Včeraj je na otvoritvi knjižnega sejma v Frankfurtu sodeloval tudi Slavoj Žižek, ki se je v svojem uvodnem govoru dotaknil zadnjih dogodkov. Njegov govor je marsikaterega prisotnega zmotil in je posledično tudi zapustil samo dogajanje. O čem je govoril Slavoj Žižek – spodaj je strojni prevod njegovega govora (hvala, Sašo Dolenc)
- Izraelski genocid nad prebivalci Gaze / 500 mrtvih v bombardiranju bolnišnice v Gazi
- Ko Rusijo in Ukrajino zamenjata Palestina in Izrael
- Ženska naj bo tiho / klečavci v vsem svoje sijaju
Počakajte z aplavzom. Na koncu ne boste ploskali. Ponosen sem, da sem tukaj na knjižnem sejmu, saj so knjige, kot smo danes vedno znova slišali, potrebne bolj kot kdajkoli prej. Brez njih ni rešitve za grozljivo vojno v Gazi. Zakaj? Brezpogojno obsojam Hamasov napad na Izraelce blizu meje z Gazo, brez kakršnih koli če in ampak. Izraelu priznavam pravico, da se brani in uniči grožnjo. Vendar sem opazil nenavadno stvar. V trenutku, ko človek omeni, da je treba analizirati zapleteno ozadje razmer, je praviloma obtožen, da podpira ali opravičuje terorizem Hamasa.
Ali se zavedamo, kako nenavadna je ta prepoved analize, da bi videli kompleksnost? V katero družbo spada ta prepoved? Tukaj je moja prva provokacija o družbi, ki je ni, ki je strukturirana kot medeno satovje. Kateri idiot si je to izbral za Leitmotiv? Ali veste, kako živijo čebele? To je najbolj totalitarna družba, kar si jih lahko predstavljate. Več kot 80 % je žensk, ki so de facto kastrirane, ne smejo se spolno razvijati, samo delajo. Potem imate eno kraljico, ki enkrat v življenju seksa z desetimi moškimi, in ko ti doživijo orgazem, jim takoj pogoltne penise.
Ne, hvala. Ne želim živeti v takšni družbi. Naj preidem k svoji temi. Naslov nedavnega dialoga o antisemitizmu in BDS, bojkotu, divestiranju in tako naprej v časopisu Der Spiegel je bil, v nemščini “Wer Antisemit ist, bestimmt der Jude, nicht der potenzielle Antisemit.” Prevajam. Kdo je antisemit, določa Jud in ne potencialni antisemit. Okej, zveni logično. Žrtev bi morala sama odločati o tem, ali je res žrtev. Toda ali ne velja enako tudi za Palestince, ki bi morali biti sposobni določiti, kdo krade njihovo zemljo in jim odvzema osnovne pravice? Danes vas želim opozoriti na čudovito podrobnost. Mislim, da je bila to zadnja beseda govora slovenske predsednice. Popravite me, če se motim. To je bilo edinkrat, ko je bila izrečena beseda Palestinec. Prej je bilo samo Hamas proti Izraelu. Žal mi je, ampak v to situacijo morate vključiti tudi milijone Palestincev. Nadalje, z analizo ozadja ne mislim na popolno neumnost, ki se maskira kot globoka modrost. Saj poznate rek, da je sovražnik nekdo, čigar zgodbe še niste slišali. Oprostite, prebral sem Hitlerjev Moj boj. Ko sem slišal njegovo zgodbo, nacizma ne maram bolj, ampak še manj.
Tukaj sta dve glavni zgodbi o Izraelu danes. Ismail Hanija, vodja Hamasa, ki seveda udobno živi v hotelu s petimi zvezdicami v Dubaju, je na dan napada dejal, citiram: “Židje, samo eno vam moramo povedati, umaknite se iz naše dežele. Umaknite se nam izpred oči. Ta dežela je naša. Al Kuds, kar je arabsko ime za Jeruzalem, je naš. Vse tukaj je naše. Za vas ni prostora ali varnosti.” Konec citata.
Jasno in odvratno. Toda ali ni izraelska vlada rekla nekaj podobnega? Čeprav seveda na veliko bolj civiliziran način. Tukaj je prvo od uradnih načel sedanje izraelske vlade. Citat iz uradnega vira: “Judovsko ljudstvo ima izključno in neodtujljivo pravico do vseh delov izraelske dežele. Vlada bo spodbujala in razvijala poselitev vseh delov izraelske dežele v Galileji, Negehu, Golanu ter Judeji in Samariji. Ali kot je dejal Benjamin Netanjahu, Izrael ni država vseh svojih državljanov. Je država judovskega ljudstva in samo njega.” Konec citata.
Ali to načelo ne izključuje resnih pogajanj? Palestinci so strogo obravnavani kot problem. Država Izrael jim ne daje nobenega upanja, da bi pozitivno opredelila njihovo vlogo v državi, v kateri živijo. Pod vsemi politikami o tem, kdo je večji terorist, se skriva težak temen oblak ali bolje rečeno močvirje. Množica palestinskih Arabcev, ki že desetletja živijo v negotovosti in so izpostavljeni vsakodnevnemu nadlegovanju s strani naseljencev in izraelske države. Kdo so? V kateri deželi živijo? Okupirano ozemlje, Zahodni breg, Gloudija in Samarija ali država Palestina, ki jo trenutno priznava 139 od 193 držav članic Združenih narodov.
Prva generacija izraelskih voditeljev, od Bena Guriona do Mošeja Dajana. Tukaj jih želim pohvaliti. Govorili so popolnoma drugačen, pošten jezik. Odkrito so priznali, da njihova zahteva po palestinski zemlji ne more temeljiti na neki univerzalni pravičnosti. Zelo aktualen primer. Dne 29. aprila 1966 je prišlo do incidenta v Gazi. Skupina Palestincev iz Gaze, ki je prečkala mejo, da bi izropala pridelek na poljih kibuca Nahaal, Oas. Oprostite, ja, skupina. Tedaj je Roy, mlad judovski član kibuca, ki je patruljiral na poljih, galopiral na konju proti njim, da bi jih pregnal. Zasegli so ga Palestinci in ko so Združeni narodi vrnili truplo, je imel iztaknjene oči. Tukaj je odziv Mošeja Dajana. Ta govor je imel naslednji dan na pogrebu tega ubitega Žida. Poslušajte ga. “Danes ne prelagajmo krivde na morilce. Kakšno pravico imamo do njihovega smrtnega sovraštva do nas? Že osem let živijo v begunskih taboriščih v Gazi. Medtem ko smo pred njihovimi očmi zemljo in vasi, kjer so nekoč živeli oni in njihovi predniki, spremenili v našo dediščino.” Konec citata.
Si lahko danes sploh predstavljate podobno iskreno izjavo? Kako daleč smo od razmer, ki so bile celo pred nekaj desetletji, ko smo govorili o zemlji za mirovni sporazum, o rešitvi dveh držav ali ko so celo današnji najzvestejši zagovorniki Izraela pritiskali nanj, naj ne gradi naselbin na Zahodnem bregu. Leta 1994 je Izrael zgradil zid, ki Zahodni breg ločuje od meja Izraela iz leta 1967, s čimer je Zahodni breg vendarle priznal kot posebno enoto. Vse to se je zdaj razblinilo v zraku.
Simbol današnje izraelske vlade je Itmar Ben Gvir. V politiko je vstopil z vstopom v mladinsko gibanje stranke Kach in Kachane Chai, ki jo je kdo označil za teroristično organizacijo in prepovedal? Izraelska vlada sama. Ko je Ben Gvir postal polnoleten za vpoklic v IDF, so mu zaradi njegovega skrajno desnega političnega ozadja služenje prepovedali. Takšna oseba, ki jo je sam Izrael obsodil kot rasista in terorista, je zdaj, ja, uganite kaj? izraelski minister za nacionalno varnost, ki bi moral varovati pravno državo.
Spomnite se velikega spora, ki je v zadnjih mesecih razdelil Izrael. Yuval Harari je komentiral ukrepe, ki jih je predlagala Netanjahujeva vlada. To je vsekakor državni udar, udar. Izrael je na poti, da postane diktatura, konec citata.
Izrael je bil razdeljen med nacionalistične fundamentaliste, ki skušajo odpraviti ključne značilnosti zakonite državne oblasti, in člane civilne družbe, ki se te grožnje zavedajo. Z napadom Hamasa, in to je po mojem mnenju prava tragedija, je kriza nad duhom nacionalne enotnosti zagotovljena. To je vedno tragičen trenutek, ko se notranji razkol premaga proti zunanjemu sovražniku. Morda je treba najprej jasno prepoznati množični obup in zmedo, ki lahko rodita zlobna dejanja. Skratka, miru na Bližnjem vzhodu ne bo brez rešitve palestinskega vprašanja. To sem v zadnjih dneh prebral v izraelskih časopisih. Tega nikakor ne opravičujem. To je kaznivo dejanje. Da, Izrael ima vso pravico, da izvede protinapad. Vendar ne smemo pozabiti na to temno, nejasno ozadje, Palestince.
Druga stvar je, da rešitev ni kompromis v umazanem smislu primerne mere med dvema skrajnostma. To trdijo številni moji prijatelji. Pravijo: “Po eni strani, da, Palestinci imajo pravico biti malce antisemitski. Poglejte, kaj jim počne Izrael. Po drugi strani pa imajo Izraelci pravico biti malce nasilni. Poglejte, kaj smo jim storili med holokavstom.”
Mislim, da tu ni ničesar, kar bi bilo treba razumeti. Pri obrambi pravic Palestincev in boju proti antisemitizmu je treba iti do konca v obeh smereh.
***protest iz občinstva: “Tega grozljivega Hamasa ne moremo primerjati s tem, kar počne izraelska stran.” *** Žal mi je. Ne primerjam. Ne, to ni relativizem. Gre za veliko. Ja, zdaj vidite, kaj pomeni v praksi, poslušajte raznolikost, vključevanje. Da, ampak to je logika primera. Da bi imeli naš način raznolikosti, je treba nekatere ljudi seveda najprej izključiti.
Govorim o več deset Palestincih, ki jih poznam. Oprostite, če sem zdaj malo eksplodiral. Če je v tej sobi kdo, ki je naredil več za mirno sodelovanje med Palestinci in Izraelci, potem sklanjam glavo, vendar ni.Kaj lahko storite več od tega? S prijatelji sem v Ramali soorganiziral veliko srečanje v počastitev Walterja Benjamina, Juda. O tem ni bilo težav razpravljati. V Ramali sem organiziral filmsko šolo skupaj z judovskim, seveda, profesorjem in tako naprej in tako naprej. O tem se ne moreš primerjati. Seveda tega ne morete primerjati z nasilnim dejanjem.
Napadi Hamasa so popolnoma neusmiljeni, brutalni in tako dalje in tako dalje. Toda če naj padem tako nizko, da citiram Anthonyja Blinkana, ameriškega državnega sekretarja, s katerim se tu strinjam, ki je dejal: “Da, Izrael ima vso pravico, da vrne udarec, toda kako ga bo vrnil, je stvar nas vseh.” Ne gre samo za Izrael proti Hamasu. Pokažimo, še posebej, torej še enkrat, v trenutku, ko sprejmete, da se ni mogoče boriti za obe strani hkrati, ste izgubili dušo. Še posebej danes, ko imamo nekaj, česar ne morem poimenovati drugače kot antisemitski sionizem.
Veste, zakaj evropska desnica rada podpira Izrael. Pojdimo na začetek. Oglejte si mojo zadnjo knjigo, kjer boste našli celoten citat. Veste, kdo je eden od njenih avtorjev? Da, Reinhard Heidrich. Leta 1936 je Heidrich napisal pismo, izjavo, v kateri pravi, da so Izraelci čudovit narod. Pripravljeni smo sodelovati z njimi, vendar ne tukaj v Nemčiji. Morali bi iti tja. Bravik, se ga spomnite? Nori Norvežan, ki je bil tukaj popolnoma antisemitski, tam pa ga popolnoma podpiramo. Da ne bi nadaljevali s seznamom.
***protest iz občinstva: “Kar je na dan, ko so ljudje umorjeni in pobiti, sramota.” *** Kje? Tudi v Gazi? *** protest iz občinstva: Za relativizacijo dogajanja in tega, kar se je dogajalo.*** Jaz tega ne relativiziram. To je bil grozen zločin. Nikakor ga ne relativiziram. Pravim le, da če govorite tako, kot ste govorili zdaj, takoj postavite milijone Palestincev v nemogoč položaj, zaradi česar se bo antisemitizem še povečal. Dovolite mi, da vendarle preidem do konca. Arthur Kessler je povedal grenko resnico: “Če moč razkraja, velja tudi obratno. Preganjanje pokvari žrtve, čeprav morda na subtilnejše in bolj tragične načine.” Konec citata.
To velja za obe strani v potekajoči vojni. Moj največji junak, absolutni junak 20. stoletja, je Marech Edelman, poljski Jud, ki je to jasno videl. Edelman je leta 1943 sodeloval v vstaji v varšavskem ghetu in leta 1944 tudi v vstaji v vsej Varšavi. Po vojni, ko so njegova žena in otroci emigrirali zaradi naraščajoče antisemitske kampanje na Poljskem leta 1968, se je odločil, da ostane na Poljskem. Ko se je primerjal z zgodbami o porušenih stavbah na mestu avstrijskega taborišča, je dejal: “Nekdo je moral ostati tukaj z vsemi tistimi, ki so tu umrli.” Konec citata.
Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja je kot član Solidarnosti sodeloval z Delavskim obrambnim odborom. Sodeloval je na pogovorih poljske okrogle mize. Proti koncu življenja je Edelman javno zagovarjal palestinski odpor in trdil, da je judovska samoobramba, proti kateri se je boril, v nevarnosti, da prestopi mejo zatiranja. Diskvalificirati Edelmana kot samo poniževalca Judov je po mojem mnenju največja nesramnost. Zakaj to govorim tukaj v Frankfurtu na knjižnem sejmu? Ker se lahko le z branjem knjig – tu se strinjam s svojimi predhodniki – zavedamo razmer?
Literatura je privilegiran medij, s katerim lahko otipljivo prikažemo globoko dvoumnost in zapletenost naše stiske. Poezije ne mistificiram.
Po drugi strani pa je moja teza, da vas ponovno šokiram, brez poezije ni etničnega čiščenja. Pomislite na Ruando. Tam je bil velik lokalni pesnik. Pomislite na vojno v nekdanji Jugoslaviji. Radovan Karadžić, precej spoštovan pesnik brez vojne. Da ne omenjam ljudi, kot je Mao Zedong in tako naprej. Zato sem bil šokiran, ko sem izvedel, da je bila slovesnost ob podelitvi nagrade Adaniji Šibli prestavljena. Odločitev, ki se mi zdi škandalozna. Da, terorizem proti Izraelu je v nasprotju z vsemi vrednotami frankfurtskega sejma knjige. Da. Tako kot kolektivna kazen milijonov ljudi v Gazi in odpoved podelitve nagrade Adaniji Šibli. Veste, tu se približujemo paradoksom kulture izključitve. Uradno obvestilo je, da, vključevanje, raznolikost, potem pa je vse, kar počne kultura preklica, izključevanje tistih, ki ne ustrezajo vaši predstavi o vključevanju in raznolikosti. Nisem samo ponosen, da sem tukaj, ampak me je tudi malce sram.
Poskusite si predstavljati, kaj bi rekel Marik Edelman, če bi bil danes še živ. Še enkrat ponavljam, da sem na koncu. Ne, nikakor se ne strinjam s tem, kar je storilo gibanje Hamas, in tega ne relativiziram. To je bil neodpustljiv, brutalen morilski pohod. Haneah to jasno pove. Ne gre le za omejevanje Izraela, gre za uničenje države. Vendar pa okoliščine, ki sem jih opisal, nikakor ne relativizirajo tega zločina. Zaradi njih le vidimo ozadje te vsebine. Iz katere takšni zločini, to jih nikakor ne opravičuje, nikakor ne morejo nastati. Če tega ne upoštevamo, če ne upoštevamo tega, kar se zdaj dogaja na Zahodnem bregu, potem ne moremo razumeti razmer.
Absolutno v celoti priznavam pravico države Izrael do obstoja. Prav tako sem absolutno kritičen do palestinskih oblasti. Menim na primer, da je bil Arafat upravičeno okarakteriziran kot človek, ki nikoli ne zamudi priložnosti, da bi zamudil priložnost. Izjemno neumno je bilo, da je zavrnil pakt z vlado Ehuda Baraka, ki ga je organiziral Clinton. Ne hvalim Palestincev. Pravim le, da si oglejte njihov položaj na Zahodnem bregu. So v brezizhodnem položaju. To je tragedija.
Žal mi je. Ja, če bi to povedali tudi drugim ljudem, ki so govorili pred mano, bi bilo lepo. Vidite, da trenutek, ki sem ga pravkar povedal, ni preprost. Primerjam neprimerljivo. Ne, mislim, da bi ga morali primerjati.
Zahvaljujemo se vam.
