Včeraj je Avstrijo pretresla tragedija, ki bo še dolgo ostala v bolečem spominu. V Gradcu je 21-letni nekdanji dijak lokalne srednje šole, popolnoma legalno oborožen, izvedel enega najhujših množičnih pokolov v zgodovini države. Ubil je deset ljudi, večinoma mladih, nato pa si je vzel življenje. V nekaj minutah se je razblinil mit o tem, da je Evropa varna pred ameriškim scenarijem strelskih pohodov. Posebej boleče pri tej tragediji je dejstvo, da je storilec vso oborožitev pridobil povsem zakonito. Legalna oborožitev mora postati privilegij pod najstrožjim nadzorom, ne pravica.
- Streljanje v Brežicah / Oborožite se. Legalno. Kajne Janez?
- Oborožite se. Legalno. Srednješolci so poslušali Janšo in z zračno puško streljali paciente psihiatrične bolnišnice
- Ali lahko lovec strelja živali v naselju / lovec ustrelil srno v izolski ladjedelnici
- Boris Tomašič in Davorin Kopše pozivata k oboroženemu nasilju / dost je bilo tega sranja v Sloveniji
Pištola, šibrovka — vse registrirano, vse skladno z zakonodajo, brez večjih zapletov. Bil je star 21 let, brez kazenskega spisa, prestal je zahtevan psihološki pregled in dobil dovoljenje za posedovanje orožja. V Avstriji, kjer ima vsak tretji prebivalec v lasti vsaj eno kos strelnega orožja, zakon omogoča relativno enostaven dostop do lovskega, športnega in tudi bojnega orožja.
Orožna zakonodaja sicer zahteva določene psihološke in pravne varovalke, a so ti postopki pogosto površinski, predvsem pa ne vključujejo dovolj globoke ocene osebnostnega profila prosilca.
Dogodek v Gradcu nas sooča s ključnim vprašanjem: ali je mogoče komurkoli povsem varno zaupati orožje, ki lahko v nekaj minutah povzroči deset smrti? Legalna oborožitev namreč nosi s seboj iluzijo, da je zakon dovolj močna zaščita pred zlorabo.
A zgodovina – tako v ZDA kot zdaj tudi v Evropi – znova in znova dokazuje, da posamezne ocene ne morejo zajeti vseh tveganj človeške psihe.
Mnogi zagovorniki pravice do orožja bodo po takih tragedijah znova poudarjali, da je šlo za izjemo, da večina lastnikov orožja ne predstavlja nevarnosti. A problem ni v “večini”, temveč v posamezniku, ki je dovolj, da povzroči množični umor. En napačen psihološki pregled, ena zamolčana osebna kriza, en spodletel alarm – in posledice so nepopravljive.
Streljanje v Gradcu je dokaz, da Evropa ni več varna pred fenomenom, ki smo ga dolga leta opazovali le prek “luže”. Orožje v napačnih rokah — pa naj bo pridobljeno legalno ali ilegalno — ostaja največja grožnja varnosti otrok, učiteljev in širše skupnosti.
Če tragedije, kot je ta, ne bomo vzeli kot opozorilo za spremembo zakonodaje, bomo odgovornost za prihodnje žrtve nosili vsi. Legalna oborožitev mora postati privilegij pod najstrožjim nadzorom, ne pravica.
