Kako veš, da živiš v Sloveniji? Ko se pojavijo slike Tadeja Pogačarja, najboljšega kolesarja na svetu z uro Richard Mille RM 64-01 Tourbillon Colnago za milijon evrov, se začne zgražanje, kritiziranje in padajo očitki o “fleksanju”. Glede na to, da ga nihče od komentatorjev ne financira in da Tadej s svojim izredim talentom vedno znova dokazuje, da je meje pri kolesarjanju mogoče preseči, je to kaj on nosi, zgolj in samo, njegova stvar. Pa če se vsi ostali razpočijo od fovšije.
- Ko kolesarske dirke postanejo gladiatorski boji / dirka po Baskiji in poškodovani kolesarji
- Na tem mestu se je snel z verige / Primož Roglič dobil “obeležje” na poti na Višarje
- Zakaj ni bilo organiziranega državnega sprejema za Tadeja Pogačarja?
Vsak ima svoje mnenje. Seveda. V Sloveniji imamo o uspehu drugih vedno zelo močno mnenje. Sploh kadar gre za denar, ki ni naš. Najbolj zanimivo pri vsem skupaj je, da večina teh ljudi ni prispevala niti centa k temu, da je Tadej postal najboljši kolesar na svetu. Niso z njim trenirali v dežju. Niso z njim prevozili tisoče kilometrov. Niso vstajali ob petih zjutraj, ko je bilo zunaj pet stopinj. Niso padali z njim. Niso bili z njim ob porazih. Ko pride čas, da uživa sadove svojega dela, pa nenadoma vsi vedo, kaj bi smel in česa ne.
Ironično, kajne? Ko nekdo podeduje milijone, marsikdo zamahne z roko in reče, da je pač imel srečo. Ko pa nekdo z izjemnim talentom, odrekanjem in disciplino zasluži svoje bogastvo, ga je treba čim prej postaviti nazaj na realna tla.
Kot da uspeh boli. Pravzaprav ne boli uspeh. Boli dejstvo, da je uspel nekdo drug. Še bolj zanimivo je, da je ura postala večja tema od njegovih športnih dosežkov. Govorimo o človeku, ki praktično na vsaki dirki premika meje mogočega. Kolesarju, ki ga občuduje ves svet. Šampionu, ki piše zgodovino športa.
Pri nas pa se kavč komentatorji zgražajo nad njegovo uro. To precej pove o nas. Še nekaj me vedno znova preseneča. Zakaj bi moral nekdo skrivati stvari, ki jih ima rad? Če ima Tadej rad vrhunske mehanske ure, zakaj bi jih moral skrivati? Ker je ta ura draga? Ali zato, ker si je večina ljudi ne more privoščiti?
Nekateri imamo radi dobro hrano. Nekdo drug bo kupil vrhunsko kolo. Tretji bo zbiral superge. Četrti bo zapravil tisoče evrov za fotografsko opremo. Peti bo kupil uro. Strast ni nekaj, kar bi morali skrivati pred drugimi, samo zato, da se kdo ne bo počutil neprijetno.
V Sloveniji imamo čuden odnos do uspeha. Radi imamo zmagovalce, dokler ne postanejo preveč uspešni. Takrat jih moramo malo prizemljiti. Najprej je problem avto. Potem hiša. Potem ura. Če tega ni, pa gotovo najdemo kaj drugega. Kot da obstaja nepisano pravilo, da mora biti uspešen človek ves čas nekoliko skromen. Da mora voziti običajen avto, nositi poceni uro in se opravičevati, ker mu gre dobro.
Ali ni ravno bistvo uspeha, da si lahko privoščiš stvari, ki te veselijo? Tadej Pogačar ni politik. Ni javni uslužbenec. Ni denarja zaslužil iz državnega proračuna. Nihče mu ni podaril milijon evrov za uro. S svojim talentom, disciplino in rezultati je postal eden najbolje plačanih športnikov na svetu. In če se odloči, da bo del svojega zaslužka namenil uri, ki jo občuduje, je to njegova odločitev. Ali pa če mu jo podarijo, je to zgolj in samo njegova stvar. Ne naša.
Morda bi bilo veliko bolj zdravo, če bi se ob takšnih zgodbah vprašali nekaj drugega. Zakaj nas uspeh drugega tako moti? Zakaj imamo potrebo iskati razloge, da nekomu zmanjšamo dosežke? In zakaj tako težko rečemo: “Bravo. Privoščim ti.”
Morda zato, ker je fovšija pri nas še vedno eden najbolj razširjenih nacionalnih športov. Šport, v katerem žal premagamo tudi Tadeja Pogačarja.
