mnenje srbske družbe k EU in pristopnemu procesu. V primerjavi z drugimi državami zahodnega Balkana državljani Srbije kažejo največ skepticizma in negativnega odnosa do Evropske unije ter so razdeljeni glede ugodnosti članstva. Čeprav teh raziskav ni mogoče primerjati med seboj v strogo metodološkem smislu, ker uporabljajo različne raziskovalne metode, pa vseeno ponujajo širšo sliko in omogočajo pregled stanja v družbi, za katero se zdi, da ostaja do določene mere obsedena s svojimi zunanjepolitičnimi težnjami.

Ministrstvo za evropske integracije, tj. do leta 2017 Urad za evropske integracije je redno opravljal javnomnenjske raziskave od leta 2009 za podporo državljanom v procesu vključevanja Srbije v EU. Zadnja raziskava je bila izvedena decembra 2019. Rezultati kažejo, da se je podpora za članstvo od maja 2011 gibala med 41% in 55%. Največja podpora je bila zabeležena leta 2009 zaradi liberalizacije viznega režima. Vendar je po isti raziskavi pozitivno, da državljani prepoznavajo potrebo po reformah, neodvisnih od članstva v EU, predvsem na področjih boja proti korupciji, zdravstva, človekovih pravic in pravosodja.

Oktobra 2020 je bila izvedena regionalna raziskava javnega mnega IPSOS, ki jo je podprl Evropski sklad za Balkan, kar kaže, da članstvo Srbije v EU podpira nekaj več kot 60% državljanov. Med Srbijo in drugimi državami Zahodnega Balkana so opazne razlike, kjer ta podpora znaša vsaj 80%. Vsak tretji anketiranec v Srbiji verjame, da Srbija nikoli ne bo vstopila v EU, kar kaže, da je spet država z največ zadržki glede pristopnega procesa.

Podobno temu, Balkan Barometer, letna regionalna raziskava Sveta za regionalno sodelovanje v svoji analizi za leto 2019 navaja, da v Srbiji le 32% državljanov meni, da bi bilo članstvo v EU dobro. Edina država, v kateri ima manj kot polovica anketirancev pozitiven odnos do članstva, je Bosna in Hercegovina s 47%, za razliko od, recimo, Albanije, kjer ta odstotek znaša 86%.

Ko gre za notranje reforme, državljani vidijo potrebo po njih, zlasti na področju pravne države in boja proti korupciji. Vendar, dolg pristopni proces brez zaželenih učinkov ustvarja utrujenost in poraja dvome o članstvu in o sami Evropski uniji.

Čigavo zunanjo politiko naj sledi Srbija?

Beograjski center za varnostno politiko (BCBP) je pred kratkim izvedel raziskavo odnosa državljanov do zunanjepolitičnih akterjev, ki osvetljuje odnos srbskih državljanov do EU v primerjavi z drugimi akterji.

Na primer, avtorji publikacije navajajo, da 40% anketirancev meni, da je Rusija najboljši prijatelj Srbije, medtem ko 72% menijo, da je ruski vpliv v državi pozitiven, kar je več kot v primerjavi z raziskavo iz leta 2017. Podobno temu je večina, tj. 57% anketirancev meni, da bi morala Srbija svojo zunanjo politiko usklajevati z Rusijo in Kitajsko. Kljub temu, da je Srbija kandidatka za članstvo v EU, le petina anketirancev meni, da mora država svojo zunanjo politiko uskladiti z Brusljem.

Kitajska je na drugem mestu kot najboljša srbska prijateljica in “75 odstotkov anketirancev zmotno menijo, da je Kitajska Srbiji najbolj pomagala v boju proti pandemiji, čeprav je bila v resnici največja donatorka Evropska unija (EU).”

Ko govorimo o članstvu v EU, vsak deseti državljan meni, da je vstop v EU prednostna naloga v zunanji politiki. Bolj natančno, javnost je prepričana, da so tri najpomembnejše zunanjepolitične prednostne naloge: ohranitev Kosova kot dela Srbije (24%), krepitev sodelovanja s sosednjimi državami in krepitev sodelovanja z Rusijo (po 20%).

Rezultati kažejo, da vlada (pravilno) ne prepozna pritiska državljanov, da se približajo EU glede ključnih zunanjepolitičnih vprašanj. Nerešeno vprašanje Kosova in vloga posameznih članic pri gradnji države Kosovo imata med drugim glavno vlogo pri negativnem odnosu do EU.

EU in Srbija – samo palica brez korenčka ne deluje

Kljub temu da, je nedavna perspektiva članstva bila obljubljena leta 2018, ni mogoče trditi, da je Evropska unija, tj. vsi njeni članice res podali roko Srbiji (in celotni regiji) hkrati pa so bili neomajni v svojem položaju. V regiji, EU ne velja več za verodostojnega partnerja, ki izpolnjuje svoje obljube in ima predvidljivo in skladno širitveno politiko ter odnos do potencialnih prihodnjih članic. Tako imamo na eni strani francosko blokado začetka pristopnih pogajanj z Makedonijo, potem ko je spremenila avtoritarno vlado in dosegla dogovor z Grčijo o spremembi imena. Po drugi strani je Srbija kljub naraščajočim avtoritarnim težnjam in izrazitim kršitvam institucionalne neodvisnosti formalno napredovala v pristopnem procesu in je bila do nedavnega hvaljena kot vodilna v regiji, čeprav je znano, da je največji “slon v sobi” nerešeno kosovsko vprašanje.

Okrepljene dejavnosti Kitajske v zadnjih letih, zlasti med prvim valom koronavirusa, v Bruslju niso ostale neopažene. Poleg Rusije je Kitajska razmeroma nov globalni igralec, prisoten na Balkanu, katerih interesi v Srbiji so v nasprotju z interesi EU. Vendar pa EU, tj. države članice zdi se, da nimajo ustreznega odgovora na nastajajoče geopolitične razmere. Načelo “palica in korenček” ne deluje več, ker je korenček, tj. članstvo postalo negotovo. Poleg tega, kot kažejo zgornje številke, EU še nikoli ni uspela osvojiti src in duš državljanov Srbije.

Konec evropskih sanj?

Ko govorimo o razpoloženju srbskih državljanov do Evropske unije, se pogosto omenja tiha proevropska večina, skupaj z dejstvom, da je sedanjemu vodji Srbske napredne stranke in predsedniku Srbije uspelo priti na oblast šele, ko je zapustil nacionalistično in protievropsko srbsko radikalno stranko ter sprejel članstvo Srbije v EU. Dejstvo pa je, da danes med državljani ni niti navdušenja niti jasnega soglasja glede članstva.

Uničujoče politične razmere v zadnjih nekaj letih ne prispevajo k večji zavezanosti pridružitvi, rekli bi celo nasprotno. EU pa tudi ne ponuja jasne poti in odziva na trenutni zastoj v pristopnem procesu, čeprav je jasno, da nobena država ne bo postala članica v naslednjih desetih letih. Stanje najbolje opišemo s parafraziranjem znamenitega stavka od začetka vojne v nekdanji Jugoslaviji: pretvarjajo se, da nas želijo spustiti, mi pa se pretvarjamo, da želimo vstopiti.

——-

Ta spletni dnevnik je objavljen v okviru pobude “Zgodbe iz regije” ki jo izvaja Res publika v sodelovanju s Analiziraj.ba (BiH), Sbunker (Kosovo) Ne davimo Beograd (Srbija), PCNEN (Črna gora), Prlija (Hrvaška), Lupiga (Hrvaška), HAD (Slovenija) и СЕГА (Bolgarija).

Prosimo, pred komentiranjem ali prenosom preberete pravila.
Opomba: Mnenja in stališča, izražena v tem članku, so avtorjeva in ne odražajo stališč Inštituta za komunikacijske študije ali donatorja.

srbija

2 Responses to Kdo sanja o evropskih sanjah v Srbiji? / Katarina Tadić / gostujoči zapis

  1. Miha pravi:

    to long didn’t read

  2. Tomaz Z. pravi:

    Seveda da Srbija izgublja demokracijo. Kolikor so je dejansko sploh imeli po tistem ko so se znebili Milosevica. Trenutna srbska oblast veselo sodeluje s Kitajci pri gradnji sistema videonadzora drzavljanov, zato je vsakomur hitro jasno v katero smer lezejo.

Dodaj odgovor za Miha Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.