Ko gledam državno proslavo, dobim občutek, da nekdo ni najbolje razumel, kaj pomeni ločitev države in cerkve. Ne vedno. Ampak vse pogosteje. Ko politik ob zaključku govora izreče: “Bog živi Slovenijo!”, se večina ljudi niti ne zdrzne. Marsikdo celo navdušeno zaploska. Jaz pa se vedno vprašam isto. Čigav bog?
- Pirkovič ni razočaral, Janševi navijači izžvižgali govor Predsednice RS
- So mediji ogledalo družbe? Ali je družba ogledalo medijev? Smo vsi ogledalo algoritmov?
- Imam rešitev za zastoje na naših avtocestah / uvede naj se sistem par – nepar za vožnjo
Ne zato, ker bi imel karkoli proti veri. Ravno nasprotno. Vsak ima pravico verjeti v karkoli želi ali pa ne verjeti v nič. To je ena od temeljnih svoboščin. Če te besede izreče škof, duhovnik ali katerikoli verski predstavnik, nimam niti najmanjšega problema. To je njihov prostor in njihovo poslanstvo. Ko pa to izreče politik na državni proslavi, ki predstavlja vse državljane, postane zgodba precej drugačna.
Politik ne predstavlja samo katoličanov. Ne predstavlja samo kristjanov. Predstavlja tudi muslimane, pravoslavce, jude, ateiste in vse ostale, ki živijo v tej državi. Prav zato se mi zdi nenavadno, da se verski nagovor vse bolj normalizira v prostoru, ki bi moral biti namenjen vsem.
Slovenija je po ustavi sekularna država. To ni stvar politične interpretacije, ampak zelo jasno zapisano načelo. Država in cerkev sta ločeni. Ne zato, ker bi bila vera problem, ampak zato, da država nikoli ne postane vera in da vera nikoli ne postane država. Zanimivo pa je opazovati, kako različno merimo iste stvari.
Če se na državni ustanovi pojavi mavrična zastava, se takoj začne razprava o tem, da država ne sme promovirati ideologije. Če nekdo izreče smrt fašizmu, se hitro najdejo ljudje, ki skočijo v zrak. Ko pa slišimo Bog živi Slovenijo, je vse v najlepšem redu. Takrat nihče več ne govori o ločitvi države in cerkve. Takrat verski nagovor nenadoma ni več ideološki. Takrat postane nekaj povsem običajnega. In ravno v tem je težava.
Ali ločitev države in cerkve velja vedno ali pa ne velja nikoli. Ustave pač ne moreš uporabljati kot samopostrežni bife, kjer vzameš samo tisto, kar ti ustreza, ostalo pa pustiš na polici. Še bolj ironično je, da isti ljudje pogosto razlagajo, kako politika ne sme biti ideološka. Ob tem pa jih niti malo ne zmoti, ko politik v svoj govor vplete vero. Očitno je problem samo takrat, ko ideologija ni njihova.
Bog živi Slovenijo me ne moti zaradi besede bog. Moti me zato, ker jo izreče nekdo, ki govori v imenu države. Država pa nima svoje vere. Ima ustavo. In ta je precej jasna. Prav zato bi si želel, da bi državniški govori ostali državniški. Brez pridig, brez verskih sporočil in brez potrebe, da se državljane deli na tiste, ki jim je takšen zaključek blizu, in tiste, ki se ob njem počutijo izključene.
Morda se komu zdi Bog živi Slovenijo lep zaključek. In s tem ni nič narobe. Naj ostane v cerkvah, pri verskih obredih in tam, kjer nagovarja vernike. Na državni proslavi pa bi moral zadostovati preprost zaključek: “Živela Slovenija.”
Ta namreč ne potrebuje ne božjega blagoslova ne politične razlage. Ker pripada vsem. In če koga res zmoti slogan smrt fašizmu, ne pa verski nagovor politika na državni proslavi, potem problem verjetno ni v sloganih. Problem je v dvojnih merilih.
