Letos bo Grčija praznovala 40. obletnico kot članica enega najmočnejših klubov na svetu, Evropske unije. Evropsko potovanje Grčiji je bilo včasih težko in državo je pripeljalo na rob izstopa iz Unije. Grčija se je učila na svojih napakah, si je morda zagotovila svoj položaj v Uniji, vendar se še vedno ne znajde v močni vlogi ponudnika bistvene pomoči ali solidarnosti s kandidatkami za članstvo v EU.
“Evropa je grška beseda” so besede, ki jih je grški državnik Konstantinos Karamanlis, ki je leta 1975 zaprosil za pristop Grčije k Evropski gospodarski skupnosti, pogosto poudarjal svojim evropskim kolegom. Njegova poanta je bila jasna: da njegova država, rojstni kraj demokracije in evropske civilizacije, posledično popolnoma naravno spada v unijo, sestavljena iz evropskih držav.
- Nekaj žalostnih lekcij, ki se jih lahko naučimo iz izkušenj Bolgarije z EU / Radosveta Vasileva / gostujoči zapis
- Sprint v napačno smer: Nezadovoljstvo Rame z EU odraža naraščajočo živčnost / Alfons Rakadž / gostujoči zapis
- “Ne tu ne tam”: Оbčutljivi odnosi Kosova z Evropsko unijo / Butrint Beriša / gostujoči zapis
- Makedonska pot do Bruslja: Izhod iz začaranega kroga / Malinka Ristevska Jordanova / gostujoči zapis
- Pristop k EU – premični cilj, ki se nenehno odmika / Dina Bajramspahić / gostujoči zapis
- Kdo sanja o evropskih sanjah v Srbiji? / Katarina Tadić / gostujoči zapis
Karamanlis je menil, da mora prepričati tiste, ki dvomijo, ali Grčija pripada evropskemu klubu. Vsaka širitev evropskega kluba je bila vedno težko vprašanje, tudi v prvih dneh Unije, pa še vedno velja kot takšno za Zahodni Balkan.
Ekskluzivni klubi novim članom vedno določijo nekatera merila. V primeru Grčije je bil tedanji nemški kancler Helmut Schmidt zaskrbljen zaradi neučinkovite javne uprave in nezmožnosti pobiranja davkov od bogatih državljanov. Ko je pravzaprav slišal za željo Grčije, da zaprosi za vstop v EEA, je slavno vzkliknil “samo preko mojega trupla“.
Vendar je Karamanlisu – z malo pomoči njegovega prijatelja, francoskega predsednika Valerie Giscard d’Estaing – uspelo prepričati skeptične evropske voditelje, da odpravijo dvome in Grčiji leta 1981 dovolijo vstop v njihov klub.
Dve desetletji pozneje je Grčiji – takrat še z nestabilnim gospodarstvom – uspelo vstopiti v evroobmočje. Štirinajst let pozneje se je “najšibkejši člen” območjа enotne valute (evra) soočil z najhujšo krizo v odnosih z EU, opotekajoč se je zatekel na rob bankrota, pred morebitnim izstopom iz evroobmočja, pred zloglasnim “Gregzitom”.
Med to krizo Grčija ni imela veliko prijateljev v EU. Tudi človek, ki se je zavzemal za njen pristop, Giscard d’Estaing, je tokrat propagiral Gregxit.
Evropska solidarnost vztraja kot slogan
Ironično je, da je med prvimi evropskimi volitvami leta 1979 Schmidt poslal poziv k “Solidarni Evropi, v kateri si bodo države medsebojno pomagale.” Približno 40 let kasneje je ta ideja preživela predvsem kot simbol, lahko rečemo kot slogan. Obstaja le nekaj primerov, ko so članice EU pokazale solidarnost, osnovno evropsko idejo, zlasti v času gospodarske in migrantske krize. Morda zato Grki, ki so v glavnem “za” EU, pogosto mislijo, da Unija ne kaže solidarnosti.
To je jasno razvidno iz raziskave, ki analizira odnos med EU in Grčijo, ki jo je leta 2019 v imenu Fundacije Konrad Adenauer v Atenah izvedla MRB. Na vprašanje “z eno besedo opisati EU danes” je 33,5% udeležencev odgovorilo: “pomanjkanje solidarnosti med državami članicami EU / vsiljevanje močnih“.
Hkrati 64,1% vprašanih meni, da je Grčija v zadnjih štirih desetletjih imela koristi od članstva v EU, medtem ko jih le 33,4% meni nasprotno. Glede na te ugotovitve so gospodarska kriza in težki programi reševanja, ki jih je morala preživeti Grčija, da bi ohranila svoje mesto v evroobmočju, imeli najpomembnejšo vlogo pri tem, kako Grki trenutno dojemajo EU.
Boljša prihodnost v EU
Po skoraj desetletju gospodarske stiske je Grčija začela premagovati napetosti z EU in frustracija nad Unijo je začela popuščati. Glede na anketo, ki jo je Kapa Research izvedla za fundacijo Friedrich Naumann novembra lani, 75% vprašanih verjame, da bo Grčija imela boljšo prihodnost v Uniji.
Nekaj nedavnih primerov potrjujejo zgoraj navedeno.
Ena glavnih skrbi grške družbe v tem trenutku so posledice KOVID-19 na realno gospodarstvo. Po dolgem obdobju žrtvovanja nova kriza v javnem zdravju resno vpliva na njihovo vsakdanje življenje. Dejansko 42% Grkov meni, da je pandemija koronavirusa najpomembnejši problem, saj je gospodarstvo na drugem mestu z 32%, na tretjem mestu pa brezposelnost z 8%, kaže raziskava, ki jo je pred nekaj tedni Metron Analysis izvedla za Mega TV.
Kljub vsem nedavnim težavam s postopkom cepljenja v Evropi 55% vprašanih v isti raziskavi meni, da je najhujšega konec. Ta optimizem vsekakor izhaja iz gotovosti, da bo Grčija prejela cepiva proti Covid-19, ki jih zagotavljajo sporazumi EU s Pfizer/BioNTech, Moderno in AstraZeneco. Po navedbah uradnikov Ministrstva za zdravje naj bi Grčija do konca marca prejela 1,4 milijona odmerkov cepiva Pfizer.
Hkrati lahko optimizem upravičimo z 32 milijardami evrov, ki jih je Grčija uspela prejeti iz evropskega sklada za okrevanje, imenovanega “Naslednja generacija EU”, ne da bi štela sredstva strukturnih in kmetijskih skladov EU, kar pomeni, da bi morala Grčija v naslednjih sedmih letih od EU prejeti 70 milijard evrov. Poleg tega je Grčija med sedmimi državami EU, ki so predložile popolnoma razvit načrt za uporabo sredstev iz sklada “Naslednja generacija EU”.
Zdi se, da se je Grčija, država, ki je bila nekoč odpadnica v Uniji, zdaj naučila na svojih napakah in zdaj bo imela priložnost, da si ponovno povrne svoj videz in položaj.
Dobro počutje sosedov
Vsekakor je blaginja države v veliki meri odvisna od dobrega počutja njenih sosed. Nekatere sosede Grčije, na primer Albanija, so prejele le majhno število cepiv, druge pa, denimo Severna Makedonija, še niso prejele cepiva.
Čeprav sta grški premier Kyriakos Mitsotakis in minister za zunanje zadeve Nikos Dendias v številnih pogovorih in srečanjih z uradniki Zahodnega Balkana (ZB) izrazila zavezanost, da bo regiji pomagala pri soočanju s pandemijo, vendar Grčija ni mogla pomagati niti v prvi fazi krize niti zdaj, ko države v regiji obupno iščejo načine za zagotovitev potrebnih cepiv za svoje prebivalstvo.
Zastavi se vprašanje, kaj bi lahko storila Grčija. Na začetku krize, ko je država prejela mednarodno pohvalo za način obvladovanja prvega vala pandemije, bi lahko delila svoje znanje in izkušnje s sosednjimi državami.
Poleg tega Grčija ni ponudila pomoč v medicinski opremi, na primer mask, vsaj kot simbolično gesto, ko so druge države, kot sta Turčija in Kitajska, reagirale takoj, celo hitreje kot EU. Atene se niso niti pritožile v imenu ZB, ko se je Unija prvič odločila uvesti omejitve glede izvoza medicinske opreme v tretje države.
Lahko rečemo, da je Grčija del Evropske unije in je v tem smislu pomagala ZB, čeprav kasneje kot ostale. Vendar tudi Grčija ni bila del nedavne pobude 13 zunanjih ministrov EU, ki so v skupnem pismu prosili Evropsko komisijo, naj “deli cepiva iz sporazumov, sklenjenih z najbližjimi sosedami EU, kot je Zahodni Balkan“.
Zdi se, da obstajajo države v EU, ki niso pripravljene skrivati se za pobudami Unije in ustreznimi mehanizmi, hkrati pa se zavzemajo za več ukrepov in solidarnosti z Zahodnim Balkanom, čeprav nekatere med njimi niso niti blizu regije.
Pomanjkanje solidarnosti
Zdi se, da se je Grčija, najbogatejša in najstarejša država članica EU v balkanski regiji, ki se je vedno pritoževala zaradi pomanjkanja solidarnosti Unije, naučila le polovico lekcije s svojega potovanja v EU.
Država uživa privilegije članstva v tem močnem klubu, kot je razvidno iz zagotavljanja cepiv ali denarja, ki ga bo prejela iz sklada za okrevanje, vendar ne sprejema dovolj ukrepov, da bi pokazala enako solidarnost, kot jo običajno išče, ko se sooča s težavami. Od lani grško vlado pestijo številni domači problemi (vključno s krizo v odnosih s Turčijo) in posledicami pandemije doma.
Njena neodločnost pri zagotavljanju pomoči sosednjim državam je lahko posledica fobije, zlasti ker večina volivcev vladajoče stranke Nova demokracija še vedno ne priznava Prespanskega sporazuma s Severno Makedonijo, medtem ko vlado pestijo tudi populistične medije, ki vedno izražajo dvome, ali lahko Grčija zaupa Tirani v procesu vzpostavljanja tesnejših odnosov.
Poleg tega vlada poskuša okrepiti sodelovanje z državami, ki so se uspešno spopadle s pandemijo, kot je Izrael, kar je bil razlog za nedavni obisk Kyriakosa Mitsotakisa tam, morda že zdaj išče načine za povečanje pritok turistov v letošnjem letu.
Toda resnica je, da je Grčija glede tujih delavcev odvisna tudi od sosednjih držav, zlasti Albanije, trgovine in celo turizma iz Severne Makedonije ali Srbije. Če se želi vrniti k svoji “normalnosti” in znova odpreti meje, naj razmisli o načinih za pomoč sosedom. Predpristopne države, katerim je Evropa obrnila hrbet, vključno tudi njihovi najbližji državi članici EU, upravičeno iščejo cepiva iz Rusije in Kitajske. To bi moral biti znak, da Unija in Grčija morata sprejeti ukrepe, saj so njihovi ključni strateški interesi povezani s pristopom Zahodnega Balkana k EU.
Grčija, ki trdi, da je s svojo zgodovinsko pobudo – Solunsko agendo 2003 – pionirka širitve EU, mora preučiti številne posledice izoliranja svojih sosed od EU, čeprav so se nekatere od njih celo močno žrtvovale za pridružitev Uniji. Nujno je, da Atene čim prej sprejmejo pomembne pobude, da bi sosednjim državam zahodnega Balkana zagotovile vsaj jasen rok EU za tako zaželena cepiva.
Poleg tega bi morala Grčija resno razmisliti o ogromnih posledicah nadaljnjega zavlačevanja procesa širitve Evropske unije na Zahodni Balkan in bi morala prevzeti tudi aktivnejšo vlogo. Ima potrebna diplomatska orodja, znanje in izkušnje za vodenje regije – ne le z retoriko, temveč tudi z izmenjavo praktičnega znanja in celo posredovanjem, kadar je to potrebno, da bi jim pomagala pridružiti se bloku.
Evropa je res grška beseda. Toda ideja o Evropski uniji temelji na pomembnih dejanjih solidarnosti, dobre volje, dobrososedskih odnosih in pozornosti na razmere zunaj domačih težav in skrbi. Zgrajena je na močnih prijateljskih odnosih. Če se je Grčija naučila svoje lekcije, je zdaj čas, da to pokaže.
Ta spletni dnevnik je objavljen v okviru pobude “Zgodbe iz regije” ki jo izvaja Res publika v sodelovanju s Analiziraj.ba (BiH), Sbunker (Kosovo) Ne davimo Beograd (Srbija), PCNEN (Črna gora), Prlija (Hrvaška), Lupiga (Hrvaška), HAD (Slovenija) и СЕГА (Bolgarija).
Prosimo, pred komentiranjem ali prenosom preberete pravila. Opomba: Mnenja in stališča, izražena v tem članku, so avtorjeva in ne odražajo stališč Inštituta za komunikacijske študije ali donatorja.
