Vsake toliko časa odprem “screen time” na telefonu in me skoraj vsakič spreleti isti občutek. Zakaj za vraga porabim toliko časa za napravo, ki bi mi morala življenje olajšati, v resnici pa mi krade čas, ki bi ga lahko izkoristil precej boljše. Prejšnji teden sem imel povprečje 46 minut na dan. Nekaterim se bo to zdelo zelo malo, drugim veliko. Meni pa ta številka da predvsem misliti. Zakaj? Ker opažam nekaj, kar verjetno čuti marsikdo. Občutek digitalne zasvojenosti, ko ne vzamem telefona v roke.
- Nisem te opazila / seveda me nisi, ko gledaš v telefon in ne na cesto
- Vesel, da sem odraščal v času brez družbenih omrežij in pametnih telefonov
- Zakaj se vse bolj nerad oglašam na telefonske klice?
Ravno zato se zadnje mesece trudim, da telefon uporabljam manj. Ne zato, ker bi se želel pretvarjati, da sem “digitalno osvobojen”, ampak zato, ker imam raje stvari, ki se dogajajo zunaj zaslona. Ker mi realnost življenja prinaša več kot pa imaginarnost, ki jo lahko živim s pomočjo telefona.
Raje grem na sprehod, kot “pa na Instagram”. Raje sedem na kolo, kot pa gledam neumnosti, ki mi jih servirajo TikTok algoritmi. Raje pišem, berem, kuham, potujem in živim in raje sem prisoten v trenutku kot pa izgubljen v neskončnem “skrolanju”.
Telefon je postal žepni časovni vampir, ki nam neopazno posrka minute, ure, dneve. In ko pogledaš statistiko, je kar malo strašljivo videti, da smo del dneva preživeli v aplikacijah, ki nam večinoma ne prinašajo nič dobrega. Nam pa prinašajo dopamin na obroke.
Zato mi je vedno bolj škoda časa za telefon. Raje ga dam ljudem, ki jih imam rad. Raje ga dam hobijem, ki me veselijo. Raje ga dam stvarem, ki mi polnijo življenje in ne glave s šumom. In ja, se zavedam, da je to posledica “starosti”, ko začneš stvari sprejemati povsem drugače in ko se zaveš, da je vse minljivo.
Ko pomislim, da bom čez nekaj let pogledal nazaj, si res ne želim, da bi si rekel: “Pol življenja sem preživel na telefonu. In kaj imam od tega?”
Kaj pa ti? Si kdaj pogledali svoj “screen time”? Si zadovoljen s številko ali si tako kot jaz začeli razmišljati, kam pravzaprav izginja naš omejen čas, ki ga imamo? Verjamem, da je težko, pa vendar se da. Meni skoraj uspeva. Mogoče kmalu poskusim tudi življenje brez telefona. Kot včasih, v mladosti. Preden smo vsi dobili “mala žepna bogastva”, ki nam kradejo čas.
